Ursula von der Leyen mimo volivcev, a…

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:07 pop

EVROPSKE VOLITVE – SESTAVLJANJE VLADE

Po dobrem mesecu dni od EU volitev je Evropa ponovno dobila predsednico komisije. To je ponovno Ursula von der Leyen. Predsednik EPP Manfred Weber in njeni poslanci so ubrali lažjo varianto, nadaljevati vlado s socialisti in liberalci, kljub temu, da so ljudje na volitvah zahtevali povsem nekaj drugega. Argument za nadaljevanje take vlade bi lahko bil, da socialisti vendarle predstavljajo še vedno znaten del volilnega telesa v Evropi in da ne bi bilo prav, da se jih izloči iz vlade, centra moči. Argument proti temu pa je seveda, da se s tem ne bo udejanjala večinska volja Evropejcev, ki večinsko zahtevajo več na prostem tržišču temelječega gospodarstva, manj državnih ovir in neposrednega vmešavanja in več varnosti in izolacije pred vdori ljudi izven EU, oziroma zahoda.

Pri tem seveda ne pojenjajo kritike na račun von der Leynove, kar pa seveda ne čudi. Kakorkoli obračamo je von der Leynova desničarka in je zato vsaj socialisti ne marajo. Po drugi strani pa je zaradi levo-desne koalicije ne marajo niti desničarji, ki ji očitajo, da izdaja voljo volivcev.

Pri tem seveda ne moramo spregledati tega, da ima tudi sama von der Leynova mnogo praktičnih omejitev, ki so povezane z umetnostjo možnega. Najprej, kako se bo obnašala EPP ne diktira ona sama, ampak bolj g. Weber. Na to, kako se obnašajo in kakšno retoriko imajo druge desne centrale tudi nima vpliva. Kajti tudi same strankarske centrale dejansko nimajo vpliva, kako se obnašajo njihovi posamezni nacionalni členi. In tukaj pridemo, do spoznanja, da je to pravzaprav efekt tega, kako se izvajajo Evropske volitve. Evropske volitve so, kot je to logično in tudi bolj demokratično, bolj organizirane po logiki večinskega volilnega sistema. Na tej točki je seveda potrebno razložiti zakaj je temu tako kljub temu, da volimo proporcionalno.

Vsaka država ima glede na količino prebivalcev določeno število poslancev, ki jo bodo predstavljali v Evropskem parlamentu. Kar je bolj podobno večinskemu volilnemu sistemu kot čistemu proporcionalnemu, kjer predstavništva po regijah ne poznamo, ampak vso predstavništvo držijo v rokah centrale strank. Sloveniji je določeno devet poslancev in samo v pristojnosti Slovenije je, katerih devet poslancev bomo poslali v Evropski parlament. Podobno kot je to v večinskem volilnem sistemu, kjer je vsaki volilni enoti določeno, kateri zmagovalni poslanec jo bo predstavljal. In tukaj naletimo na glavno težavo Bruslja. Zakoni o volitvah namreč prepovedujejo finančno ali drugačno vmešavanje tujine (Bruslja) v znotraj državno politično borbo za razdelitev dodeljenih mandatov v parlament EU. To pa preprosto pomeni, da so poslanci vseh držav pravzaprav neodvisni od strankarskih central v Bruslju. Strankarske centrale v Bruslju zato niso neke trdne organizacijske strukture, ampak bolj ali manj odprte franšize, katerim se lahko priključiš, v kolikor deliš njihovo ideologijo. Zato ne čudi, da recimo Bruseljske strankarske centrale s tako lahkoto (tako rekoč brez standardov) sprejemajo medse nove stranke. Zakaj jih pa ne bi? Nacionalne stranke oziroma poslanci niso tem strankarskim centralam dolžni čisto nič. Bruseljske strankarske centrale jim niso dale ne denarja za kampanjo, ne organizirali terenskega dela ali kakorkoli drugače pomagali. Poslanci so dobili svoje stolčke na podlagi svojih sposobnosti, iznajdljivosti, delavnosti, itd. Bruseljske strankarske centrale so lahko kvečjemu vesele in hvaležne, da se jim je kdorkoli pripravljen pridružiti. To jim daje pomembnost. In iz istega razloga lahko izvoljeni poslanci tako centralo tudi z lahkoto zapustijo. Kako pa jih taka centrala lahko sploh sankcionira. Jih bodo izključili? In kaj potem. Poglejmo, kaj se je zgodilo na desnici. EPP, ki ne sledi zahtevam ljudstva, je čez noč dobil še tri dodatne konkurenčne sestrske ljudske (krščanske) centrale in proti temu ne more narediti čisto nič.

In tukaj pridemo do ključne zagate za von der Leynovo in Bruselj. Kakorkoli ljudje govorijo, da je Evropa Bruseljsko centralizirana, je tak volilni sistem dejansko največji trn v peti in varovalka pred resnično Bruseljsko centralizacijo. Von der Leynova lahko samo lepo prosi, spremeniti pa ne more nič.  Če namreč okoli polovici (94/188) poslancem EPP poteza, ki jo je le-ta izvedel, ni všeč, lahko EPP gladko zapustijo. Sankcionirati jih pa nihče ne more. EPP se bo samo kot balon počasi spustil in s tem bo s koalicijo med njimi in socialisti, liberalci in zelenimi konec. Razen če bo EPP hoteli biti manjšinski partner v taki koaliciji. Za to, da EPP pride iz največje koalicijske stranke v manjšinki (juniorski) položaj pa ne potrebujemo odstopa skoraj polovice EPP. Socialisti (136) in Zeleni (53), ki so tako rekoč zeleni socialisti, so že zdaj en par EPP. Prehod EPP v manjšinskega partnerja bi se efektivno zgodil že pri odstopu samo okoli 20 do 30 poslancev iz EPP. Kar pa je zelo verjeten scenarij. Kakšno bo potem obnašanje EPP, ki ne bo več motor koalicije, ampak samo še stranski igralec, ki bo potrjeval večinsko socialistično agendo take levo-desne koalicije je pa seveda veliko vprašanje.

In mogoče so tudi EU volitve pravi zgled in način za organizacijo volitev v Sloveniji. Ključno za dobro delujočo demokracijo je namreč, kako povezati poslance z ljudmi, ki jih predstavljajo. Torej, kako naj bi imeli ljudje več vpliva na izbiro poslancev. Predlog levičarjev, da naj bi Slovenija bila samo en volilni okraj je blazen, ker se v tem primeru v rokah strankarske centrale skoncentrira vsa moč. Vsaka stranka bo morala predlagati listo 88 poslancev, ki jih bodo rangirali od prvega do zadnjega. Levičarji predlagajo uvedbo preferenčnega glasu. Vendar pa se vsi, ki mislijo, da bo tak preferenčni glas karkoli spremenil zelo motijo. S preferenčnim glasom bo izvoljen samo predsednik. Gre izključno za trik, da se predsedniku strank ne zgodi več to, kar se je zgodilo Bratuškovi in Erjavcu, ki sta v svojih volilnih okrajih zaradi svoje antipatičnosti močno izgubila, čeprav sta si izbrala za svojo stranko seveda najbolj izvoljiv okraj. Preferenčni glasovi se bi v takem predlogu levičarjev porazdelili po Paretovi porazdelitvi. Ljudje namreč poznajo od vsake stranke največ dva ali tri obraze. In ti bi pobrali veliko večino glasov. Trenutni sistem okrajev, čeprav ne idealen, pa poslancem omogoča vsaj določeno neodvisnost od centrale. Kdor je dober v svojem volilnem okraju, lahko zaobide dejstvo, da ga je strankarska centrala poslala v “ne izvoljiv okraj” in lahko preseneti.

Še največjo, tako rekoč absolutno, neodvisnost od strankarske centrale pa ponuja edino dvokrožni večinski volilni sistem, kjer bi Slovenijo razdelili na 90 volilnih enot, torej okoli 24.000 ljudi na volilno enoto. Jasno je, da v tem primeru strank sploh potrebovali ne bi, ker vsak lahko dela kampanjo v tako malem okraju brez finančnih sredstev. Samo v dvokrožnem večinskem volilnem sistemu bi imeli v parlamentu 90 resnično neodvisnih poslancev, kar je edini garant za glasovanje po svoji vesti. V vseh drugih sistemih pa se je jasno izkazalo, da v parlamentu sedi velika večina vojakov, ki so se v parlament prišvercali na ramenih predsednikov, frontmanov, zaradi katerih ljudje neko stranko ponavadi tudi volijo.

Kompromis bi tako lahko bil, da bi razdelili Slovenijo na okoli 20 volilnih enot (100.000 ljudi vsaka enota). V vsaki bi stranka morala, predlagati vsaj pet kandidatov, kandidirali bi pa lahko tudi posamezniki (brez stranke). Ti bi bili izvoljeni v parlament, če bi, enako kot stranke, zbrali dovolj glasov, da se uvrstijo v parlament. Kar je v volilni enoti 100.000 ljudi mnogo bolj verjetno, kot pa je to na nivoju 2.100.000 ljudi. Če pa levičarji vseeno vztrajajo s Slovenijo kot samo enim volilnim okrajem, potem bi pa nujno morali dopustiti, da tudi v proporcionalnem sistemu kandidirajo posamezniki (brez strank). To bi po ustavi tako bilo nujno, ker na volitvah v Sloveniji pravzaprav sploh ne nastopajo ljudje, ampak stranke. To pa pomeni, da v Slovenji ni zagotovljene enakopravnosti pred zakonom za posameznike in pravne osebe. Tisti posameznik, ki zbere cca 20.000 glasov (1.750.000 volilnih upravičencev deljeno z 90 poslanskih mest), v realnosti pa cca 13.000 glasov na nivoju cele države bi moral imeti zagotovljen parlamentarni sedež. Kako bi v tem primeru izgledal volilni list pa me ne vprašajte, ker bi na njem bilo zagotovo na stotine imen. Zato je že iz samega praktičnega aspekta izvedbe volitev razdelitev na okraje logična.

Tako bi vsakokratne parlamentarne volitve bile tudi hkrati vsakokratne strankarske volitve saj bi izvoljeni poslanci bili relativno neodvisni od strankarskih central. Torej kot v EU, bi stranke bile zgolj ideološke franšize ne pa dejansko organizacijske enote. Še več bi pa za demokracijo naredili, če bi se denar za kampanje lahko zbiral in porabljal samo znotraj vsake od 20 volilnih enot (kot je to v EU), ne pa pretakal poljubno po državi.

Vse najtrdnejše demokracije na svetu namreč gradijo svojo demokratično kulturo na podlagi tega, da so ljudje v parlament izvoljeni bolj ali manj neodvisno od strankarskih central in nato taki ljudje, ki so svojo sposobnost dokazali skozi kompetentnost (ne zaradi šlepanja na stranko) prispevajo v strankarsko strukturo. V avtokratskih demokracijah, kakršna je tudi Slovenija, pa je to obratno. Strankarske centrale močno vplivajo na sestavo parlamenta in ljudem onemogočajo ključen vpliv na strankarski kader. To pa je zgodovinsko gledano recept za padec nazaj v avtoritarizem, kamor Slovenija tako in tako tudi vztrajno drsi.