S kolesom mimo Alfija Nipiča

Last Updated on: 19th oktober 2025, 11:41 dop

Glavna stvar na kolesarski poti je cilj. In cilj je bil sladoled v Šentilju, kjer smo že bili, le da doslej vsakič z avtomobilom. Kupiti je tam mogoče sladoled, za katerega je vredno zaviti iz avtoceste v mestece. To smo nekoč počeli, ko je bil še bencin cenejši, če si šel iz avtoceste. Prihranek je bil ravno za sladoled. Zdaj je vlada to razliko ukinila.

Tokrat smo tja kolesarili. Od daleč.

Moje kolo je bilo brez električne pomoči, ki je goljufanje. A me to vse bolj mika, ko naletim na hribe. Ki pa jih na tej poti ni bilo veliko. Precej manj kot lani na cesti skozi Sveto Trojico do Gornje Radgone. Do Šentilja je bilo 29,2 kilometra. Deloma po novih kolesarskih cestah zgrajenih tudi z evropskim denarjem, ki so skoraj boljše od tistih pravih cest, ki jih najdemo na Štajerskem. Na sredi imajo črto. Ta prave pa ne:

Dobre kolesarske poti so med Pernico, mimo jezera proti Jarenini, od koder je edini res znan človek iz teh krajev Alfi Nipič, ki ima celo svoj muzej. Pel je tudi z mojo sosedo iz Maribora Neco Falk. Že zaradi tega ga jemljem resno. Da silvestrskih poljubov ne omenjam. Ali pa, ker me bralci kritizirajo, da sem najpomembnejše izpustil, Avsenikov.

In dobre so kolesarske poti vse do Šentilja. Tudi za družine z otroci. Glede na kraje tam okoli ni čudno, kako poje. Niso pa tako dobre kolesarske poti pred tem med gostilno Šiker in Lenartom, kjer je edina izbira, ki je brez večjih vzponov, nekdanja glavna cesta med Mariborom in Lenartom. Samsungova telefonska aplikacija za športne aktivnosti je kolesarsko pot z Alfijem Nipičem narisala tako:

Večino prometa je proti Lenartu odvzela avtocesta, a vozniki tam še vedno vozijo kot smo nekoč, torej hitro na ravnici mimo gradu Hrastovec. In na cesti so bili tudi veliki tovornjaki. Pretresel me je precej star BMW, ki je mimo mene zahrumel vsaj s sto. Če ne še precej več. In to blizu. Ni za majhne otroke. Tudi za velike na kolesih ni prijetno.

Veliko bolje je bilo pred Šentiljem, kjer so bile ceste, z izjemo avtoceste proti Avstriji, precej opustele. V slaščičarni, kjer je kepica 2,4 evra, pa so kljub temu imeli ves čas, kar smo bili tam, precej dela. Bile so celo vrste. Po registrskih številkah avtomobilov so na ohladitev prihajali številni sosedje. Iz Avstrije. Največ z registracijami iz Lipnice. Tja so številni Mariborčani hodili še v času Jugoslavije, ki je slovela po gospodarski in socialni uspešnosti, ki so nam jo vsi zavidali, ko v trgovinah nisi mogel kupiti kave in podobnega nepotrebnega luksuza, povrhu so bile čez mejo te dobrine, ki so jih imeli tam veliko, cenejše, ker so tam kapitalisti izkoriščali delavce.

Tudi naše, ki so in še tradicionalno tja hodijo delat zaradi boljših plač. In morajo pri nas doplačati dohodnino, ker tam po plačah sodijo med nizke, pri nas pa za bogataše.

Izkoriščajo jih z boljšimi plačami in nižjimi davki.

Še bolj pa v Nemčiji.

In vsi nam zavidajo.

Da iz Lipnice danes prihajajo čez bolj odprto mejo k nam na sladoled, je lepo. Zanesljivo ne prihajajo le zaradi dekleta, ki je delilo hladne sladkosti, ki je pa tudi pomembno:

Nove kolesarske steze so na poti proti Šentilju, kot tudi drugod v teh krajih, narejene na način, ki je, tako se vsaj zdi, najmanj stal. Praviloma se končajo, ko se začne resno naselje. Verjetno, ker so tam zemljišča draga in bi stalo preveč. Ceneje in bolj preprosto je bilo na delih, kjer so le polja in travniki. Tako se konča ločena kolesarska steza, ko se začne naselje:

Nenadoma moraš zaviti čez cesto in voziti tam. Pa ta zavoj še ni bil najbolj oster. Večkratna prečkanja cest so lahko nevarna tudi zaradi prometa na njih. Po kolesarskih poteh pa so kljub tem nenavadnostim vozili tudi posamezniki vseh spolov na športnih specialkah in z vso opremo. Tudi čelado in sončnimi očali. Srečali smo celo tri takšne. Statistično na vsakih 20 kilometrov enega. Na videz sta bila dva moškega spola, eden pa ženskega. A v današnjih časih, ko je spolov menda pri nas veliko, nikoli ne veš.

Res dober dodatek na poti je bil že bolj proti koncu za naseljem Lormanje proti Šetarovi, kjer je čisto pravo počivališče za kolesarje, kjer je tudi tlačilka, če uide kaj tlaka iz zračnic in nekaj orodja za najnujnejša popravila. Predvsem pa klopce v senci, ki so koristne za tiste dele telesa, ki najbolj trpijo na kolesih, ko si že več kot 50 kilometrov na poti. Ali pa 150 kilometrov, ko si mlajši. Nekoliko besen sem bil le, ko sem opazil nekaj plastenk v globeli zadaj, čeprav je na postajališču čisto spodoben koš za smeti. Moja domovina in njeni ljudje.

Od tam naprej so se začele bolj običajne Slovenske gorice, kar pomeni prazne in varne ceste s hujšimi vzponi. Na začetku poti navzdol od Maistrovega stolpa je bilo to super. O koncu nazaj navzgor pa ne bom pisal.

Niti podobno ni bilo Tadeju Pogačarju ali Primožu Rogliču.

Za katera na vso moč navijam, drugače kot v bolj levem tedniku Mladina, ker sta dosegla stvari, o katerih si nekoč, ko sem še sam poganjal kolesa specialke, nismo upali niti sanjati. Da ne delata reklame za stranke in politike, ki jih to moti, mi je pa samo še dodatno všeč.

Kljub vzponu na koncu je ostal lep spomin. Na veliki kepici malin in čokolade, čarobne kraje in družinski izlet sredi poletja, ki je vreden časa.