Triglav: Pod nevarnimi prepadi, a visoko nad zastoji

Last Updated on: 9th avgust 2024, 09:41 pop

Ko sem zavil proti Mojstrani, da bi šel gor, me je skrbelo. Bilo je dovolj zgodaj, da ni bilo velikih zastojev na avtocesti, a za parkiranje pod Aljaževim domov sem v Ljubljani na spletu prebral, da so lahko težave. Ker sem obiskovalcem iz tujine nameraval na hitro razkazati atraktiven in hladen simbolni vrh naše države, pešačenje od spodaj, če bi bila parkirišča zgoraj zaprta, ne bi bila dobra rešitev. Ob sobotah in nedeljah je vse polno že ob petih zjutraj, ko gredo res pogumni že plezat gor, sem prebral. Včeraj, v petek dopoldan, ko ob deveti uri pridejo zadnji zaspanci, je bilo na parkirišču precej avtomobilov, večina iz tujine, a prostora dovolj. Podobno je bilo tudi, ko smo odhajali. Morda je med tednom manj obiskovalcev, ali pa je svoje naredila cena parkiranja, ki ni le simbolična. Takšno je bilo parkirišče okoli poldneva:

Parkiranje za štiri evre na uro se mi je zdelo dražje kot takrat, ko sem bil zadnjič tu. Pred že kar nekaj časa. Celodnevna karta, kar je najbrž nujno, če greš na vrh, je 25 evrov. Za avtobus 50 evrov. Ceniki so objavljeni:

Sam v preteklosti in tokrat nisem niti pomislil, da bi šel na vrh Triglava in torej parkiral ves dan. Pa ne zaradi cene parkiranja. Težava je, ker je po severni steni grozljivo že pogledati navzgor. Kaj šele navzdol, če si zgoraj. Precej ljudi pa v tiste povsem prepadne in nevarne stene zavije in menda se večina tudi vrne. Sam bi zanesljivo potreboval reševalce in helikopter. Prepade slabo prenašam. Je pa pot navzgor ob Triglavski Bistrici eden lepših sprehodov v državi, razgledi pa spektakularni. Dokler ne pretiravaš in zaideš v prepade. Te, ki so na posnetku, ko je včeraj dopoldan tam posijalo sonce.

V užitek je tudi peš pohod iz Mojstrane, a za to je potrebnega precej več časa. Vsaj nekaj ur. V vsako smer. Za tiste, ki ne zavijejo napak proti prepadni steni, je na voljo še kar nekaj poti naprej, ki ni v prehude prepade. V smer, ki je na posnetku, ki pa ni več ob hladni Triglavski Bistrici:

Pozneje, že na poti navzdol, sem nameraval ustaviti ob Slapu Peričnik, ki bi lahko bil zanimivost za obiskovalce iz tujine. Prepadi tam niso prehudi. Je pa lahko nekoliko spolzko zaradi vode. Sem pred leti osebno preveril. Če zmorem jaz, zmore vsak.

A je bilo tokrat povsem nemogoče že ustaviti. Čeprav so tudi tam cene kratkega parkiranja kar zasoljene. A ni bilo prostora nikjer. Gneča pa nepopisna. Množice turistov. V primerjavi s tem je bil zgoraj pod severno steno nebeški mir.

In smo šli naprej, ker ni bilo druge izbire.

Ustavili smo se na kosilu nižje, že naprej od Mojstrane, kjer sem opazil, da naši gostinci postajajo konkurenčni Hrvaškim. O teh ne govorijo vsi, ki so od tam vračajo, le v superlativih, ko gre za cene. A postrv je bila dobra, ljudi pa veliko, in to domačinov in tujcev, kar je pokazalo, da je vmes in to najbrž na Hrvaškem in pri nas inflacija in ne pretiravanje značilno za Gorenjsko ali Istro.

Manj idilična je bila podoba avtoceste proti Ljubljani. Pravzaprav je proti Ljubljani še šlo z nekaj manjšimi zastoji zaradi del na cesti. Je pa vse stalo na drugi strani proti tunelu Karavanke, kjer še vedno nastaja drugi tunel, ki so ga Avstrijci na svoji strani izkopali že davno. Avtomobilov parkiranih v dolgi stoječi vrsti na avtocesti je bilo vsaj za deset kilometrov tudi zaradi mejnega nadzora, ki ga je Avstrija uvedla, ker so meje Hrvaške, Slovenije in drugih držav Balkana za migrante že več let zelo svobodne in odprte.

Manj pa je zaradi tega svobode za turiste, ki se vračajo iz morja.

In so pač stali in čakali. Na soncu in temperaturah, ki niso bile prijetno sveže kot tam zgoraj pod severno steno.