Mlakar: Ne bo Nobelove nagrade za Trumpa

Last Updated on: 12th julij 2025, 09:36 dop

Medtem ko v Slovenija stagnira v svojem socialističnem krču se svet okoli nje spreminja z neverjetno hitrostjo. Glavna točka spreminjanja pa je seveda napad diktatorskih držav na ureditev sveta in poskus odvzetja primata ZDA oziroma zahodnemu svetu. To seveda samo po sebi ni nič čudnega ali novega. Vodja sveta se vedno sooča s tekmeci, nasprotniki in sovražniki, ki ga želijo zamenjati na prestolu. Drugače tudi ne more biti. Prestol ali vrh je samo eden. Na njem je prostor samo za enega. In kot pravi osnovni zakon fizike, v istem prostoru in ob istem času ne moreta obstajati dve različni stvari.

Seveda pa je pri tem mnogo bolj problematično obnašanje Ameriškega predsednika Donalda J. Trumpa. O njem sem pisal tik po izvolitvi. Takrat sem zapisal, da se z vsemi izzivi, ki jih ima pred seboj, lahko v zgodovino zapiše kot eden najpomembnejših in konsekvenčnih predsednikov ZDA. Izzive, ki jih ima pred seboj, sem strnil v štiri okvirne točke:

1. Uničiti Woke blaznost.

2. Premagati globalne nasprotnike (Kitajska, Rusija) in ohraniti primat Zahoda.

3. Ekonomija (zmanjšanje vlade, birokracije in dolga)

4. Pobrati zasluge za dosežke človeštva v vesolju

Sicer je res, da se račun za popito izstavlja na koncu in Trump ima pred sabo še tako rekoč cel mandat. Pa vendar, zadnjih šest mesecev je bilo zelo povednih. In na podlagi njih lahko sklepamo o razpletih, ki jih bomo dobili.

Edini zaresen uspeh, ki ga je Trump dosegel do sedaj, je bil na področju obračuna z Woke blaznostjo. Na tem področju mu je uspelo uspešno razformirati vladne kanale za financiranje tega fenomena. Moški ponovno tekmujejo izključno v moških kategorijah. Odvzel je denar DEI (diversity, equity, incussion) oddelkom za vzpostavljanje rasističnih politik. DOGE na drugi strani je bil le delno uspešen. S pomočjo njega so uspešno izkopali gore podatkov o nenamenski porabi državnega denarja za porivanje ekstremno leve agende, ne samo širom sveta ampak tudi znotraj ZDA. Ukinitev USAID se je izkazala za hud udarec Demokratski stranki, ki se je s pomočjo nje izdatno napajala iz državnega proračuna in ji sedaj grozi bankrot. Je pa DOGE bil daleč od cilja odkriti trilijon nenamenske državne porabe letno – waste, coruption, missuse. Delen uspeh, ki je prišel na krilih padca zaupanja in Ameriške podobe v Evropi, pa je imel tudi pri prepričevanju zaveznic v NATO, da je potrebno povečati izdatke za obrambo.

Celotno ostalo vladavino Trumpa v njegovem drugem mandatu pa lahko ocenimo kot bolj ali manj neuspešno. Trump se je mandata lotil tako pompozno kot je bila njegova kampanja. Takoj ob nastopu je podpisal goro dekretov. Temu je sledila ekonomska vojna napoved tako rekoč celemu svetu. Glavna tarča je sta bili Kitajska in Evropa s Kanado. Hkrati pa je tudi brezbrižno grozil Kanadi, Panami in Grenlandiji (Danski) z anketiranjem. Ter zdeloval Ukrajino zato, da bi jo prisilil v kapitulacijo in sprejem nečloveških ruskih pogojev.

Po šestih mesecih se mu je večina teh njegovih projektov izjalovila. Kanada ni postala 51 zvezna država, Grenlandija in prekop sta še vedno trdno v rokah Danske oziroma Paname. V Ukrajini se vojna nadaljuje, ker Trump ne razume, da pri tem ne gre za konflikt dveh otrok v parku, ampak za boj za golo preživetje Ukrajincev, ki še zdaleč niso Rusi. Ne razume, da je ustavitev Rusov v Ukrajini in njen obstoj vitalnega pomena za Evropo in njen mir. Ne razume, da zaradi tega Evropejci ne bodo sodelovali pri njegovem brezbrižnem potiskanju Ukrajine v kapitulacijo in da bodo zato Ukrajince oboroževali in s tem preprečevali Trumpovo hotenje po njeni kapitulaciji. Carinska vojna s Kitajsko se je spremenila v polom. Skregal, grozil z ukinitvijo pogodb in celo deportacijo pa je celo Musku, brez katerega najverjetneje sploh ne bi postal predsednik ZDA. Tako, bodo vesoljski uspehi sedaj videni kot nekaj, kar se bo zgodilo ne s Trumpovo pomočjo, ampak Trumpu navkljub. 

Vsi ti neuspehi pa izhajajo iz Trumpove nesposobnosti razumevanja, da smo že prešli v sredino 21 stoletja in da nismo več konec 20 stoletja. Svet je zaradi tehnologije postal neizbežno povezan. Kar so se prej zdele zelo različne entitete, se je začelo zaradi bližine, ki jo omogoča tehnologija, zlivati v eno celoto. Kaj s tem mislim? Amerika in Evropa sta se v zadnjih desetletjih povsem zbližali. Že prej sta bili kulturno blizu. Sedaj pa je izginil tudi velik razkorak v razvitosti, ki je med dvema kontinentoma zazijal zaradi dveh svetovnih vojn, ki so Evropo povsem uničile.

Trumpovo nerazumevanje proporcev in življenje v preteklosti mu onemogoča videti Zahod kot celoto. Celoto, ki skupaj s Kanado, Avstralijo in Japonsko predstavlja samo okoli 15% celotnega človeštva. Celoto, ki je je po številu prebivalcev manj kot je Kitajcev ali Indijcev, da o celotni Afriki sploh ne govorimo. Zaradi tega zmotno misli, da bodo ZDA same lahko obračunala s Kitajsko in zato ne vidi potrebe po združevanju Zahoda, ampak sledi svojim blodnim izolacionističnim sanjam. Trump v svojem nerazumevanju proporcev pozablja, pa naj se sliši še tako čudno, da 300 milijonov Američanov ni dovolj, da bi lahko poceni izdelali in servisirali vse, kar tako kompleksna ekonomijo kot je ekonomije ZDA potrebuje. Nizko cenovna proizvodnja se konec 20 stoletja ni zastonj preselila na Kitajsko. Zahod je to naredil zato, da je lahko sprostil svoje človeške potenciale, ki so prej bili vezani na brezdušno tovarniško proizvodnjo. Zato se je tako grobo opekel in ponižal, ko je unilateralno ekonomsko napadel 4.5-krat večjo Kitajsko in s tem oslabil ne samo ZDA, ampak celotni Zahod. Namesto, da bi za tak napad najprej zbobnal skupaj vse zaveznike, jih je z udinjanjem in klečeplazenjem pred Putinom, skrajno čudnimi manevri okoli Grenlandije, Kanade in Paname in grandioznem sanjanju o Nobelovi nagradi, močno odrinil proč. S tem pa povzroča to, da bosta Kitajska in Rusija Zahod premagali kos po kos, če Trump ne bo končno ugotovil, da hočeš nočeš ni samo predsednik ZDA, ampak tudi voditelj Zahoda, pa naj se tega še tako otepa. Amerika bo lahko ponovno velika (MAGA), ko bo Zahod skupaj najboljši (West is the best).

Je pa zadnjih šest mesecev razkrilo še eno Trumpovo lastnost. Zanimivo je, kako je ob tem, ko se krize ne odvijejo po Trumpovih hipotezah in predvidevanjih, Trump najprej izgubljen in nato boječ, prestrašen in neodločen voditelj. Trump je v zadnjih šestih mesecih dobesedno zmrzil v mnogih situacijah in se prestrašeno umaknil ali dal nek polovični odziv namenjen bolj predstavi za MAGA javnost, kot pa neki resni odziv prve velesile sveta, ki ZDA pritiče.

Prvi tak primer je bil ravno obračun s Hutiji, ki jim je grozil s popolnim uničenjem. Nekaj časa so jih ZDA res bombardirale, nato pa vse skupaj potiho opustile. Sedaj pa lahko beremo, da kitajske ladje preizkušajo svoja nova orožja na Nemških vojaških letalih v tem delu sveta. Drug tak primer je napad na Iranski jedrski program. Trump najprej ni znal v svojih hotenjih po napadu nanj ustaviti Netanjahuja, ki se je za akcijo odločil mimo vedenja Američanov. Ko se je Trumpov ultimat Teheranu iztekel, je Netanjahu preprosto napadel in s tem on sam izklical Trumpov blef. Nato pa je Trump pri napadu sodeloval zgolj simbolično, na bunkerjih 100 in več metrov globoko, ki jih Izraelske vojaške zmogljivosti niso mogle doseči. Vse to izključno z namenom pomiritve Izraelcev, češ naredili smo to, kar ste nas prosili, sedaj nam pa dajte mir. Na drugi strani pa je rešil življenje morilskemu versko blaznemu Ajatoli, namesto, da bi pustil, da ga Izraelci “pospravijo” in s tem potencialno začnejo novo revolucijo. Zgodba z Ukrajino in Putinom pa tako ni več niti omembe vredna. Trumpovo klečeplazenje in udinjanje Putinu je postalo že tako sinonim za Trumpovo anti demokratičnost, totalitarnost in simbol ultimativnega izdajstva. Sem sodi še tišina po izgubljeni ekonomsko tarifni vojni s Kitajsko.

Trump je v vseh teh zgodbah igral na karto strahu in suspenza. Za njega je vse dva tedna vstran zato, da bi pričakovanje prihajajočega udarca ZDA nasprotnika prepričala, da se je bolje ukloniti. Problem pa je nastal takoj, ko svojih groženj o “nikoli prej videnem ognju in uničenju” ni nikoli uresničil ali pa je to naredil zelo blago, s tresočo roko in prestrašeno. S tem pa je nasprotnike Zahoda naučil za Zahod najbolj pogubno stvar, da predsednik ZDA ni faktor, da njegova beseda ni vredna pozornosti, še manj pa zaupanja. To pa ima za posledico, da se je svet začel potapljati v samo še hujših konfliktih in vojnah, kot je to bilo pod prejšnjo šibko administracijo Joe Bidna. Moč, ki smo jo tako pričakovali po neodločni in nesposobni administraciji Bidna in je bila celo prva točka Trumpove kampanje, ni prišla. Še huje, prišla je kapricioznost pomešana z izgubljenostjo in posledično prestrašenostjo in neodločnostjo v času in prostoru, ki ni več konec 20 stoletja. Od rešitev velikih težav, ki jih je Trump podedoval, pa dobivamo samo še globje notranje in zunanje probleme. Trump seveda Nobelove nagrade ne bo dobil. To je zapravil z grožnjami in trgovinsko vojno z zavezniki. Če pa misli nadaljevati kot razdiralec Zahoda, pa si bo prislužil kvečjemu neslavno IG Nobel nagrado.