Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

Osupel sem prebral osmrtnici za Zemljaričem

Print Friendly, PDF & Email

Last Updated on: 7th januar 2023, 09:20 dop

Igor Omerza je magister ekonomije, bil je profesor, podjetnik, poslanec in ljubljanski podžupan. Leta 2007 se je zakopal v udbovske in partijske arhive v Ljubljani, potem pa tudi v Zagrebu in nazadnje v Beogradu. O Udbi je napisal že skoraj 20 knjig.

Ob smrti Janeza Zemljariča sem bil neprijetno presenečen nad množičnim in napačnim poimenovanjem njegovega uradnega statusa v slovenski tajni politični policiji, uradno Službi državne varnosti (SDV), ponarodelo imenovani Udba. Namreč, vsi od prvega do zadnjega, kot sem uspel prebrati v časopisih, na internetu in gledati na televiziji, so ga prekrstili v direktorja SDV!? Res je, da je konec leta 1973 neposredno z direktorskega mesta Kliničnih bolnišnic prešel na mesto načelnika slovenske Udbe, a vseeno bi moralo biti danes že splošno znano, da naša tajna politična policija ni bila podjetje z direktorjem, čeprav je svoj čas tudi masovno organizirala državni šverc in ustanavljala podjetja v tujini. Še bolj sem bil presenečen oziroma naravnost osupel, ko sem prebral dve osmrtnici za Janezom Zemljaričem v časopisu Delo. V eni “člani in članice Izvršnega sveta Slovenije v osemdesetih letih” obžalujejo, da je “našo ‘tovarišijo’ (E. Kocbek) zapustil njen nepogrešljivi član, tovariš in prijatelj …”

Si tak človek (tajni policaj, visoki politični-socialistični funkcionar propadlega režima in kšeftar) zasluži pogreb z vojaškimi častmi? Po moje ne. A naj ga podporniki slavijo, kolikor hočejo, častnega mesta v slovenski zgodovini mu trajno ne bodo pridobili.

Igor Omerza

V drugi pa trije njegovi prijatelji zapišejo: “Njegovo delo je vtkano v temelje slovenske države”.

V osmrtnici citat Kocbeka, ki ga je z Udbo zalezoval

Zakaj sem bil osupel? Grem po vrsti, kot so hiše v Trsti! Najprej zato, ker je povezovanje Kocbekove “tovarišije” v zvezi z Zemljaričem najmanj neokusno in nespodobno, če ne kaj hujšega. Namreč, Janez Zemljarič je v letih (od 1974 do 1978) načeloval slovenski tajni politični policiji (ponarodelo Udbi) in takrat (pa tudi desetletja prej in leta pozneje) je tajna policija dan in noč zalezovala Edvarda Kocbeka (mikrofoni v stenah, telefonski prisluhi, kontrola domače in inozemske pošte, sledenje, tajne hišne preiskave, tajno fotografiranje njegovih dnevnikov, zasliševanja Kocbeka, obkrožitev s stotinjo ovaduhov), pod udbovsko kontrolo so bili njegovi prijatelji, sodelavci, sorodniki. Ni da ni!

Ali podpirate odločitev vlade, da bo Janeza Zemljariča pokopala z vojaškimi častmi?

Loading ... Loading ...

Sam šef Udbe Janez Zemljarič si je vzel čas, da je zaslišal Kocbeka zaradi njegovega znamenitega pričevanja v Pahor-Rebulini knjižici “Edvard Kocbek – Pričevalec našega časa” (marec 1975). Kocbek je v tem pričevanju razkril popolno komunistično podreditev prvotno koalicijske Osvobodilne fronte in obelodanil množični povojni umor razoroženih domobrancev. Posledično se je nanj vsul plaz političnih in medijskih očitkov, vrhovi režima so razmišljali, da bi Kocbeka, Pahorja in Rebulo procesirali, a si tega zaradi zahodne demokratične javnosti v končni fazi niso upali storiti. Je pa Zemljarič 3. oktobra 1975 zaradi tega in nasploh vrhu režima neljubega pričevalčevega obnašanja zaslišal Kocbeka, enega izmed voditeljev osvobodilnega gibanja proti naci-fašističnemu okupatorju in mu grozil z zaporom!? O tem sem pisal v kar nekaj mojih knjigah, nazadnje v knjigi “Kocbek, Pahor, Jančar in Udba”.

Kot konkreten primer bom navedel samo nekaj Zemljaričevih groženj iz tega pogovora/zasliševanja: “Mi ocenjujemo, da stvar že presega mere, in vas opozarjamo, da počenjate kazniva dejanja … Počenjate kazniva dejanja. Počenjate dejanja, ki so zlo blizu tistim eee členom v našem kazenskem zakoniku, ki bi jih lahko označili za kontrarevolucionaren napad na- na- na naš ustavni red … računajte, da bomo mi v okviru ee naših dolžnosti … ukrepali ustrezno … sovražne dejavnosti, bodisi da je ta neposredna ali posredna, pa ne bomo, ne bomo več gledal in ne bomo več trpel … ne bo nam eee enostavno eee pa lahko it v postopek, samo če se ne boste dištanciru in če ne boste prenehu z aktivnostmi, ki- ki tečejo naprej, proti našemu ustavnemu redu potem bomo mi seveda segli tudi po teh sredstvih, ki jih- ki jih imamo … Tovariš Kocbek, zadostuje za kazenski pregon, in to je vam ravno tako znano kot vsem tistim, ki za vami zunaj stojijo, že to kar ste napisali … Niste prišli na pogovor. Prišli ste zato, da vas opozorimo … Mi vas pokličemo zato, ker so vaša dejanja šla preko okvira, ki ga lahko državljan Jugoslavije si privošči … dokazoval pa boste to vi al pa ee kdo drug na sodišču. Pa tožilc.”

Poleg tega člani in članice Izvršnega sveta v osmrtnici Zemljariču tudi falsificirajo naziv Izvršnega sveta, saj ta ni bil “Izvršni svet Slovenije”, kot so zapisali, ampak “Izvršni svet socialistične Slovenije”. Zakaj so izpustili “socialistične” mi ni jasno, morda se vendarle sramujejo propadle socialistične Slovenije! Dalje. V osmrtnici njegovih prijateljev je zapisano, kot sem že povedal, da je njegov delo “vtkano v temelje slovenske države”. Tu se vprašam naslednje: Kako je mogoče temelje slovenske države na kakršenkoli način povezati z Janezom Zemljaričem, saj se je vneto boril proti njej. V prejšnjem in propadlem režimu, kjer je Janez Zemljarič opravljal najvišjo udbovsko in visoke politične funkcije, je vse do konca bil eden najhujših grehov govorjenje ali pisanje o samostojni Sloveniji. Npr. v času njegovega “udbovanja” so njegovi tajni politični policaji zasegli (30. junija 1976) tudi zasebne dnevniške zapiske sodnika Franca Miklavčiča v katerih je poveličeval samostojno slovensko državo. Zaradi tega in tudi zato, ker je Miklavčič v Pahorjevem Zalivu v Trstu branil Kocbeka, je bil obsojen na zapor. Še celo v nacistični Nemčiji zasebni dnevniški zapiski niso bili na sodišču priznan dokazni material!
Toliko o teh dveh osmrtnicah. Saj je sicer nespodobno secirati takšne zadeve, a še bolj nespodobno se je od pokojnika posloviti s takšnimi neresnicami. To ni v čast ne preminulemu in ne ustvarjalcem takšnih osmrtnic! V interesu ohranjanje temeljev slovenske države in preprečevanju izenačevanja žrtve (Kocbeka) s preganjalcem (Zemljaričem) pa ob takih neresnicah ni mogoče samo zamahniti z roko in ostati pietetno tiho!

Si tajni policaj, funkcionar propadlega režima in kšeftar zasluži pogreb z vojaškimi častmi?

Ko pa smo že pri smrti pa naj povem, da je Udba za spremljanje Kocbekovega pogreba (takrat je bil Zemljarič šef socialističnega Izvršnega sveta) angažirala svojega ovaduha s tajnim imenom Trubar alias Edijevega dolgoletnega “prijatelja” Rudolfa Trofenika, založnika iz Münchna. Ker je bil pogreb 6. novembra 1981 ob devetih zjutraj (zato, da bi bilo čim manj ljudi!), so udbovci Trubarju tudi naložili, da mora poročati ne samo o pogrebu, ampak tudi o opoldanskem in večernem obisku pri Kocbekovi družini. Nič jim ni bilo sveto!

Zanimivo okoli “udbovanja” Janeza Zemljariča je tudi to, da je že v času direktorovanja v Kliničnih bolnišnicah pokazal “udbovsko” nagnjenost, saj je dovolil (julija 1973) tajni policiji, da je v času operiranja Miloša Ogrizka (bivšega šefa Udbe v nemilosti) ozvočila njegovo bolniško sobo št. 21 v sedmem nadstropju Univerzitetnega kliničnega centra.

Svojo organizacijsko sposobnost vodenja Udbe (v tem oziru negativno) je dokazal v primeru ugrabitve leta 1975. Namreč, zvezna, srbska in slovenska tajna policija, so se kar nekaj let trudile, da bi ugrabile premožnega srbskega poslovneža Slobodana Todorovića – Bato, ki je v strahu pred režimom v domovini pobegnil v München. Tito se je namreč ustrašil, da bosta odstavljeni drugi človek Jugoslavije Aleksandar Ranković – Leka in njegov prijatelj Todorović ogrozila njegovo oblast s tem, da bo Leka prispeval v prevrat politično težo, Bata pa denar. No, Zemljariču je uspelo v enem letu perfektno organizirati Batino ugrabitev (februar 1975), ko se je le-ta iz Italije vračal v München. Vse to sem podrobno popisal v moji triler-knjigi “88 stopnic do pekla – Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića”.

Leta 1977 so udbovci vgradili tehnično sredstvo v Pahorjevo hišo v Trstu. Zaradi težkih pogojev se je eksploatacija opravlja iz posebno prirejenih osebnih avtomobilov. Torej je imel Boris Pahor doma v Trstu vgrajeno prisluškovalno napravo in da so zato okoli njegove hiše krožili posebno prirejeni avtomobili z udbovskimi posadkami! Kako so se pa tam neopazno vozikali, po tisti ozki uličici, kjer ni mogoče nikjer parkirati in ki strmo grize proti vrhu Kraškega roba, mi pa ni čisto nič jasno!
V času, ko je bil načelnik naše Udbe in slovenski notranji minister, je Janez Zemljarič odgovoren za štiri bombne atentate na dvojezičnem (avstrijskem) Koroškem. Zadnji ponesrečeni (v Velikovcu), septembra 1979, je neskončno škodil našim zamejcem, saj so hudo ranjenega udbovskega atentatorja Avstrijci ujeli na samem kraju zločina, njegovo pomočnico pa blizu prezgodaj eksplodirane bombe.

In posledica za Zemljaričevega Janeza: napredovanje v predsednika slovenske vlade! Vso to bombno dogajanje in dokumentiranje Zemljaričeve odgovornosti v tej zvezi sem podrobno opisal v moji knjigi “Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo”.

Je pa v “načelovanju” Udbe naredil tudi nekaj pozitivnega. S “svojo” Udbo je razkrinkal kriminalno delovanje starih udbovskih švercarjev, ki so se iz tajne policije premaknili v domače gospodarstvo in banke ter v gospodarska predstavništva v tujini in sedaj polnili ne državni proračun (kot poprej v Udbi), ampak svoje žepe. To sva natančno opisala in dokumentirala z Radom Pezdirjem v knjigi “Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB”.

Zemljaričevo “udbovanje” dopolnjujem z navajanjem nekaterih posameznikov, ki jih je Udba zalezovala v njegovem udbovskem in notranje-ministrskem mandatu. Če bi navedel vse bi bil seznam predolg, zato se bom omejil predvsem na nekaj tistih za katere sem našel tudi kodna imena pod katerimi so bili zalezovani: Arzenšek Vladimir (obdelava Odstop), Blažič Viki (Blaž), Bučar France (Tikveš), Capuder Andrej (Cedra), Čretnik Ignac (Direktor), Forstnerič France (obdelava Skupaj), Godina Ferdo (Aktivist), Gradišnik Janez (Stražar), Grafenauer Niko (Granik), Hribar Tine (Filozof), Hribar Spomenka (Filozofinja), Jančar Drago (obdelava Skupaj), Javornik Mirko (Javor), Jerovšek Janez (obdelava Odstop), Jeza Franc (Separatist), Jezeršek Janez (Ekonomist), Kavčič Stane (Stankovič), Kamšič Mitja (Organizator), Klopčič Franc (Utka), Kocbek Edvard (Bohinjski), Križanič Franc (Matematik), Lenič Stanko (obdelava Štab), Levstik Vinko (Hotelir), Logar Cene (Pisun), Muri Lambert (Posestnik), Pahor Boris (Jambor), Partljič Tone (obdelava Skupaj), Peklenik Janez (Predstojnik), Pibernik Albin (Flot), Pirjevec Dušan (Korošec), Pleničar Dušan (Tiskar), Pučnik Jože (obdelava Psevdomarsisti), Rebula Alojz (Meščan), Remc Tone (obdelava Tribuna), Rupel Dimitrij (Negativ), Rus Veljko (Koordinator), Sirc Ljubo (Utopist), Stanković Slobodan (Potomka), Starman Daniel (obdelava Pravdarji), Strgar Jože (obdelava Apostol), Štih Bojan (Celjski grof), Zlobec Jaša (Trockist), Žebot Ciril (Peter).

Iz 13 centrov Udbe po socialistični Sloveniji je reka operativnih ali terenskih poročil dnevno prihajala na Upravo Udbe v ljubljanski Slaviji. Tu se je ta “reka” analitsko obdelala in bila potem v skrajšani obliki dnevno posredovana (v času ko je bil Zemljarič šef Udbe) večinoma naslednjim slovenskim komunističnim voditeljem: Sergeju Kraigherju, Francetu Popitu, Mitji Ribičiču, Andreju Marincu, Francu Šetincu, Janezu Vipotniku, Edvardu Kardelju in Stanetu Dolancu. Mnogo dokumentov je odromalo tudi v Beograd, na sedež zvezne Udbe.

V času njegovega mandata v Udbi Zemljarič ni dal zalezovati samo dveh literarnih velikanov Kocbeka in Pahorja, ampak tudi Draga Jančarja, ki bo “velikan” postal kasneje. Jančarja je Udba predala pravosodnim organom in je moral celo v zapor. Vse to sem podrobno dokumentiral v knjigi “Kocbek, Pahor, Jančar in Udba”.

Bodi dovolj o Udbi. Kar se pa tiče posamosvojitvene dejavnosti jo pa na kratko lahko opredelimo kot “kšeftarstvo”. Tu je Zemljarič za doseganje poslovnih ciljev uporabljal svoje zveze iz propadlega režima, tako povezave iz Sloveniji kot iz Jugoslaviji, ker je bil nekaj let celo podpredsednik socialistične jugoslovanske vlade. Verjetno mu tudi ni škodilo, da je poznal številne skrivnosti pomembnih in vplivnih ljudi. To “znanje” pa si je pridobil predvsem v funkciji načelnika slovenske Udbe in socialističnega notranjega ministra. In se človek upravičeno, ob vsem tem sprašuje, ali si tak človek (tajni policaj, visoki politični-socialistični funkcionar propadlega režima in kšeftar) zasluži pogreb z vojaškimi častmi. Po moje ne, a naj ga podporniki slavijo kolikor hočejo, častnega mesta v slovenski zgodovini mu trajno ne bodo pridobili.

------------------------------------------------------------------------ Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.

Komentarji (3)

Disqus Comments (10)

https-spletnicasopis-eu