Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

EVROPSKE VOLITVE – ANALIZA

Print Friendly, PDF & Email

Last Updated on: 15th junij 2024, 09:38 dop

V Evropi so se zaključile volitve v Evropski parlament. Kot po pričakovanju so veliko zmago odnesle desne stranke. Največ razlogov za veselje imajo bolj desne stranke. Kljub temu, da je zmerna desnica, ljudska stranka, pobrala več glasov kot na prejšnjih volitvah ta rezultat za njih pravzaprav ne more biti preveč razveseljujoč. Priča namreč o tem, koliko volivcev so pustili na cedilu, ker se niso pripravljeni soočiti in pošteno zastopati tem, ki ljudi v tem trenutku najbolj mučijo. To pa sta kriza z naraščajočimi prihodi ilegalnih migrantov in kriza njihove integracije oziroma asimilacije v evropsko kulturo. Vsi ti glasovi, ki so šli strankam desno od ljudske stranke, bi lahko šli ljudski stranki, vendar niso. Spomnimo, ljudske stranke so v obdobju Angele Merkel preprosto opustile svoje temelje in zavoljo všečnosti vsem izgubili svojo identiteto, ter šli v sodelovanje z diametralno nasprotnimi socialisti.

Največji poraženci Evropskih volitev so seveda levičarji. Poraz socialistov in socialnih demokratov je boleč. Ljudje so jim poslali jasno sporočilo, da politika multikulturnosti na tak način ne deluje. V eni državi lahko obstaja samo ena kultura, ker po fizikalnih zakonih na istem mestu ob istem času ne moreta obstajati dve stvari. Ali bo Evropa imela kulturo človekovih pravic in sekularne države (ne glede na to koliko je to v nasprotju z dogmami nekaterih religij) za vse prebivalce ali pa je ne bo imela. Hkrati je večina državljanov tudi glasovala za najosnovnejši temelj Zahoda. Glasovali so za Evropo temelječo na prosto-tržnem ekonomskem modelu, kjer se nagrajuje podjetne in ambiciozne ljudi, ki so pripravljeni poslovno tvegati. V tem smislu bodo levičarji končno morali opustiti svoja neznanstvena prepričanja, ki so bila ovržena in nato tudi poražena v 20. stoletju vendar se jih še vedno oklepajo. Nova pot za levico bo zagotovo morala vsebovati spoštovanje in integracijo prosto-tržnega kapitalizma v njihov politični model. Rekorden poraz laburistov v Veliki Britaniji na zadnjih volitvah, je bila prva velika lekcija socialistom o tem, kaj se jim bo na volitvah zgodilo, če tega ne bodo spoštovali. In ker tega niso spoštovali in razumeli, so sedaj dobili zgodovinski poraz tudi na Evropskih volitvah.

Seveda ob tem lahko sledi upravičeno vprašanje, zakaj je trajalo toliko časa, da se prebivalstvo zahoda sploh zbudilo in naredilo premik. Razlog za to se nahaja v tem, da se velike ladje, kar države in družbe so, obračajo počasi. To je lahko na začetku za ljudi, ki si želijo sprememb frustrirajoče, vendar pa, ko enkrat do sprememb pride, je to toliko bolj pomirjujoče, saj tako velika ladja ne bo kar takoj zavila nazaj, kjer je bila. Spremembe nazaj proti levici bodo enako težke. Obstaja pa tudi drug razlog za zamik v odzivnem času. Vsaka demokracija, če hoče ohraniti svojo demokratičnost, mora biti sposobna prejetja udarcev, ker samo robustnost in neodzivnost na vsako provokacijo ali izjavo omogoča svobodo izražanja in govora. To je recimo razlog, zakaj imajo Američani močno vojsko. Preden nekoga razglasiš za sovražnika moraš najprej seveda biti sposoben absorbirati njegov udarec zato, da je jasno, kdo je vojno začel in da ne gre samo za nestrinjanje v mnenjih ali besedni vojni. To je večna lekcija Pearl Harborja.

Neodzivnost Evropskih demokracij na migrantsko in integracijsko krizo je točno dokaz odprtosti in demokratičnosti Zahodnih družb, ki so vse od leta 2015 potrpežljivo čakale na to, da so se dokazi o tem, da stvari niso dobre, nakopičili do te mere, da so postali neizpodbitni. Kajti narobe bi bilo soditi o problemih brez, da o njih nimaš konkretnih dokazov tudi, če se povezave zdijo še tako logične in smiselne. In te volitve so točno dokaz tega, da je Evropa in Zahod še daleč od tega, da bi bila izgubljena. Še več, Zahod se je šele začel ogrevati in tega ne gre zamenjati s tem, da je Zahod mrtev.

Kaj se bo dogajalo po volitvah pa je seveda drugo vprašanje, v grobem pa sta možna bolj ali manj dva scenarija:

Scenarij 1. Ljudska stranka, liberalci in socialisti so dobili dovolj glasov, da bodo nadaljevali s tuti fruti nenačelno koalicijo strank, ki so si politično diametralno nasprotne. Nadaljevali bodo s politiko, ki ni ne tič ne miš, kjer se ignorira upravičene skrbi ljudi. Tako politiko je vodila von der Leyenova, ki je politični projekt sedaj že zgodovinske Angele Merkel in ki nikoli niti ni bila prav izvoljena na volitvah. Če bodo s tako politiko nadaljevali, zna to povzročiti razkol v ljudski stranki, kjer marsikdo tako koalicijo vidi kot izdajo ljudske volje Evropejcev.

Scenarij 2. Ljudska stranka pod Manfredom Webrom, ki je dejansko zmagovalec volitev, uspe najti novo ekonomsko liberalno koalicijo, ki ne bo vključevala socialistov, ampak liberalce in zmerne in racionalne dele ostalih treh desnih central. Tak scenarij zna razklati liberalce, ker v tej stranki obstaja znatno število poslancev, ki so pravzaprav socialisti in ne liberalci. Primer tega je recimo Gibanje Svoboda.

Kaj te volitve pomenijo za Slovenijo? Slovenija se ponovno oddaljuje od Evropskih tokov. Kot sem že pred časom pisal je Slovenija bila poravnana z Evropskimi tokovi samo zato, ker je Zahod bil v valu prebujenske kulture in socializma. Ta val se je s prodajo Twitterja, vstopom generacije Z in milenijcev na trg dela začel umirjati. Zahod se ponovno vrača na stara pota gospodarskega liberalizma, zato se večno socialistična Slovenija ponovno oddaljuje od Evrope. Zasuk v desno na zadnjih EU-volitvah pomeni, da bo Slovenija s trenutno ekstremno levo vlado samo še bolj osamljena in nepomembna v evropski in tudi svetovni politiki. Slovenija v očeh evropske javnosti ostaja socialistična enklava, katere vladajoča struktura zagovarja ideje, ki so dokazano nedelujoče in ki so v preteklem stoletju povzročile obilo gorja po svetu. Pokazatelji tega pa so nenazadnje tudi nepovabilo Slovenije na 80. obletnico izkrcanja v Normandiji in nezadovoljstvo pomembnega dela mednarodne skupnosti ob priznanju teroristov v Palestini, posledice katerega bodo Slovenijo šele doletele.

Tudi sicer Evropske volitve in referendumi v Sloveniji niso postregli z nič novim. Generalno je razmerje levih proti desnim še vedno okoli 53:47. Drži sicer, da je trenutna koalicija doživela hud poraz, saj je osvojila zgolj 3 poslance, vendar je celoten levi blok, kamor poleg strank vladajoče koalicije spadajo tudi Vesna, Resni.ca, Desus in Zeleni, pobral 353.474 glasov, medtem ko so SDS, NSi in SLS pobrale 304.147 glasov. Ne glede na navedeno je nesporni zmagovalec volitev stranka SDS, ki ji je uspelo povečati število mandatov. Izredno zadovoljni z rezultatom so lahko tudi v SLS in pa v Vesni na čelu s Prebiličem. Rezultat, ki ga je dosegla SLS je izredno dobra popotnica za naslednje volitve v DZ in obeta, da se bo SLS po dolgih letih ponovno vrnila v parlament, kar bi bila odlična novica za desno sredino. Največja poraženka volitev je Svoboda, takoj za njo pa lahko med poražence uvrstimo SD. Slednja je več kot prepolovila svoj rezultat iz volitev v letu 2019, ko je zanjo glasovalo 18,66 %. Potrjuje se teza, da SD vztrajanje v tej koaliciji izrazito škodi in da jo čaka hud boj za vstop v DZ na naslednjih volitvah.

Volitve so tudi pokazale nezadovoljstvo ljudi z Golobovo vlado. Kljub temu pa ni pričakovati sprememb podobnih tistim v Franciji in Belgiji. Svoboda je s svojimi 40 poslanci z naskokom najmočnejša stranka v DZ in to je hkrati tudi zagotovilo, da se na domačem političnem parketu ne bo zgodilo nič. Razloga za veliko slavje zato ne more biti v desnosredinskih strankah na čelu s SDS. Nezadovoljstvo z vladno koalicijo namreč ni takšno kot si to predstavljajo desničarji. Glasovi za Goloba so se prelili v glasove za prav tako ali še bolj levega Prebiliča. Upoštevaje zgoraj navedeno razmerje med levimi in desnim polom v Republiki Sloveniji, to hkrati pomeni, da je vsako pozivanje na odstop Goloba in predčasne volitve izredno tvegana, če ne celo nespametna igra. V tem trenutku namreč desna sredina nima nobenega zagotovila za zmago na naslednjih volitvah v DZ, še več, zadnje volitve so ponovno pokazale, da obstaja realna možnost, da bodo tudi nove volitve prinesle levo vlado, ki bo morda še bolj ekstremna od trenutne vlade.

Se pa je v zadnjih devetih mesecih vseeno izkristalizirala pot, ki bi lahko desnico popeljala do zmage. Gregorčič in pred njim Logar sta jasno demonstrirala zgoraj opisano pravilo “prikaz osebnostne moči skozi neodzivnost”, ki je tako privlačno za volivce sredine. Oba sta se odrekla politiki ukvarjanja z nasprotnikom, nesmiselnim frontalnim napadom na nasprotnika in politiki odzivnosti ob otroških izpadih levičarjev in blebetanju o nepomembnih temah. Desnica pa je s tem iz svojega dna v času Cerarja, ko ni premogla niti dovolj poslancev za blokiranje ustavnih sprememb, prišla vsaj nazaj na malo manj kot polovico glasov. Kar jo ob nadaljevanju take metodologije lahko navdaja z upanjem na uspeh čez dve leti, ko bodo Slovenci začeli čutiti tudi realne posledice Golobove politike.

--------------------------------------------------------- Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.

Komentarji (0)

Disqus Comments (6)

https-spletnicasopis-eu