Volitve bodo igra na čustva

Last Updated on: 2nd avgust 2025, 09:01 dop

V Sloveniji se bliža predvolilno obdobje. Koalicija se maje zaradi referendumov o NATO. Čeprav je redni rok za volitve spomladi 2026 ni izklučeno da bodo volitve nekaj mesevec prej. Politiki so že zdavnaj spoznali, da jih razumne razprave ne pripeljejo v parlament. V parlament te pripeljejo čustva in sposobnost njihovega vzbujanja z namenom čustvene poravnave z volilnim telesom. In tudi, če ljudje rečejo, da naj se pogovarjamo racionalno, je to ponovno namenjeno vzbujanju čustev o kompetentnosti. Zato ni čudno, da vsaka predvolilna kampanija postreže vedno znova z domobranci in komunisti in povojnim komunističnim obdobjem in seveda “kostmi”. Čeprav se te teme nisem hotel lotiti pa sem spoznal, da žal mimo tega ne bo šlo. Mimo tega ne bo šlo, ker žal ne-levi del politike (tisti, ki so zavezani prosto-tržni ureditivi kapitalizma) razume napačno kako pristopiti k tej temi. In čeprav je za volilno zmago potrebno igrati na čustva ljudi, je na drugi strani potrebno uporabiti razum in logiko za postavitev strategije, kako pristopiti k volivcem.

Najprej bi želel spraviti iz mize slona. Kje stojim glede 2 svetovne vojne? Za razliko od večinskega prepričanja, da so v Sloveniji bile tri strani v 2. svetovni vojni, sem prepričan, da jih je bilo v Jugoslaviji vsaj šest. Bili so seveda (1) Nemci in njihovi tuji agresorski zavezniki, bili so (2) partizani in bili so (3) domobranci. Brez dvoma. Kar vam komunisti poskušajo že ves čas zamolčati je tudi to, da so bili prisotni še (4) civilisti, ki so se trudili vojno preprosto preživeti, bila je tudi (5) kraljeva vojska in bili so tudi (6) komunisti.

Nobenega dvoma ni o tem, kdo je bil izvirni ageesor. Tukaj pa se poenostavljene stvari, ki vam jih po grlu skušajo stalčiti komunisti, tudi končajo v kaotičnosti Balkana, zaradi česar je življenje izgubilo vsaj 1 miljon ljudi.

Kralju se očita, da je peljal Jugoslavijo v pakt s Hitlerjem. Nekaj kar je razjezilo tudi Churchilla in je bila napaka. Po drugi strani pa, kaj mu je pa ostalo po tem, ko so nacisti pomalicali že Francijo in celo ostalo Evropo? Nemcem napovedovati vojno? Jim dajati povod, da bi se znašali nad prebivalstvom? Nenazadnje je bilo tudi Britancem jasno, da je ta poteza kralja bila namenjena zmanjševanju trpljenja ljudi, torej preprečevanju spopadov, kjer bi ljudje izgubljali življenja ob vnaprej znanem izzidu. Če bi Britanci mislili, da kralj dejansko paktira z nacisti, mu zagotovo ne bi dali azila v Veliki Britaniji.

Da situacija sploh ni tako enostavna kot si to želijo predstaviti komunisti, priča tudi  zelo zanimivo obdobje kolaboracije komunistov z nacisti. Ne smemo pozabiti, da se je humanistični del Evrope utapljal že skoraj 2 leti (1.9.1939 do 22.6.1941) v krvavi vojni medtem, ko je Stalin pošiljal nacistom žito in železo in z njimi delil Poljsko. Arhivi kažejo jasno, da je Stalin bil s tem zadovoljen, ker mu je bilo všeč pobijanje ljudi zavezanim prostemu-tržišču.

Te je videl kot svojega glavnega sovražnika. Jugoslovanski komunisti so imeli velik problem, njihov boter, stric Stalin, je bil zaveznik nacistov in sovražnik humanega zahoda. Kako je zahod v resnici videl Sovjete in Stalina pa priča tudi slavna Churchillova izjava, da bi »še za hudiča našel kako lepo besedo, če bi šel v vojno s Hitlerjem.« Kar je bila neposredna izjava o Sovjetih in Stalinu, ki ga je videl kot takega. Komunisti vam tudi ne bodo povedali, da je po vojni Churchill tudi izjavil, da je bilo priznanje komunistov kot vodji odpora v Jugoslaviji napaka in preuranjeno dejanje.

Drugi element vsega pa je bila revolucija. Komunisti v SZ so jo izpeljali mnogo pred 2 svetovno vojno. To so storili, zelo prikladno, tekom 1 svetovne vojne. Naši komunisti so se je lotili v 2 svetovni vojni. Bolj prikladnega trenutka si seveda niso mogli izbrati. Kaj pa je lepšega kot pa delati revolucijo v času največjega svetovnega klanja. Le kaj bi lahko šlo narobe? Zakaj bi ljudem prihranil trpljenje, če jim ga pa lahko povečaš? Dokumenti o tem pričajo nedvoumno, če parafraziram besede Kardelja in njegove krave tovarišije.

»Delajte ljudi za reveže in sirote, ker je to najboljši kader za komunistično revolucijo.«

»Komunisti bomo pri NOB sodelovali samo, če ga bomo vodili.«

To so dokumentirane besede izdajstva Slovenskega naroda, izrečene od slovenskih komunističnih revolucionarjev, črno na belem s podpisi in ne »rekla, kazala«. Bralce bi rad opomnil, da se v vseh državah revolucija tekom vojne, še posebej take kot je bila 2 svetovna vojna, kaznuje s smrtno kaznijo. Jugoslavija je imela kraljevo vojsko, ki je bila edina legitimna in legalna vojska. Če kaj, bi morali vsi slediti navodilom njenih poveljnikov. Kdor tega ni naredil, je bil izdajalec. Kakorkoli že, tudi če sprejmemo, da so komunisti bili legitimne vodje odpora v Jugoslaviji, je več kot jasno, da njihov odpor ni bil voden kompetentno, ampak je bil voden na malomaren način, ki je povečeval trpljenje ljudi za vprašljivo škodo nacističnemu agresorju. To pa je seveda bila posledica tega, da komunisti niso imeli samo enega cilja, pobijati naciste. Komunisti so imeli dva cilja, izvesti revolucijo medtem, ko je bilo pobijanje nacistov bolj opcijski dodatek. Ta dva cilja sta bila v mnogočem nasprotujoča in za narod izjemno škodljiva, ker se je sposobnost naroda za zoperstavljanje nacistom zmanjševala z delanjem revolucije. Revolucija je pomenila politično razdvajanje v trenutku, ko bi morala biti politika najširše vključevalna. Primer kako se to naredi so bili Britanci. Tekom vojne je Churchill formiral vlado narodne enotnosti iz Konsevativcev in Laboristov. Na koncu so seveda nacisti klecnili. Kako ne bi, proti skupnim naporom Američanov, Britancev in Sovjetov je bilo jasno, da niso mogli zmagati. Vojna in s tem NOB se je tako 8.5.1945 končal, ker so Nemci kapitulirali in ni bilo potrebno več ničesar osvobojati. Nekaj bitk je bilo še tu in tam nekaj dni po 8.5., ampak to je nepomembna podrobnost.

Se pa je začelo pobijanje, ki z osvobajanjem ni imelo čisto nič več, ker smo po 8.5.1945 bili osvobojeni. Imelo pa je dosti z nadaljevanjem revolucije in zagotavljanjem njenega uspeha. Prebivalstvo je bilo konservativno in če ne bi bilo nasilja, prebivalstvo ne bi nikoli sprejelo komunizma. Če ne bi bilo povojnega komunističnega nasilja, bi se stvari vrnile tja kjer so bile pred 2 svetovno vojno. Kot se je to zgodilo v državah ki so jih osvobodili zahodni zavezniki. Nizozemci, Norvežani, Danci, Belgijci svojim kraljem niso zamerili, da so zbežali pred Namško vojsko. Zakaj bi mu torej takratni Jugoslovani? Zato so si komunisti morali izmisliti mit o strahopetnem in zlobnem kralju. In tudi zato se morajo komunisti tako vztrajno še danes skrivati za partizani. Zato se tako vztrajno prodaja mit o enakosti partizanov in komunistov, čeprav so partizani bili tudi recimo krščanski socialisti, mladi fantje, ki so bili v partizanih vse prej kot pa zaradi revolucije. Zato so komunisti imeli ustanovljen svoj VOS, ker partizanom niso zaupali in so potrebovali specialni oddelek, ki je bil absolutno predan komunizmu in je skrbel za odstranjevanje politično neprimernih ljudi. Tudi z izdajanjem Nemcem. In da ne bo pomote, v marsikateri jami in pred strelskim zidom so končali tudi in predvsem partizani, ubiti ali izdani s strani komunistov. Prav ti partizani so bili pravzaprav komunistom najbolj nevarni. Bili so na pravi strani in se jim ni dalo zlahka očitati kolaboracije. Lahko pa se jih je poslalo v junaško smrt na podlagi katere se je potem delalo propagando. V prvih vrstah namreč niso stali komunisti, ampak tisti, ki se jih je bilo potrebno znebiti. Zato je raziskovanje medvojne zgodovine vseeno nujno. Če ne zaradi izdajalskih domobrancev pa zaradi spomina na partizane in okoliščin, ki so pripeljale do njihovih smrti. Ampak seveda komunisti tega nočejo, ker bi se odkrila ta britka resnica, da so mnogi fantje bili žrtvovani, ker niso bili “na liniji” z revolucijo.

Kakorkoli že, tako postaja jasno, da edini ki so pljuni in onečastili NOB so bili komunisti sami, ker so nacionalni socializem zamenjali za krvoločni in maščevalni internacionalni socializem namesto za bolj human in civiliziran liberalni kapitalizem in usmilje zmagovalca. Nekaj kar na zahodu, recimo v Franciji, niso poznali. Pa naj vam še tako lažnivo govorijo kaj vse naj bi v Franciji počeli, je legalnih usmrtitev bilo 791 (!), izvensodnih pobojev pa nekaj 1000 in to v Franciji, ki je bila nekajkrat večja država kot je bila Jugoslavija. Torej dobesedno za faktor 100 manj kot v Jugoslaviji. Vso preostalo obdobje med 1945 in 1991 pa je tako bila velika posiljevalska orgija znašanja nad Slovenstvom, ki se ga je kot žrtveno jagnje darovalo na oltarju socialističnega internacionalizma. Izguba Gorice, velikih delov Istre in še marsičesa je točno posledica postavljanja internacionalnega socializma in ne naroda za prioriteto. Enako kot to sedaj ponovno počnejo Fajonova, Levica, Golob in kompanija, ki jih bolj kot dobrobit Slovenstva zanima njihova avantgardna podoba na mednarodnem odru. Tako, da tudi če uberemo povsem pragmatični pristop Evropske unije, ki je komunistom dala odpustek za dejanja tekom 2. svetovne vojne (»fog of war«), je to praktično nemogoče za vse kar se je dogajalo po 8.5.1945.

In kaj sedaj s kostmi, ki so nam ostale po tej nečloveški orgiji? Seveda jih je potrebno pokopati. Problem, ki ga ne-levi politiki ne razumejo, pa je naslednji. Socializem je ekonomska ideologija, ki pravi, da naj bo vse v državni lasti in da naj ne bo privatne lastnine. Ne-levim politikom očitno ni jasno, da je slovenskim ekstremnim levičarjem vseeno za zgodovino, za žrtve, za resnico, za narod, za pokop. Oni zasledujejo striktno in vedno samo en cilj. Ta cilj je nacionalizacija, ukinitev, oziroma minimizacija zasebne lastnine. Vse ostalo jim služi samo kot orodje za dosego tega. Če bo potrebno za dosego tega pokopati po vojni izvensodno pobite in politično preganjane bodo to tudi naredili. Najlepši primer tega je kameleonsko sprenevedanje Nataše Pirc Musar, ki zaskrbljeno govori, kako je potrebno to urediti. Po drugi strani pa je velika zagovornica krvoločnega socializma, rusofilka in zagovornica enačenja komunistov s partizani, vse zato, da ne bi prišlo do obsodbe komunizma. Zato mi tukaj pride naprej naslednje vprašanje. A resnično mislite, da bi si mrtvi želeli biti pokopani v socialistično zemljo???

Ne-levi del politike bo moral dojeti, da pot do normalnega groba ne vodi preko pozivanja socialistov naj pokopljejo ljudi. Pravzaprav je potrebno paziti kaj si želite, ker socialisti znajo to tudi narediti. Na koncu se zna zgoditi to, da bodo pokopali te kosti v brezosebne kolektivistične komunistične grobove, kot je bil Barbarin rov. Razglasili jih bodo za vrhunec civiliziranosti ob tem, ko bodo na njih nabiti še kako dvoumno obeležje zato, da bodo ljudi prepričevali o pravilnosti komunističnega ravnanja. Vse za dosego političnih točk. Čeprav ves zahodni svet ve, da so komunisti bili na pravi strani zgodovine izključno po spletu okoliščin (Hitlerjev napad na Stalina). In ne zato, ker so delovali s stališča humanizma in prepričanja, da to kar delajo nacisti ni prav. Tisti, ki so vedeli kaj je prav so Hitlerju napovedali vojno 1.9.1939, drugi so hoteli samo preživeti (Jugoslvija, Nizozemska, Danska, Belgija, Norveška), tretji pa so z njim sodelovali (Sovjeti, Madžari, Bolgari). V tem primeru bo neumno izpadel ne-levi del slovenske politike. Naprej se jim bo vrglo, da tekom svojih vlade še tega niso bili sposobni urediti in da so velikodušni in dobrovoljni trdi levičarji.

Edini pravi način za ureditev tega v nebo vpijočega barbarizma je, da se najprej v to deželo ponovno uvede prosto tržno ekonomijo, kar dejansko pomeni obračun s komunizmom. Največja kazen za komuniste namreč ni kaznovanje njihovih voditeljev. Kaj ti pomaga kaznovati starše, če pa njihov bolani eksperiment živi dalje? Največja kazen za njih je razmontiranje njihovega sveta. Razmontirane komunizma pa pomeni odvzetje kapitala iz rok države, kajti samo to je pravo nasprotje socializma.  Šele po tem bodo nastopile okoliščine za pokop ljudi v deželi in zemlji očiščeni revolucionarne krvoločnosti in neciviliziranosti. Šele nato bodo nedolžne žrtve dobile nagrobnik in zemljo, ki si jo zaslužijo. Nepokopane kosti tako niso samo spomin na zločine in komunistična svinjarija, so tudi sporočilo, da imajo sedaj živeči ljudje v prvi vrsti dolžnost urediti stanje države, razmontirati socializem, preden se jih bo kamorkoli pokopavalo. Je sporočilo in opomin, da to delo še vedno ni končano. Da, če bodo pokopani prehitro tvegamo, da bomo pozabili na to kar je pravzaprav nabolj pomembno.

Zato je tako pomembno, da ne sekamo ovinkov in preskakujemo redosleda dogodkov. Ti ljudje so padli na oltarju komunistične revolucije, zato najprej vzpostavitev tržne ekonomije. To je pravično stanje medčloveških odnosov in zato se mora najprej požgati socialistični ekonomski totalitarizem. Šele nato pokop tistih, ki jih je vzelo revolucionarno nasilje. Prav zato so pozivi ekstremnim levičarjem (trenutne vlade in vladajočih strank), da naj bodo človeški in te ljudi pokopljejo, kompleten absurd in posmeh nedolžnim žrtvam revolucije.