Kakšna vojna s Hrvaško? Za umik od tam gre!

Last Updated on: 20th februar 2018, 10:43 pop

Slovenska vojska se mora po razsodbi arbitražnega sodišča umakniti iz hrvaškega ozemlja, ki ga trenutno zaseda.

To je dobro upoštevati pred današnjo sejo odbora za obrambo za zaprtimi vrati, s katero je Žan Mahnič dvignil pravi vihar v politiki. Zakaj je pomembno? Preprosto je: imamo vojsko, ki bo sčasoma, če je ne umaknemo, obveljala za okupacijsko silo na ozemlju sosednje države. V primeru, če arbitražna razsodba obvelja. Za to se zavzema slovenska politika. Hrvaška, ki razsodbe ne priznava, je odločno proti in s tem pravzaprav tudi proti umiku slovenskih vojakov.

Do kdaj bodo vojaki na Trdinovem vrhu?

Hrvaška nima težav z vojsko, ki bi se morala umikati iz slovenskega ozemlja. Njihove vojske ni opaziti v Piranskem zalivu in tudi nikjer drugje na kopnem, ki je po mnenju arbitrov naše.

Vojašnica na Trdinovem vrhu pa je po razsodbi arbitrov pač na hrvaškem ozemlju. Tam je trenutno nekaj manj kot deset slovenskih vojakov. Točnega števila na obrambnem ministrstvu niso pripravljeni razkriti. Za zdaj se ti vojaki ne umikajo. Politika tega ni ukazala. Ta politika je šef vlade Miro Cerar (SMC), zunanji minister Karl Erjavec (Desus), predsednik republike Borut Pahor. Del državne oblasti, čeprav z veliko manj moči odločanja kot omenjeni, je tudi mladi predsednik odbora za obrambo iz opozicijskih vrst Žan Mahnič (SDS).

Tisto, kar je neverjetno, je, da iz vladnih vrst te dni slišimo, da se v odboru za obrambo nikakor ne bi pogovarjali o problemih z arbitražo in vojsko, češ da je to nevarno in lahko v delikatnem trenutku sproži mednarodne težave. Skoraj vojno. Zato nameravajo pogovor danes popoldan celo bojkotirati.

Če je kaj res nevarno, je nevarno izmikanje pogovoru, dialogu in iskanju rešitev. Reakcije so že skoraj neverjetne: Mahniču so skoraj že pripisali, da napoveduje vojno Hrvaški, ker je sklical zaprto sejo odbora za obrambo z naslovom: „Pripravljenost Slovenske vojske na možne konflikte ob implementaciji arbitražnega sporazuma.“ Podtikanje, kaj da zahteva Mahnič, so še najbolj “kupili” hrvaški mediji. Čeprav je smešno. A to je njihov problem.

Premier Miro Cerar je Mahniča celo javno pozval, naj to sejo odpove in predlagal, naj „se opredeli“ do Mahničevega ravnanja sam predsednik republike Borut Pahor.

Komu sme komandirati Pahor?

[wp_ad_camp_3]

Pahor se je kot zelo izkušen politik temu spretno izmaknil z opozorilom na načela delitve oblasti. Pahor kot vrhovni poveljnik vojske ne sme komandirati opozicijskemu poslancu, ali sme vlado, torej Cerarja, kaj spraševati o njenih načrtih z vojsko pri konfliktih s sosedo.

Dobra vest v vsem skupaj je, da nameravata obrambna ministrica Andreja Katič in šef generalštaba Andrej Osterman kljub pozivom premiera Mira Cerarja, naj Mahnič sejo kar odpove, priti pred poslance in pojasniti položaj.

Kaj strašno zapletenega in nevarnega za zaprtimi vrati, je slišati, ne bosta povedala. Glede vojske na Trdinovem vrhu bi lahko pojasnila, da se bo, če se politika za to odloči, od tam pač umaknila. Za zdaj se vojska ne umika, ker se državi še nista dogovorili in Hrvaška trenutno umika, vsaj po dostopnih informacijah, ne zahteva. Ne trdi še, da smo okupacijska sila na njihovem ozemlju. Če bi soseda zahtevala umik, bi priznala arbitražo.

Manj jasno je, ali je tik ob vojašnici, kjer pa telekomunikacijski stolp po arbitraži še sodi na slovensko ozemlje, še kaj obveščevalne tehnologije, za katero so nekoč menda skrbeli slovenski vojaki. A to bosta državi že rešili in dogajanje v regiji poslej s strateško pomembnega hriba morda obveščevalno skupaj nadzorovali. Ali pa pač ne.

Koga prestraši slovensko ladjevje?

Pripravljenost vojske in njena vloga pri arbitraži pa je najbrž res takšna kot jo predstavljajo iz obrambnega ministrstva in vlade: ne načrtujejo, da bi vojska pri urejanju spora med državama, ki sta zaveznici v Natu, imela kakšno vlogo.

Če pa bi že morala imeti kakšno vlogo, si ni dobro delati velikih iluzij: vojsko je oblast zadnjih deset let dodobra uničila, ker je ni financirala in je danes kadrovsko in tehnološko v precejšnjem razsulu in kakšne zelo pomembne vloge, celo če bi to želeli, ne more imeti.

Naše vojaško ladjevje je pač takšno, da lahko v Piranskem zalivu prestraši le kakšnega starejšega in betežnega nudista, ki se sonči v Kanegri.

Bojkot pogovora za zaprtimi vrati v odboru za obrambo te težave ne bo odpravil

To, da je za vojsko premalo denarja, je vlada Mira Cerarja zadnja leta že priznala in začela dodajati denar vojski. A za zdaj še majhne vsote. Deloma vojska še deluje: še posebej v tistem delu, kolikor je vpeta v mednarodne vojaške povezave, denimo v Nato.

Zakaj se o teh dilemah ne bi pogovarjali v odboru za obrambo? Ali res tak pogovor že napoveduje konflikt s Hrvaško in je že na meji vojne?

Seveda ni. Niti malo. Je diplomatsko sporočilo? Ni. Odbor za obrambo, ki ga vodi opozicijski poslanec, nima nobene izvršne oblasti in ne odloča o ničemer pomembnem, ko gre za vojsko in vojno.

Kaj se začne, ko je konec diplomacije?

[wp_ad_camp_4]

Ima pa veliko moč v imenu države kdo drug. Denimo, zunanji minister Karl Erjavec, ki je ta teden, ko gre za Hrvaško, dejal, da je bilo dovolj diplomatskega govorjenja, ki zadnjih 26 let ni prineslo rezultatov in da je zdaj čas za bolj odločno politiko.

Kaj pa je bolj odločna politika, ko je konec diplomacije in pogovorov pa ni povedal. Je to samo blokiranje vstopa Hrvaške v kakšno mednarodno povezavo ali še kaj bolj ostrega? Tudi manevri vojske ob meji?

Lahko je Erjavec le predvolilno napel mišice, a njegova beseda ima veliko večjo težo kot razprave nekega odbora v državnem zboru, kjer skuša opozicija izvedeti, kakšni so vladnih načrti. Denimo Erjavčevi.

Erjavec, ko gre za besede v zunanji politiki, je res predstavnik države. Je država sama.

Mahnič je Erjavca dodatno povabil na današnji pogovor za zaprtimi vrati. Danes popoldan bi lahko pojasnil, do kod gre ta njegova odločnost. A ga pred odbor za obrambo ne bo, je slišati..

Ker je Erjavec pomemben politik in najpomembnejši koalicijski partner, ga mediji zaradi tega zanesljivo ne bodo kritizirali. Ves srd je in bo proti Mahniču. Ta je iz opozicije, mlad in lažja tarča.

Le da napačna.

V vojnah in pri streljanjih je pomembno, da vidiš prave tarče, ki jih imaš in kje jih imaš. A prave tarče niso Mahniči.

Še dobro, da ob teh politikih in volilni kampanji, v katero so očitno zašli, nismo v vojni.

Brez spodobne vojske bi jo namreč zanesljivo izgubili.

Naslovna fotografija članka je Srednje kolesno oklepno vozilo (SKOV) 8×8 Svarun. Vir posnetka je: slovenska vojska.