Zastonj voda v Benediktu, pa sladkor tudi

Last Updated on: 17th avgust 2024, 12:28 pop

Ker je vrhunec poletja, počitnice in države pa še ni zadel val hladnega vremena, ki se menda bliža, sem bil že zgodaj zjutraj s kolesom v Benediktu. To je daleč na severovzhodu države. Še dalj od Maribora. Sredi dneva je tudi na severovzhodu države neznosno vroče. Skoraj kot v betonski Ljubljani. Nekje smo slišali, da imajo v Benediktu dober sladoled in smo šli zgodaj. Do tja je po glavni cesti mimo Lenarta precejšen hribček. Zaradi tega smo šli raje mimo Svete Trojice. To je rahlo naokoli. A je do Svete Trojice, uganili ste, tudi hrib. A manjši. Tako se vsaj zdi. Spodaj pa jezero ob katerem je mogoče s kolesom in tam so samo še osamljeni tekači, pravzaprav so bile same tekačice, in kup ribičev, ki ždijo ob vodi že zgodaj zjutraj. Lovijo jih.

Od Svete Trojice, kamor moraš navzgor, pa gre potem v glavnem samo navzdol do Benedikta. No, tega v Slovenskih goricah ni. Malo gre tudi še navzgor. Večinoma je nova kolesarska steza ločena od tiste za avtomobile, kar je lepo. Je pa občasno narejena nekoliko po domače, to pomeni, da nenadoma brez posebej razumnega razloga zavije čez avtomobilsko cesto in se čez nekaj deset metrov spet vrne nazaj. Spet čez cesto. Če bi bil resen avtomobilski promet, bi bilo to nevarno. Ker pa ga ni, je samo nekoliko nenavadno. Ne najbolj premišljeno. Bolje se je ta del peljati kar po navadni cesti brez zavijanja. Če veš, kje točno to je in da se hitro vrne.

Sladoled je v Benediktu, ki ni daleč od Avstrije, upravičil sloves.

Mnenja so bila sicer raznolika. Polnoletna občanka, kar v Spletnem časopisu ne pomeni Romkinja, je ocenila, da vsebuje rahlo preveč sladkorja. Še ne polnoleten občan, kar v Spletnem časopisu tudi ne pomeni, da je Rom, pa je ocenil, da je ravno prav. S tem sem se strinjal, za hribe v Slovenskih goricah je sladkor, tudi v čokoladnem sladoledu, nujen. Sam sem sladoled le poskusil, za preživetje na teh cestah pa pojedel tortico in zraven je bila še kava. Razvajanje.

Ker so pri nas pogosti prepiri o cenah, ki bi naj bile v restavracija, še posebej na Gorenjskem in Hrvaškem nekoliko zabeljene in ljudje pogosto objavljajo račune storitev, bom storil enako:

Slaščičarna je zgolj 15 km od meje z Avstrijo, kjer so cene praviloma še višje kot na Gorenjskem. Zraven kave je bil majhen rogljiček, kozarec hladne vode in sladkor. Kot je to za gostoljubne restavracije običajno: vsi ti dodatki so bili brezplačni. Zato niso na računu. Samoumevno je. To niso tisti lokali in kraji, v katere zahajajo aktivistični mladci iz 8. marca, ki se za pravico do brezplačne vode iz pipe šele borijo. Je pa bila voda tudi v bidonih na kolesih. A tista ni bila brezplačna. Iz domače pipe. Ni pa draga.

Divja vožnja nazaj, še vedno zjutraj, ko je bilo še dovolj hladno, je bila videti tako:

To je že na poti nazaj iz Benedikta proti Sveti Trojici, kjer sem zadnjih nekaj metrov vzpona pešačil. Najverjetneje je bil razlog preveč tortice in kave. Pozneje, dalje v Slovenskih goricah, se je pešačenje na še enem od številnih vzponov ponovilo. Ker je bila že preveč huda vročina.

A posnetkov tega nenavadnega dogajanja ni. Morda se tudi zgodilo ni. Saj veste, same dezinformacije v medijih.