Mogoče le še na Kubi, Severni Koreji ali Belorusiji

Last Updated on: 11th december 2023, 07:36 pop

“Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.”

Ljudski

V Sloveniji trenutno poteka velik spor med Kliničnim centrom Ljubljana in Medicinsko fakulteto. Ob prvem pogledu novice sta mi intuicija in izkušenj narekovala, da najverjetneje gre v tej zgodbi ponovno za nek bizaren socialistični spor, ki je možen samo v Sloveniji in mogoče še na Kubi, Severni Koreji ali Belorusiji. In tudi tokrat se nisem motil. Bistvo spora je, kot sem razbral iz medijev, da UKC MF noče plačati za storitve, ki jih je MF opravil za UKC. UKC seveda trdi, da jih je plačal. MF trdi, da plačila ni dobil. Gre za okoli 43-miljonov evrov. To za MF ni malo denarja. 43-miljonov je približno 660 letnih delavskih plač, če zaokrožimo bogato, da povprečen delavec v Sloveniji naredi 65.000 evrov/letno. Toliko denarja naj bi MF zaslužil z rutinskimi mikrobiološkimi in patološkimi analizami.

Je ta proizvodnja delo fakultete?

Seveda so stvari, kar se tiče poslovanja, dokaj preproste. Če obstaja pogodba in so storitve bile naročene in nato tudi dobavljene, ni kaj razmišljati. Plačati je potrebno. Se pa bolj kot to poraja naslednje vprašanje: zakaj za vraga Medicinska fakulteta v Ljubljani služi denar z izvajanjem rutinskih analiz? Poslanstvo fakultete je raziskovanje in učenje. Poslanstvo fakultete ni izvajanje rutinskih analiz, ki jih lahko izvajajo zasebni, na svobodnem tržišču delujoči laboratoriji.

Za primer vam lahko navedem odnos med Medicinsko fakulteto v Ženevi in Univerzitetno bolnišnico v Ženevi. Absolutno jasno je, da rutinske patološke analize opravljajo v Univerzitetni bolnišnici Ženeva, ki ima precej velik Klinični oddelek za patologijo. Fakulteti za medicino v Ženevi na kraj pameti ne pade, da bi opravljali rutinsko analitiko. To bi bilo blazno, škandalozno, nevredno imena Univerze v Ženevi. Če že kaj, bi Medicinska fakulteta v Ženevi kvečjemu Univerzitetni bolnici v Ženevi pomagala pri uvajanju analitike. Seveda se pa Medicinska fakulteta v Ženevi ukvarja z izobraževanjem zdravnikov. Patologi, ki delajo v Univerzitetni bolnici v Ženevi, delajo tudi na Medicinski fakulteti v Ženevi in so za poučevanje študentov plačani od Univerze. O tem, od kot denar Univerzi za plače učiteljev, pa na koncu. Ker ima Univerzitetna bolnica v Ženevi interes, da zaposluje najboljše zdravnike na svetu, od svojih zaposlenih zahteva, da se ukvarjajo tudi z raziskavami. Predstojnik kliničnega oddelka v Univerzitetni bolnici v Ženevi ne moreš postati, če nisi tudi vrhunski znanstvenik. Te raziskave ti isti patologi izvajajo na Medicinski fakulteti v Ženevi, kjer se ukvarjajo z raziskovanjem novih tehnologij in iskanjem bioloških označevalcev, ki izboljšujejo rutinske patološke analize. Zato seveda bolnici ne pade na kraj pameti, da bi se šla raziskovalno dejavnost, ker se raziskave izvaja v okviru Medicinske fakultete v Ženevi. Ali povedano na drugačen način, bolnica je “tovarna”, ki izvaja storitve za splošno populacijo. Te storitve, vključno z rutinsko biomedicinsko analitiko, so definirane in se od njih ne more odstopati, ker predstavljajo sprejeto medicinsko doktrino. Bolnice sicer tudi lahko sodelujejo v medicinskih raziskavah, ampak te predstavljajo minimalen del njihove dejavnosti. Tudi o tem na koncu. Medicinska fakulteta pa predstavlja njen raziskovalni (ne rutinski) laboratorij, v katerem se razvija medicinsko znanost in v enem delu izobražuje bodoče zdravnike.

In prav enako velja tudi za Inštitut za mikrobiologijo Medicinske fakultete v Ženevi. Tako rekoč nemogoče je, da bi Medicinska fakulteta v Ženevi poskušala svoj proračun polniti s ponujanjem standardne rutinske mikrobiološke analitike v okviru Katedre za mikrobiologijo. To bi bil prvovrstni škandal, če bi profesorji na Medicinski fakulteti v Ženevi tratili svoj čas z dobesedno tovarniškimi analizami, ki jih opravlja lahko vsak rutinski laboratorij. Prvič, s tem bi kršili samo poslanstvo Univerze, ki je učenje in raziskave, ne pa ponujanje rutinske analitike, kot je to v primeru Medicinske fakultete v Ljubljani. Drugič pa bi jih začel v Ženevi trgati privatni sektor in to najverjetneje pred sodišči. Z opravljanjem rutinskih analiz v državnih izobraževalnih inštitucijah bi tvorili zasebnemu sektorju nelojalno konkurenco. Ne smemo namreč pozabiti, da kader na Medicinski fakulteti v Ljubljani dobi svoje plače že s strani države za učenje in raziskovanje. Ta delovni čas, ki jim ga plača država, pa ti isti ljudje porabijo v veliki meri za opravljanje navadne rutinske analitike in za to UKC Ljubljana po vrhu vsega še bogato zaračunajo. In seveda je takih primerov dobesedno nenamenske porabe državnega denarja v Sloveniji še ogromno.

Če bi ravnali kot je običajno…

Stanje, ki ga imate v Sloveniji je skrajno zaskrbljujoče. Tak način dela Univerze seveda uničuje razvoj zasebne pobude. V veliki večini primerov Univerza najde načine, da z neživljenjskimi predpisi (raznorazne specializacije, omejevanjem vpisa na specializacije, pogoji dela, itd.) popolnoma zapre tržišče tako, da so te pogoje sposobni izpolniti samo delavci na Univerzi in Univerza. Na tak način Univerza v Ljubljani monopolizira svoj položaj pri rutinskih dejavnostih, iz katerih naredi zaradi monopolnega položaja zelo dobičkonosno dejavnost. S posledicami takega delovanja pa je na primer sedaj soočen UKC Ljubljana, ker teh konkretnih raziskav ne more naročiti nikjer drugje kot na MF Ljubljana. Po drugi strani pa Univerza s tem naredi tudi sebi medvedjo uslugo. Namesto, da bi se njeni raziskovalci razbremenili rutine in delali dejanske raziskave in učenje, jih mnogo njih polni svoj delavnik z navadno rutinsko tržno dejavnostjo, ki bi jo lahko opravljali na prostem tržišču delujoči laboratoriji, kot je to vsepovsod v zahodnem svetu.

Kje so torej rešitve? Kar je bilo naročeno in dostavljeno, mora seveda biti plačano. Kar se pa tiče rutinskih preiskav pa bi bilo bolj primerno, da se MF in UKC dogovorita, da se vsakodnevna tovarniška rutina, ki se sedaj izvaja na MF, prenese na UKC. Jasno je, da ob tem ne bo izgubil dela nihče, saj se delavce, ki sedaj izvajajo to rutino na MF, prezaposli na UKC. Če hoče Univerza služiti denar s pomočjo tržne dejavnosti, seveda za to obstajajo normalni civilizacijski kanali in ne monopolistično socialistično močvirje. Raziskave rezultirajo tudi v ekspertizah in patentih. Za te ekspertize in patente pa je seveda najbolj zainteresiran privatni sektor, ki bo iz njih naredil dobičke. Tuje univerze dobivajo ogromno denarja ali od odstotkov na patente ali pa od “spin-off” podjetji, katerih lastnik je tudi Univerza. Dodatna dejavnost, ki pa jo lahko izvajajo Medicinske fakultete, pa so klinične študije. In prav v kliničnih študijah je ogromno denarja, saj jih farmacevtska podjetja ne smejo izvajati sama, ampak jih morajo zaradi preprečevanja konflikta interesov prepustiti neodvisnim inštitucijam. To pa so običajno prav medicinske fakultete in klinični centri. Prav klinične študije tvorijo eno od primarnih vlog medicinske fakultete, ker gre za raziskovalno dejavnost v okviru medicine. Seveda pa ima od tega ogromno tudi na fakulteto vezan klinični center. Ta po v naprej predpisanih postopkih klinične študije obravnava bolnike, ki v takih študijah sodelujejo in je za to tudi običajno dobro plačan. Prav klinične študije namreč predstavljajo levji delež stroška razvoja zdravila. Od česar medicinske fakultete in klinični centri v tujini dobro služijo.

Seveda pa je tak način dela mnogo težji kot socialistično monopoliziranje rutinske analitike v medicini. Za patente, inovativne start-upe in klinične študije rabiš ideje, realno znanje, tržno usmerjeno družbo, podporo ambicioznosti, nagrajevanje odličnosti, itd. Za socialistično monopoliziranje vsakodnevne medicinske analitike pa samo politično nadigravanje.