Medijska farmacija: Kaj župan da in kaj dobi Janković
|Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:49 pop
Anže Voh Boštic je ta teden javnosti, pa tudi velikim medijem s tradicijo in množico novinarjev, predstavil, kaj tožilstvo obtožuje pomembnega politika Zorana Jankovića. Na svojem portalu je objavil povzetke več ovadb, ki jih je od tožilcev dobil, ker nam pravico do informacij o ravnanju oblastnih organov daje zakon. Zahteval jih je.
Janković ni podcenil dogodka
Ostro se je na to odzval Janković. Protestiral je, da gre za zlorabo prava za osebno diskreditacijo. Kritiko, da novinar in ljudje ne bi smeli izvedeti, česa vse je obtožen, je Janković uperil predvsem proti tožilki Blanki Žgajner, pa tudi proti generalnem državnem tožilcu Dragu Šketi in pravosodnemu ministru Goranu Klemenčiču. Po novinarju pa ni udaril.
Z odzivom je pokazal, da dogajanje jemlje veliko bolj resno kot veliki mediji. In imel je prav: na spletu in v javnosti je bil pravi požar.
Vrh tožilstva in minister za pravosodje mu še niso odgovorili. Molčijo. Eden redkih med politiki, ki se je hitro opredelil do dilem, koliko imamo pravico vedeti, pa je bil nekdanji notranji minister Gregor Virant, ki pa je bil do Jankovića precej kritičen tudi že v preteklosti. Zapisal je:
Žgajnarjeva je sprejela popolnoma pravilno odločitev po ZDIJZ. Prikrivanje (uradnih) ovadb proti javnim osebam je večinoma neutemeljeno.
— Gregor Virant (@GregorVirant1) August 12, 2017
Veliki tiskani mediji, ki zadnje desetletje močno izgubljajo vpliv in bralce, so se povečini odzvali tako, da so dejanje portala Pod črto ignorirali ali pa poskušali zmanjšati pomen v smislu, da bo grozno, če bodo ljudje res vsakič izvedeli, česa so obtoženi pomembni politiki.
Koliko se sme razkriti prisluškovanje?
[wp_ad_camp_2]
To je nenavadna argumentacija. Še posebej, ko jo zapišejo novinarji, ki sami pišejo o tem. Če je res pravilo, da ne vedo, kakšna je tožba in kak odgovor obrambe, kako pa poročajo? Ugovori novinarjev, da novinarji ne smejo izvedeti in da bo velika škoda, če izve javnost, spominjajo na ravnanje v preteklosti, ko se niso resno uprli odločitvi policije, da bo zaradi varstva zasebnosti začela prikrivati imena in priimke umrlih. Namesto upora so novinarji še v svoj kodeks etike dodali določbo, ki jim prepoveduje razkrivanje identitete žrtev hudih kaznivih dejanj. Kaj to pomeni, je pokazala smrt Gašperja Tiča. Vsi so kršili kodeks, ker je bedast.
Problematičen del dogajanja v resnici ni, ali sme medij objaviti vsebino obtožnica proti pomembnemu politiku. Seveda sme. Dilema je, ker so del obtožb proti Jankoviću prepisi iz prisluškovanj precej intimnim telefonskim pogovorom. To je bolj delikatno področje.
Česa so pomembni politiki obtoženi, so ljudje iz medijev izvedeli tudi doslej, le da so novinarji delikatne informacije pogosto dobili “pod roko”. Po prijateljskih zvezah, ko pogosto ni mogoče natančno ugotoviti, kaj so dejstva in kaj propaganda. To je način, ki novinarje in medije hitro postavi v vlogo farmacevtke. Ti daš meni, jaz poskrbim zate.
Je res pomembnejši BMZ in hlače Violete Tomić?
Tipičen primer, ko vir ni bil ravno jasen, vsebina pa precej čudaška, je bil članek, zaradi katerega se je nedavno moralo opravičiti Delo. Kako so se opravičili, je dostopno na povezavi na posnetku levo.
Naslov je bil: „Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS“.
Še bolj nenavaden je bil način objavljanja pravega obtožnega predloga proti Janezu Janši. Objavil ga je, da bi se lahko branil, namreč kar Janša sam, iz državnih institucij pa je bilo po tem slišati, da je s tem prekršil zakon o varstvu osebnih podatkov in še vse mogoče. Kako se kot politik braniti, če ne smeš javnosti razkriti, česa si obtožen? No, česa nisi obtožen, ker obtožba je bila velika praznina s predvsem propagandnim učinkom.
Anže Voh Boštic, ko zahteva, kar nam jamči zakon, odpravlja logiko trgovine in nevednosti. Nadomešča jo z logiko zakona, ki odpravlja plačila za dostop do informacij, ki morajo biti javne in dostopne ljudem in omogoča javni nadzor tudi nad početjem tožilcev, odvetnikov in sodnikov, kadar nimajo res tehtnih razlogov za skrivanje. Tradicionalni tisk pa ga ali ignorira ali se mu posmehuje.
A smešni postanejo prav ti kritiki Voh Boštica sami, če pogledamo, s čem pa se je „resni tisk“ v istem času ukvarjal. Zadnje tedne tam beremo članke, kakšna stališča na Facebooku zastopa Boštjan M Zupančič, ki nima nobene oblasti v državi in že desetletja slovi po samosvojih pogledih. V kar resnih medijih pa smo lahko prebirali celo zgodbe, kako se je na internetu na članek Nove24TV z naslovom „Prav nič damsko: Poslanka ZL Violeta Tomić si jo je ‘luftala’ v hotkah na trajektu za otok Vis“ odzvala poslanka Levice in komu je pripisala krivdo. Nadvse pomembno.
V čem je pomembna vsebina?
[wp_ad_camp_3]
Voh Boštic ni pritegnil pozornosti prvič. S trudom, da bi javnosti zagotovil dostop do informacij, da bi bilo torej tisto, kar je po zakonu javno, ljudem tudi res dostopno, oblastem kodra živce že dolga leta in je že nekaj časa eden najbolj izstopajočih urednikov in novinarjev v državi. Eden tistih, ki dela tisto, za kar se na zahodu sistematično trudijo velike novinarske hiše in organizacije civilne družbe.
Objavljeni podatki o Jankoviću so veliko resnejša stvar kot izgubljanje časa s poletnimi oblačili Tomićeve, ki niso bila nič posebnega. Janković je eden najpomembnejših političnih predstavnikov levice v državi, ki je med tranzicijo vodil transformacijo socialistično organizirane trgovine po državi v modernejši Mercator. Pozneje je ustanavljal Forum 21 Milana Kučana, že več mandatov je župan prestolnice, vmes pa je tudi že dosegel relativno zmago na parlamentarnih volitvah, a mu ni uspelo prevzeti oblasti.
Farmacevtka, Sedej, Sluganovićeva
[wp_ad_camp_1]
Javno najbolj odmeven del objavljenih dokumentih je seveda zgodba o mladi farmacevtki, ki gre na obisk k županu, ker ne more dobiti zaposlitve za nedoločen čas v lekarni, ki je v lasti občine. Župan posreduje pri direktorju Marjanu Sedeju, da ta s pomočnico za kadrovsko področje Spomenko Sluganović uredi, da je ženska dobi kar hoče. Mlada ženska pa Jankoviću zagotovi, da ima tudi on kaj od tega. Namreč posteljne radosti. Najmanj dvakrat. Pogovori o tem so bili posneti.
To je zapisano v uradnih dokumentih, ki so na sodišču, v katerih piše tudi, da je policiji ženska potrdila, da je župan seks tudi dobil. Ime in slika farmacevtke sta bila v medijih že objavljena. Denimo že pred letom tukaj:
A sam ju izpuščam. Privlačne ženske imajo veliko moč nad nami moškimi, a njeno ravnanje ni zloraba položaja ali kaj takega. Nekdo drug bi moral vedeti, kje ima glavo.
Jankovića ta ovadba naslika kot trgovca, ki je prodajal, kar ne bi smel. Podobna je tudi vsebina drugih ovadb, ki pa ne govorijo o seksu. Janković zanika, da bi bilo tako. Sodišče o farmacevtki ni še nič odločalo in tudi ni jasno, ali sploh kdaj bo. Preiskovalna sodnica Mojca Kocjančič, bivša soproga nekdanjega pravosodnega ministra Aleša Zalarja, je namreč odločila, da je tožilka prepozno sprožila kazenski postopek in mora zato izločiti in uničiti dokaze proti Jankoviću. Posnetke nerodnih telefonskih pogovorov o vračanju uslug. Seksualnem. Sodni spor o tej odločitvi še poteka in tožilstvo vztraja pri obratnem stališču, da niso nič zamudili.
Kdo je bolje premislil?
Tožilstvo posnetkov pogovorov ni posredovalo javnosti. Je pa nekoč v preteklosti sodišče v primeru Franca Kanglerja podobne posnetke že javno predvajalo. Tudi v delih, ki niso bili nič povezani s sojenjem in so bili poseg v zasebnost nič krivih. Tožilstvo pa je pri Jankoviću povzelo nekaj zgovorne vsebine v dokumente, ki so jih poslali novinarju. Voh Boštic je te dokumente uporabil premišljeno in tudi ni objavil kar vsega.
Ravna, se zdi, bolj premišljeno kot je Janković.
Sam nisem puritanec. Vsak lahko intimno počne kar hoče. To velja tudi za politike, čeprav so „javne osebnosti“. Razlog je nekoč lepo povzel predsednik republike Borut Pahor, ko je preveč zvedave novinarje opomnil: „Ne kandidiram za papeža“.
A so tudi meje. Zgodba, ki jo razkriva tožilstvo in jo javnosti predstavlja Boštic, je o tistem čez mejo: o seksualnosti, ki je zloraba oblasti.
V tej zgodbi ne gre za vprašanje, ali je bilo prostovoljno, ali je kdo doživel orgazem in kakšno ljubosumje lahko sproži, če se razve, kar vse smo lahko prebirali po spletnih omrežjih. Vprašanje je, ali je to bila trgovina, ko je nekdo na oblasti ponujal ugodnost, ki je ne bi smel in ni njegova.
Kaj je res, ne vem. Sodišče še ni presodilo.
A prav je, da se, ker gre za pomembnega politika, slišijo vse plati: tožilcev in Jankovića.
In da lahko vsak presodi sam, pa kakorkoli se bo že razpletlo, kako so ravnali tožilci, odvetniki, sodišča, politiki, mediji in Janković.
Kaj menite o dogajanju, lahko odgovorite v kratki anketi:

Več:
Komentarji (7)
Disqus Comments (6)