Svobodni ali z oblastjo zlizani mediji: Kdo pritiska na Jovevo, Fajonovo, Tomićevo?

Last Updated on: 3rd oktober 2019, 07:07 pop

“Novinarstvo se srečuje z neprecedenčnimi razmerami in pritiski. Novinarje neprestano blatijo številni politiki, strankarski mediji vodijo medijske kampanje z namenom diskreditacije novinarjev, nanje se z vsemi sredstvi spravljajo župani, v družbenih medijih pa se nizajo pozivi k nasilju, linču novinarjev, kar se je poleti uresničilo v fizičnih obračunih s televizijskima ekipama.”

Takšno holokaust sliko položaja novinarjev v državi nam je ob mednarodnem dnevu svobode medijev naslikalo Društvo novinarjev. Čeprav sem sam novinar, ki je nekoč delal za največji dnevnik v državi, kjer so lastniki z odpuščanji in na druge načine zamenjali celotno notranjepolitično ekipo z novo, pa tudi sicer lep del novinarski ekip, mi je ta katastrofična slika vendarle neverjetna.

Pritiski ali zlizanost z oblastjo?

Ker smo v času uradne volilne kampanje za evropske volitve je nenavadno, da društvo novinarjev povsem spregleda, da imajo novinarji, na katere politiki “neprecedenčno” pritiskajo, v resnici nenavadno vlogo. Niso nepristranski poročevalci, na katere bi se javnost lahko zanesla. Namesto tega jih opazimo kot glavne kandidate na vrhu obeh največjih vladnih strank: LMŠ in SD. Iz sveta medijev pa prihaja tudi glavna kandidatka Levice. Po svetu bi to, da je Irena Joveva, ki je pred lanskimi volitvami poslancev slovela po kritičnih poročanjih o največji opozicijski stranki SDS za POPTV, ki ima v državi največ gledalcev in je odvisna od oglasov podjetij v državni lasti, zdaj pa je nenadoma nosilka EU liste glavne vladne stranke, razumeli kot problem. Podobno je zavzemanje za svobodo težko razumeti, če je glavna kandidatka druge največje vladne stranke SD nekdanja dopisnica javne televizije iz Bruslja Tanja Fajon. Če vemo še, da je svoj show na javni televiziji nekoč imela še glavna kandidatka Levice Violeta Tomić, je nenavadni vtis, da ne moremo govoriti o pritiskih, ampak kvečjemu o popolni zlizanosti medijev s politiko, že kar precej očiten.

Dodatno preseneti, kako lahko novinarska organizacija ta očitno nenavaden položaj povsem spregleda, o njem ne zapiše nič, hkrati pa nam ponujajo katastrofično podobo, kako menda opozicijskih politiki in redki mediji, na katere ima ta vpliv, pa navadni ljudje, vsesplošno preganjajo novinarje, ki so, kot vsi ljudje vidijo, pomemben del oblasti in nastopajo zanjo.

Kako lahko to spregedajo?

Ta trenutek, danes, so novinarji največjih televizij, glavi kandidati polovice vladnih strank. So spregledali, da branijo nenavadno svobodo? Je razlog, ker so pod tako strašnimi pritiski iz vlade, da si ne drznejo opaziti, kaj se dogaja okoli njih ali so samo tako zelo šlampasti?

Celotno sporočilo Društva novinarjev je takšno:

“Društvo novinarjev Slovenije ob letošnjem 3. maju, mednarodnem dnevu svobode medijev, besedo prepušča novinarkam in novinarjem STA, Večera, Dnevnika, Dela, Mladine, Reporterja, TV Slovenija, Vala 202, Pop TV, Kanala A, 24ur.com in BK TV. Vsi izpričujejo pritiske, ki so jim izpostavljeni pri svojem delu. Novinarstvo se srečuje z neprecedenčnimi razmerami in pritiski. Novinarje neprestano blatijo številni politiki, strankarski mediji vodijo medijske kampanje z namenom diskreditacije novinarjev, nanje se z vsemi sredstvi spravljajo župani, v družbenih medijih pa se nizajo pozivi k nasilju, linču novinarjev, kar se je poleti uresničilo v fizičnih obračunih s televizijskima ekipama. Tožilstvo se izogiba pregonu in obsodbi sovražnostnega govora in na spletu izrečenih groženj novinarjem. Doživeli pa smo celo poskuse čezmejnih pritiskov na uredniške odločitve slovenskih medijev. In če se je politika ustrezno odzvala na tako imenovanega zunanjega sovražnika, je žal precej manj uspešna in določna pri izboljšanju pogojev za delo novinarjev doma. Medijska politika je očitno nekje na repu prioritet tudi te vlade. Medtem pa se spreminjajo globalne razmere. Za novinarstvo enostavno ni več denarja, prihodki od oglaševanja kot tudi bralci, gledalci, poslušalci od tradicionalnih medijev odtekajo k internetnim velikanom. Te razmere še posebej ogrožajo majhen in izpostavljen slovenski medijski trg, kar se med drugim odraža tudi v napovedanih ali že izvedenih lastniških konsolidacijah. Njihovi akterji se bolj ali manj uspešno izogibajo presojam regulatorjev o negativnem vplivu teh premikov na ponudbo in kakovost medijskih vsebin. Regulatorji takšno situacijo na trgu dopuščajo in se ji prepuščajo, pri čemer lastniki medije vse bolj obravnavajo izključno kot posel, zato se resnično sprašujemo, kakšne in katere vsebine bodo sploh ostale na voljo slovenski javnosti. Novinarske vsebine se od vseh drugih dostopnih vsebin razlikujejo po uredniški presoji, spoštovanju profesionalnih načel, dolgoletnih izkušnjah in znanju njenih ustvarjalcev. To je dodana vrednost, zaradi katere je novinarski poklic ključen za nadzor in delovanje vsake uspešne demokracije in je tudi razlog, zaradi katerega bi se morala celotna družba zamisliti nad usodo novinarstva. Če kot družba želimo kakovostne in neodvisne medije, moramo zaščititi novinarje in novinarstvo. Celotno breme ohranjanja kakovosti, poklicne integritete in prihodnosti tega poklica ne more biti prepuščeno posameznim novinarjem in uredništvom, ki kljub kritičnim razmeram še vedno delajo dobro. Ob dnevu svobode medijev zato tako politiko, medijske lastnike kot javnost pozivamo k spoštovanju in zaščiti novinarjev.”