Častno razsodišče kritizira Janija Božiča in Silvestra Šurlo

Last Updated on: 2nd april 2017, 12:06 dop

“Nedovoljena metoda” novinarjev je bilo po oceni častnega razsodišča  fotografiranje ob izvolitvi Alenke Bratušek za premierko v času fototermina in potem uporaba posnetkov. To je napačna razlaga določb kodeksa.

Nedovoljeno fotografiranje, ko se fotografira

Kaj je nedovoljeno ravnanje, ki ga kodeks v 12 členu dopušča, sem ob sprejemu sedanjega kodeksa pred 15 leti, vodil sem namreč postopek nastajanja in potrjevanja novega kodeksa, zapisal:

“Novi kodeks je v določbah o nedovoljenih načinih zbiranja informacij in neizogibnih konfliktih interesov, ki bi lahko škodili novinarju ali skupnosti, liberalnejši od veljavnega, ker ne vsebuje več absolutnih prepovedi. Zahteva pa, da mora novinar, če se odloči prestopiti mejo (uporaba skrite kamere, nepravilno predstavljanje, poročanje kljub osebni vpletenosti …), o ravnanju in razlogih zanj obvestiti javnost, ko objavi zgodbo ali zapis.”

Običajno fotografiranje in pozneje raba posnetkov nikakor ne sodi v to kategorijo.

Določbo in kodeks so pozneje nekoliko popravili, a vsebina je ostala povsem enaka.

Celoten zapis o nastajanju in vsebini novega kodeksa je dostopen na povezavi: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/15/etika/

Sporna je tudi odločitev o domnevni o kršitvi 17. člena.  Razsodišče, ko je presojalo ravnanje nečlana društva, ne upošteva posebej, da člen kodeksa določa izjemo za politike, in še posebej tiste, ki želijo dobiti oblast in moč,  za kar je v tem primeru nesporno šlo.

17 člen kodeksa pravi:

“17. člen

* Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.”

O stališču častnega razsodišča, ki je fotoreporterju Janiju Božiču in uredniku Silvestru Šurli ta mesec očitalo rabo nedovoljenih novinarskih metod, sva na televiziji Nova24TV polemizirala s predsednikom razsodišča Gojkom Bervarjem.

Za tiste, ki jih zanimajo dileme, je tu povezava do posnetka polemike v tem tednu:

Odločitev razsodišča o Božiču in Šurli, o kateri je potekala razprava, lahko preberete na naslovu http://razsodisce.org/2017/03/3286/.

Odprete pa jo lahko tudi s klikom na posnetek strani. Podatek zapisan v odločitvi častnega razsodišča, da je Bervar podpredsednik, je zastarel: odločitev je nastala že pred časom in v tem delu niso popravili besedila. Bervar je predsednik.

Zakaj kritika Šurle?

Revija Reporter je v času izvolitve vlade Alenke Bratušek objavila posnetek tablice takrat izvoljenega obrambnega ministra Romana Jakiča.

Posnetek je bil narejen v dvorani parlamenta v času fototermina in na njem se je videlo, da v eletronskem pismu Klemen Grošelj Jakiču piše:
»Sem malce povprašal kolege. Glede generalnega sekretarja MORS je sedanja baje čista katastrofa in je tam na zahtevo Hojsa, sicer pa je skupaj z direktorico logistike dobila negativno oceno uradniškega sveta. Torej njuna menjava, ki je potrebna predvsem iz strokovnih razlogov, če odmislimo vprašanje lojalnosti itd. Glede kandidatke Podbregarjeve, pa je bila kot GS po mnenju sogovornikov korektna, vsekakor bistveno boljša od sedanje, če malce premislim, pa ima to prednost, da je funkcijo že opravljala in pozna delo, kar pomeni, da ne bi potrebovala preveč časa, da v celoti prevzame posle. Glede OVS je zadeva dejansko problematična, a ni brezupna, obstajajo tudi profesionalni kadri, na katere bi se lahko oprli in bi preko njih z nekaj premišljenimi kadrovskimi potezami, prevzeli nadzor nad službo in predvsem dogajanjem v njej. Sem pa hkrati slišal več slabega o načelniku GŠ, kot sem pričakoval in me je to malce razočaralo, mislim, da bo potrebna menjava prej kot se je morda zdelo, a vsekakor ne pred zaključkom reorganizacije vojske.«

Sodni zapleti o pravici vedeti

Jakič pozneje ni storil, kar je Grošelj predlagal. Grošelj je mail Jakiču menda tudi poslal, ne da bi Jakič od njega skušal pridobiti takšne informacije in zamisli po e-pošti.

Kandidatka za generalno sekretarko Podbregarjeva, ki je omenjena, je soproga nekdanjega šefa Sove in predsednika LDS Iztoka Podbregarja. Kratica OVS pomeni: vojaška obveščevalna služba.

Obramboslovec Grošelj, ki je bil funkcionar vlade v času, ko je bil premier Borut Pahor, takrat je bil tudi nadzornik državne pošte, je najbrž poskušal vplivati na Jakiča, kako in koga naj kadruje.

V sporu, ki ga je sprožil Jakič, da bi sodišče prepovedalo objavo tega posnetka, je na prvi stopnji sodišče odločilo v korist obveščenosti javnosti. Sodbo je podpisala sodnica okrožnega sodišča v Ljubljani Sergeja Jeras.

Med drugim je pojasnila: »Svoboda izražanja, ki se kaže v objavljanju informacij in podajanju mnenj o javno pomembnih zadevah (objava konkretne informacije o kadrovski politiki nove vlade nedvomno je informacija pomembna za javnost), je ena ključnih pravic tožene stranke (medija) in njena družbena funkcija, ki jo terja univerzalna pravica javnosti do sprejemanja informacij. Svoboda izražanja pa ne zajema le informacij, ki so v javnosti sprejete z naklonjenostjo ali ki so razumljene kot nežaljive ali kot nevtralne, temveč zajema tudi tiste informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Takšne so namreč zahteve pluralizma, tolerance in odprtega duha, brez katerih ni demokratične družbe.«

A je pozneje, ko je bil posnetek maila že dalj časa objavljen, višje sodišče to odločitev razveljavilo.

Po informacijah iz Reporterja pravdanje, ki se je preselilo že na ustavno sodišče, še ni končano.

Več o primeru Jani Božič lahko najdete, če kliknete na sliki, in s tem povezavi, spodaj: