Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

Veliki inkvizitor človekovih pravic Klemenčič

(Last Updated On: 22/10/2017)

Vladna odločitev, da pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča predlaga za komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope, je dogodek tedna. Za levico je to logična poteza: Klemenčič je politik, ki je zanje dosegel pomemben strateški cilj: spravil je z oblasti Janeza Janšo in jo zagotovil njim. Za desnico pa je kandidatura – točno obratno – nedostojna nagrada za Klemenčičevo zlorabo oblasti, s katero je omogočil prevzem oblasti drugim z umazanim pučem.

Ni šlo le za Janeza Janšo
Pravosodni minister Goran Klemenčič, Foto: DZ/Barbara Žejavac

Nekdanji namestnik notranje ministrice Katarine Kresal v vladi Boruta Pahorja Goran Klemenčič je kot šef KPK obračunal s kar dvema ključnima nasprotnikoma tradicionalne levice in ju začasno nevtraliziral in s tem zagotovil oblast in nadzor sanacije bančnega sistema Alenki Bratušek in Miru Cerarju.

Za dosego tega cilje je mirno kršil pravila, ki jih cerkveni inkvizitorji ne bi, zaradi česar je za levico Klemenčič heroj, ki je našel čarovnice, za desnico (in deloma tudi Zorana Jankovića) pa goljuf, ki je za dosego ciljev, torej za puč, pripravljen kršiti vsa pravila.

Dejansko pa je bila posledica Klemenčičevega ravnanja po menjavi oblasti predvsem, da je levica lahko sanirala s povsem neverjetnimi vsotami zasebni (a levi) Factor in Probanko, pozneje pa še s krepko večjimi vsotami državne NLB, NKBM…

Najbrž skoraj nihče ni pričakoval, da bo tako obsežne preobrate sprožil nek relativno nepomemben državni sekretar na ministrstvu, ki je v njegovem času brez potrebe najelo stavbo za NPU in s tem lastniku dolgoročno omogočilo zaslužke, v primerjavi s katerim so poznejša Klemenčičeva razkritja, denimo pri Jankoviću, smešen drobiž.

Celo če bi bilo vse res, kar je v teh poročilih Klemenčič zapisal, o čemer je veliko precej tehtnih dvomov.

Čarovnice so bile na boljšem

Kot državni sekretar pri notranji ministrici Katarini Kresal je Klemenčič pripravljal spremembo zakona, ki je povečal pristojnosti in spremenil način imenovanja KPK. Ko je DZ spremembo potrdil, pa je odstopil kot državni sekretar, da bi ga nekaj mesecev pozneje tedanji predsednik Danilo Türk po teh spremenjenih pravilih imenoval za šefa KPK. Od tam je, tik pred začetkom reševanja problemov v bančnem sistemu, z znamenitimi poročili z vlade spravil Janšo in nevtraliziral še Zorana Jankovića. Oba je Klemenčič javno diskreditiral na način, da ju v postopku, ki ga je vodil kot šef KPK, ni natančno seznanil z obtožbami in jima ponudil možnosti odgovoriti na obtožbe. Veliki inkvizitorji so čarovnicam to omogočili. Pomagalo pa jim ni. Zaradi tega precej neverjetnega spodrsljaja sta obe poročili pozneje padli na sodišču. A brez odgovorov obtoženih sta bili bolj prepričljivi za razsutje vlade in vse turbolence, ki so sledile. Kar je bil najbrž cilj.

Dodatno nenavadnost, ki je ni dobro spregledati, je Klemenčič zagrešil že prej, ko je izbral, koga bo sploh pregledoval: predsednike strank. KPK ni na svetu za preverjanje premoženja šefov strank. Državne funkcionarje bi morala nadzirati. Napačna izbira je bila pomembna. Namesto Boruta Pahorja, ki je bil predsednik republike (pred njim pa Danilo Türk), se je med pregledanimi zato znašel Zoran Janković, ki je bil takrat le opozicijski poslanec. A hkrati šef največje stranke, ko bi po padcu Janše lahko postal šef vlade. To pojasni nelogičen kriterij.

Klemenčičevo preiskovanje NLB

“Ali nas vse skupaj zaprejo ali pa sprejmejo odgovornost,” je Klemenčič razglasil, ko je javnosti predstavil svoje ugotovitve o dveh natančno ciljanih tarčah: Janši in Jankoviću. Ostalo je zgodovina. Tudi to, da je že dan prej o ugotovitvah obvestil predsednika države Boruta Pahorja in šefa državnega zbora Gregorja Viranta. Virant je bil pred tem tudi državni sekretar na notranjem ministrstvu, pozneje pa ključen, da je vlada Janeza Janše hitro padla in da je Alenka Bratušek lahko prevzela novo.
Ni pa Klemenčič, seveda, dan prej obvestil šefa vlade Janeza Janše. Ta je bil čarovnica. In brez vseh postopkovnih pravic. Čarovnice jih pri modernih inkvizitorjih tipa Klemenčič nimajo. Obvestil ni predčasno niti Zorana Jankovića. Kljub velikemu dosežku pa je kmalu za tem Klemenčič odstopil še z vrha KPK. Skupaj s celotnim senatom. Češ da ne morejo doseči, kar bi morali. Kaj je bilo v ozadju, pokažejo karierne poti v prihodnosti. Te so preproste. Goran Klemenčič je postal pravosodni minister v vladi Mira Cerarja, kjer je predlagal zanimivo spremembo ureditve: da bi kolaps bank preiskovala kar vlada sama. Ta zakon še stoji v parlamentarni proceduri. Po naši ustavi so takšne preiskave rezervirane za opozicijo in državni zbor.

Opozicijska komisija, ki že preiskuje banke in jo vodi Anže Logar (SDS), pa je odkrila, da je preko NLB v času, ko je bil Klemenčič sekretar notranjega ministrstva in pozneje šef KPK, iz Irana na zahod dve leti potovala milijarda, o čemer je bil Klemenčič kot šef KPK tudi obveščen.

Z namestnikom, ki je prišel iz Sove, danes pa je njegov državni sekretar na ministrstvu, sta policijo o spornem dogajanju obvestila tako po tihem, da so tam vse preslišali.

Je to pot Cvikla ali Türka?

V Pahorjevi vladi je NLB pripadla LDS, zato je prvi direktor tam takoj po prevzemu oblasti postal Draško Veselinovič, ki je za LDS Katarine Kresal pred tem pripravljal gospodarski program. So pa Veselinoviča hitro odnesli koalicijski spori, kateri tajkuni bodo še dobivali velikanska državna posojila. Stvar postane dodatno zanimiva, če vemo, da je NLB precej pomembna institucija za KPK. Poslovno pomembna. Tam je precej nezmerne vsote zaslužil nekdanji šef KPK Drago Kos za preglede, o katerih koristnosti si vsak lahko misli svoje. Povrhu pa je NLB po odstopu senata KPK takoj zaposlila Roka Praprotnika. Praprotnik je bil pred tem novinar in nikoli bančnik.
To je del zgodovine države. Nikakor pa Klemenčič ni prvi funkcionar, ki ga vlade na tak način kandidirajo na pomembne funkcije. Na podobno na evropskem računskem sodišču je bil nekoč s položaja generalnega sekretarja vlade Boruta Pahorja poslan Milan M. Cvikl, ki je pred tem vodil preiskovalno komisijo za patrije. A izvolitev Cvikla je bila bolj zanesljiva: njegov sedež v evropskem računskem sodišču je namreč avtomatično pripadal državi.
Kandidatura Klemenčiča je bolj podobna kandidaturi nekdanjega predsednika Danila Türka za generalnega sekretarja OZN, s čemer pa vlada Mira Cerarja ni bila pretirano uspešna. Türk ni bil niti blizu temu, da bi postal sekretar.

Beograd ali pač Evropa

Če bo Klemenčič uspešnejši, se bodo tega razveselili številni na levi. Ne le, ker je prav nagraditi “zaslužne”.  Veliki inkvizitor je, če ostane doma, lahko nevaren tudi njim. Čarovnice lahko najde in razglasi še kje.
Kar je morda razlog, da mu je ta teden v parlamentu propadel projekt spremembe zakona o kazenskem postopku, ki  pretežno evropsko inkvizitorski sistem nekoliko bliža ameriškemu, ki ni tako totalitaren.

Klemenčič je na koncu s tem projektom propadel. Proti so bili vsi poslanci SD, del  Desusa in tudi nekaj poslancev SMC.  Več o tem lahko preberete na povezavi:

Zavrnili so ga poslanci njegove koalicije.

To se zgodi redko in ni slučajno.

Tudi zato je kandidatura, ki se je zgodila skoraj hkrati, sporočilna.

Takšne se pošlje v Beograd.

Pardon, v EU.

Kaj menite o odločitvi vlade lahko odgovorite v anketi:

Vlada Gorana Klemenčiča predlaga za komisarja za človekove pravice, da:

View Results

Loading ... Loading ...
(Visited 114 times, 3 visits today)
10 komentarjev

Zapiši svoje mnenje, kritiko ali pohvalo.