Edina podobnost z rusko-ukrajinsko situacijo je srbsko-kosovska situacija
|Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:36 pop

Aksiom samostojne državnosti
Glavna (načelna) odlika samostojne in neodvisne države je v tem, da lahko njeni prebivalci sami odločajo o svojih predstavnikih, o pravicah in pravičnosti, o šolstvu, predvsem pa o vojski in diplomaciji.
Pred enaintridesetimi (31) leti je bil sklenjen proces oblikovanja slovenske državnosti in priznanja njene neovirane, suverene vloge v mednarodnih odnosih. Dan po priznanju Evropske skupnosti (15. januarja 1992) sta nas priznali Avstralija in Nova Zelandija, februarja 1992 nas je priznala Rusija, marca Japonska, aprila ZDA in Kitajska, maja Indija; v OZN pa smo vstopili 22. maja 1992. Sredi procesa izpopolnjevanja državnosti, 22. aprila 1992, je padla Peterletova (Demosova) vlada, 14. maja pa jo je zamenjala vlada Janeza Drnovška, s katerim sem potem (11. junija) potoval na okoljsko konferenco OZN v Riu De Janeiru. Tam naju je predsednik kitajske vlade Li Peng (znan kot zatiralec velikega študentovskega protesta na Trgu Tiananmen leta 1989) povabil na večerjo, kjer je imel glavno besedo kubanski predsednik Fidel Castro. 4. julija 1992 je Arbitražna komisija, ki ji je predsedoval Robert Badinter, ugotovila, da SFRJ ne obstaja več, nastala pa je nova država ZRJ (Srbija in Črna gora), ki “se ne sme imeti za edinega naslednika SFRJ”.
Pomen osamosvojitve
Pomen osamosvojitve naj bi bil odgovor na nekatera aktualna vprašanja:
- ko smo (v drugi polovici osemdesetih let) začeli govoriti o samostojni slovenski državi, so nas mnogi prepričevali, da je zdaj čas integracije, ne pa dezintegracije, osamosvajanja, nacionalizma, odcepitve itn.
- tudi sami smo ugotavljali, da se Evropa združuje, npr. v EU, in prav gotovo smo si želeli postati njeni člani, vendar so to bile sanje, ker Jugoslavija ni bila pripravljena; ko bi Jugoslavija postala članica EU, bi bil uradni jezik EU srbohrvaščina;
- potem smo si postavljali vprašanje o smislu načela o samoodločbi: v Beogradu so govorili, da je to že za nami; najbrž pa so tako govorili tudi v Moskvi;
- poleg samoodločbe smo zahtevali demokracijo, to pa je bil notranje-politični, ne zunanjepolitični problem, pri čemer so tujci radi poslušali o načrtih za demokracijo, neradi pa o novih evropskih državah; bili so navdušeni nad Gorbačovom, ki je obljubljal demokratično Sovjetsko zvezo;
mednarodni dokumenti od OZN do Pariške listine govorijo v prid samoodločbe, vendar proti spreminjanju državnih meja; - vendar je konec hladne vojne spremenil pravila igre: v enem letu smo doživeli združitev Nemčij, dva državna udara (v Moskvi in v Beogradu) in razpad Sovjetske zveze, ki je bil hkrati tudi razpad komunistične organiziranosti držav;
- program neodvisne Slovenije je bil prodreti v evroatlantske povezave, kar se je posrečilo z zamudo, ker so nas prehiteli Čehi, Mažari in Poljaki;
- to je morda glavno vprašanje: zakaj Slovenija ni uspela priti v Nato leta 1997? V Sloveniji, vendar ne v slovenski vladi, so bili nasprotniki, npr. Danilo Türk…
- Slovenija je bila različna od drugih nekdanjih socialističnih držav: v parlamentu je vladal Demos, na predsedstvu pa (bivši) komunisti; spomnimo, da v prvi krog ni prišla niti Slovaška;
- po 30 letih (ko smo varno spravljeni v EU in Natu) se odpirajo novi problemi: Milan Kučan sprašuje, kaj sploh hočemo početi s to našo državo?
- spremenila se je mednarodna situacija, predvsem skuša Vladimir Putin po letu 2008 restavrirati Sovjetsko zvezo in je napadel Gruzijo in Ukrajino;
- sam sem bil leta 2005 priča ozadju tega dogajanja: v karpatski dači ukrajinskega predsednika Juščenka ob navzočnosti gruzinskega predsednika Sakašvilija;
- EU ima problem:

Novo stanje po tridesetih letih
Pred tridesetimi leti je imela Slovenija drugačne probleme, kot jih ima danes. Ko smo dobili mednarodno priznanje (leta 1992), je imela EU 12 članic, Nato pa 16. S koncem hladne vojne se je vse spremenilo in nekdanje preglednosti ni več. Novi član dvanajsterice ali šestnajsterice lažje pride do besede kot v družbi, ki šteje dvakrat toliko članov. Na neki način spadata slovensko predsedovanje OVSE leta 2005 in predsedovanje EU leta 2008 v srečno obdobje teh organizacij. Iz tistega časa so izjave slovenskih politikov, da Slovenija sodi v središče teh organizacij (“jedrne države” nasproti “periferiji”). Danes sta EU in Nato na neki način samoumevni širši okvir naše zunanje politike, da bi bila odmevnejša, pa potrebuje ojačevalce. Predsednica EK von der Leyenova je napovedala obisk v Pekingu v družbi s francoskim predsednikom Macronom. Bolj ali manj se oblikuje nekakšno neformalno vodstvo EU (“Normandijski format”), ki se je pojavilo že pri sporazumu iz Minska. Poleg tega seveda govorimo o Višegrajski četverici, o Bukareštanski deveterici itn. (V času Jugoslavije je bila dejavna “Contact Group” – ZDA, Rusija, Združeno kraljestvo, Francija, Nemčija, Italija). Slovenski politiki so govorili, da Slovenija potuje s francosko-nemškim vlakom; toda zaenkrat iz te retorike ni rezultatov.
V Sloveniji imamo najmanj tri geo- oz. zunanje-politične kombinacije:
- Slovenija, ki se povezuje z Balkanom in navija za njegovo članstvo v EU;
- Slovenija, ki po zgodovini in značaju spada v Srednjo Evropo, in
- Slovenija kot “jedrna država” Evropske unije.
Predsednica EK je 30. marca govorila o evropski strategiji oz. geopolitiki: (Speech by President von der Leyen on EU-China relations to the Mercator Institute for China Studies and the European Policy Centre)
Povedala je približno tole:
- da je Evropska unija združena v odnosu do Rusije in glede vojaške pomoči Ukrajini,
- da je (posebej Nemčija) energetsko povezana z Rusijo, kar se počasi spreminja;
- da je glede uvoza strateških surovin, potrebnih za nove tehnologije, odvisna od Kitajske, in
- da mora EU oblikovati do teh velikih sil politiko “de-risking” (netveganosti, previdnosti).
(Tu je na mestu komentar: po koncu II. vojne je George Kennan na ameriško zunanje ministrstvo poslal “dolgi telegram”, v katerem je predlagal, da ZDA zajezijo vpliv Sovjetske zveze, to je bil koncept “containment”. V času Nixona in Kissingerja se je oblikoval drugačen koncept: “detente”.)
Leynova ni govorila o Natu in o ZDA, čeprav je jasno, da EU brez zaslombe ZDA ne more zdržati. Tu pa se postavlja vprašanje Vzhodne in Srednje Evrope, ki bolj kot Nemčiji in Rusiji zaupata ZDA; medtem ko nekatere balkanske kandidatke za članstvo bolj zaupajo Rusiji.
V drugi polovici 19. stoletja je slovenski pisatelj in urednik Fran Levec Janku Kersniku napisal pismo, v katerem je ugotovil, da Slovenija nima prihodnosti in da bomo postali bodisi Rusi ali pa Prusi. To so glavni premisleki za slovensko zunanjo politiko, ki jo komentiram v več knjigah.
Rusija
Za razumevanje mednarodnega položaja in tudi za razumevanje odnosov med Slovenijo in Rusijo je potrebno omeniti volitve. Deloma je Sovjetska zveza razpadala na podoben način kot Jugoslavija. V Rusiji je na razmeroma demokratičnih volitvah (podobno kot Demos v Sloveniji) zmagal Boris Jelcin, ki je s tem dobil premoč nad voditeljem vse manj legitimne – na demokratičnih volitvah nepreskušene – Komunistične partije Mihailom Gorbačovom. Zapletenost položaja je povečal komunistični puč, ki je želel izriniti Gorbačova in Jelcina, vendar je prevladala samostojna Rusija. V Sloveniji je Demos zmagal na parlamentarnih, na predsedniških volitvah pa bivši šef komunistov Milan Kučan, s čimer se primerjave med Slovenijo in Rusijo še bolj zapletejo.
V primeru razpada Sovjetske zveze (konec leta 1991) prišlo do rešitve, ki je bila popolnoma drugačna od rešitve v SFRJ. Konec leta 1991 (ko je med drugim prišlo do mednarodnega priznanja Slovenije) je Ruska federacija postala edina naslednica Sovjetske zveze. V arhivu ameriškega zunanjega ministrstva (State Departmenta) so razpad SZ označili takole:
Veliko skrbi je povzročala možnost širjenja sovjetskega jedrskega orožja, ki je bilo razdeljeno po bazah v različnih republikah in po razpadu SZ nič več pod centralno kontrolo. Druga vprašanja so zadevala sovjetski mednarodni dolg in sovjetska predstavništva v mednarodnih organizacijah. Na koncu je Ruska federacija postala država naslednica Sovjetske zveze, kar je pomenilo, da je prevzela odgovornost za kontrolo in uničenje orožja, za dolgove in tudi za sovjetski sedež v Varnostnem svetu OZN.
Razpad Sovjetske zveze je bil drugačen od razpada Jugoslavije: ob ekskluzivnem nasledstvu Sovjetske zveze so bile druge republike brez večjih problemov priznane kot neodvisne države, kar se pri Jugoslaviji ni zgodilo. Ob tem seveda ni mogoče reči, da so bile bivše sovjetske republike srečnejše. “Sreča” se je nehala leta 2008, ko je Putin odvzel velik del ozemlja Gruziji, vse skupaj pa se je zaostrilo leta 2014 s Krimom in se je končalo z Ukrajino. Glede na to, da Ukrajina ni dobila ustreznega deleža sovjetske dediščine, so se tupatam (npr. na Kitajskem, v Afriki…) Putinove poteze videle samoumevne, saj so sklepali, da si Putin jemlje to, kar mu je kot glavni dedinji “zapustila” Sovjetska zveza in kar mu pravzaprav pripada. Jugoslovanske republike so imele probleme z mednarodnim priznanjem, vendar se Srbija ni mogla izgovarjati, da je edina prava in logična naslednica Jugoslavije, kar pravzaprav tudi ni želela biti. Srbski načrt je (bil) drugačen: želeli bi si Veliko Srbijo, ki bi vsebovala Republiko srpsko, morda tudi Črno goro. Pri tem je edina podobnost z rusko-ukrajinsko situacijo srbsko-kosovska situacija, ki pa je že spet nekaj posebnega. Podobnost je med rusko manjšino v Ukrajini in srbsko manjšino na Kosovu, razlika pa v tem, da se kosovski Albanci po kulturi (in jeziku) bolj razlikujejo od Srbov kot Ukrajinci od Rusov. Kosovski Albanci bi se lahko združili z Albanijo, morda tudi z delom Makedonije in bi se po moči približali Veliki Srbiji. Mnogi evropski pa tudi slovenski državniki si predstavljajo, da bi bili problemi rešeni, ko bi vsi balkanski narodi postali člani Evropske unije, in ko bi nad državnimi de facto prevladale etnične meje. (Dober primer za to je bilo britansko članstvo v EU, ko je praktično izginila meja med Severno Irsko in Republiko Irsko.)
Tu smo zdaj pri glavnem problemu: pri problemu slovenske države, katere zunanjepolitični in geopolitični položaj ni povsem razrešen. Po prvem večjem zunanjepolitičnem dosežku z mednarodnim priznanjem njene suverenosti, sta bila glavna cilja članstvo v EU in Natu, kar se je zgodilo pred dvajsetimi leti, leta 2004. V tem trenutku malokdo postavlja vprašanje pomena in vpliva posamezne članice v teh povezavah. Vendar formalnega odgovora na vprašanje, ki je danes staro skoraj trideset let (Schäuble-Lamers 1994), pravzaprav nimamo. Lizbonska pogodba je zaostrila pogoje za članstvo v Evropskem svetu (izključitev zunanjih ministrov), ni pa še zmanjšala Evropske komisije, ki – po pravici povedano – ni sestavljena po sposobnostih, ampak po strankarskih ključih. Toda ne glede na te korekture, imata Evropski svet in EK danes še vedno 28 članov plus stalno vodilno osebje. EU ima 24 uradnih jezikov, Natove članice, ki jih je 31, pa dva. To so velike organizacije in v njih posamezne članice, če niso ravno ZDA, Velika Britanija, Nemčija ali Francija (ob vseh jamstvih) težko pridejo do besede. Kakovost nacionalnih predstavnikov se meri po njihovi sposobnosti, kako priti do besede.
Komentarji (0)
Disqus Comments (0)