LAHKOTNA PREPROŠČINA KUČANOVE IDEOLOGIJE – 4 DEL

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:09 pop

CENTRALIZIRANA IN DOGOVORNA EKONOMIJA – TEMELJNI CILJ SOCIALISTOV

Kot smo prikazali v prejšnjih treh prispevkih so ključni stebri socializma manipuliranje s pojmom (1) javno, (2) solidarno in (3) demokracija. Manipuliranje s temi pojmi je nujno, saj so to ključni oblegovalni stroji za uvajanje centralno planskega gospodarskega modela in s tem uničenje svobode posameznika, ki temelji na prosto tržni organiziranosti kapitalizma. Svoboda posameznika je namreč glavna prepreka pri udejanjanju sistema družbene lastnine, v katerem je družba organizirana centralno plansko, kjer se sprejema odločitve kolektivistično in ki se jim posameznik mora podrediti.

Vse tri zgoraj navedene točke so samo oblikovanje bojišča zato, da se napade gospodarske svoboščine posameznika. Gospodarsko svoboda posameznika pa se manifestira kot prosto tržišče, ki ga socialisti zaničljivo imenujejo kapitalizem. Glavni napadi socialistov so tako uperjeni ravno v koncept prostega tržišča in zato ne čudi, da se vse njihove utemeljitve končajo v dokazovanju, kako prosto tržišče ne deluje.

Ampak ali prosto tržišče resnično ne deluje? In še bolj pomembno, kaj naj bi bila alternativa prostemu trgu, ki ga socialisti tako zelo sovražijo?

Trditev, da obstajajo okoliščine v katerem prosto tržišče ne deluje, je resnična. Ampak teh okoliščin, kadar prosto tržišče ne deluje, ni veliko. V veliki večini primerov izmenjave blaga in storitev prosto tržišče deluje najmanj zadovoljivo dobro. Mnogokrat socialistični politiki celo umetno ustvarjajo probleme in si izmišljujejo, da tržišče ne deluje zato, da se lahko predstavijo kot rešitelji problemov, ki jih ali ni ali pa so jih celo sami ustvarili. In tudi, če naj prosto tržišče, katerega sinonim je beseda kapitalizem, ne bi delovalo, kaj naj bi sploh bila alternativa?

Na tem mestu je primerno, da najprej razčistimo s pojmom kapitalizem zato, da bomo razumeli globino socialistične manipulacije. Kapital izhaja iz besede “capita”, ali glava, vrh. Danes pa kapital pomeni bogastvo. Bogastvo pravzaprav ni nič drugega kot lastnina. Lastnina pa pomeni ekskluzivno pravico, da upravljamo z materijo, energijo, prostorom, časom, itd. Kapitalizem v svojem temelju ni nič drugega kot koncept lastništva. Lastnina pa je temeljni koncept, ki je nujen za nastanek življenja. Do sedaj namreč ne poznamo nobene življenjske oblike, ki si ne bi nekaj lastila, imela bogastvo oziroma lastnino, ki ji omogoča življenje. Kapitalizem (koncept lastništva) je pravzaprav vsepovsod prisoten in poganja celotno nam poznano življenje.

Če naj bi bil kapitalizem vseprisoten in lastnost živečih sistemov, je torej nesmiselno govoriti o tem, da je problem kapitalizem razen, če sovražite življenje. Kaj je bolj pomembno je, kako se gremo izmenjavo dobrin in storitev v okviru človeške družbe. Ni pomembno toliko, kdo kaj ima, ampak kakšna so pravila, ki poganjajo izmenjavo lastnine (kapitala). V svojem temelju imamo samo dve možnosti, da se gremo izmenjavo dobrin in storitev. (1) Ali prepustimo, da ima vsak človek pravico zasledovati svoje interese. Če sprejmemo to predpostavko, se bo samodejno ustvarilo prosto tržišče. (2) Ali pa zavzamemo stališče, da ljudje ne bi smeli imeti pravice (svobode) zasledovati svojih interesov in da mora biti distribucija dobrin in storitev centralno planirana. Pri tem sami levičarji padejo v paradoks s predhodnim zavzemanjem za čim širšo javno dostopnost vsega možnega. Ravno centralno planirano voden kapitalizem (socializem) namreč zmanjšuje javno dostopnost produktov in storitev, ker o njih ne more odločati posameznik. To odločanje je dano v roke centralnim oblastem, ki je manj javno kot je to v prosto-tržno uravnanem kapitalizmu (liberalizmu). Ravno zato prosto-tržno upravljan kapitalizem zagotavlja najširšo možno javno dostopnost, do produktov in storitev, saj je prosto tržišče pravzaprav javno tržišče, ker je javno definirano z dostopnostjo, ne lastnino. Temu nasproten pa je koncept centralno plansko upravljanega kapitalizma (socializem), ker bo dostop posamezniku v naprej odrejen pri čemer se posameznika v tako rekoč 100% primerih odrine od odločanja. 

KER SO LEVIČARJI KAPITALISTI

Ko se socialisti delajo norca iz prostega tržišča, se pravzaprav v svojem bistvu norčujejo iz javnega dostopa ljudi na tržišče. Vse to pa počnejo z namenom, da bi se polastili najbolj osnovne od vseh moči: upravljanje z lastnino (kapitalom) in preko tega upravljanjem z ljudmi. Tukaj pa se ponovno vrnemo na osnovno definicijo kapitalizma in tega, da je pravzaprav kapitalizem najosnovnejši koncept, ki poganja celotno življenje. In mimo tega ne morejo niti socialisti, kljub temu, da si tako radi domišljajo, da so oni pravzaprav nasprotje kapitalizmu.

Najbolj učinkovito orodje v diskusiji z levičarji je zato, vedno neposredno soočenje levičarja z dejstvom, da so tudi oni kapitalisti, ker kapitalizem zajema vse. Oni se kapitalizma lotevajo na centralno planski način, še vedno pa so kot vsi ostali kapitalisti. In nato soočenje z dejstvom, da naj vam povejo alternativo prosto (javno) tržni organizaciji kapitalizma. In naj vam povejo alternativo temu, da naj vsak upravlja s svojim interesom. Seveda na to vprašanje ne morejo podati normalnega odgovora, ker so vsi odgovori grozni, saj vodijo v diktaturo. Seveda pa nato nikoli ne ostanejo samo pri centralno-planskem diktatu ekonomije. Namreč, če svoboda posameznika ne deluje v ekonomiji, zakaj bi potem delovala v drugih družbenih temah? Prav zato ne čudi, da so ravno socialisti bili največji sovražniki skupnosti LGBT in pravzaprav socialno izjemno neliberalni. Kajti neumnost centralnega planiranja kapitalizma se vedno iz gospodarstva preseli nato v vse druge pore družbenega življenja. Prosto tržišče je samo prvo, ki je na udaru, ker je kratenje ekonomskih pravic najtežje videti kot kratenje človekovih pravic. Čeprav gre ravno pri ekonomski svobodi za najbolj temeljno od vseh človekovih pravic, ki so jim vse druge človekove pravice podrejene. Kaj vam bo svoboda gibanja in govora, če je ne morete uporabljati za ekonomsko izmenjavo??? Temeljna človekova pravica o nedotakljivosti življenja in lastnine (“Ne ubijaj.” “Ne kradi.”), je pravzaprav temeljna ekonomska pravica, saj ima za posledico vzpostavitev prostega tržišča. Kajti, če ni dovoljeno ubijati, krasti (in celo lagati) mora človek s sočlovekom vstopiti v izmenjalno razmerje, kjer do izmenjave lahko pride samo in izključno, če se s tem strinjata oba (kupec in prodajalec). Zato je ključno vprašanje, ki se ga vedno in povsod lahko zastavi levičarjem in ki je seveda za njih zelo šokantno: “Ali se zavzemajo za sistem v katerem se posamezniki ne bodo nujno morali strinjati s transakcijo in se jih bo v ekonomsko izmenjavo lahko prisililo?” A želijo uvesti tak sistem ekonomske prisile? Ker, če niso pripravljeni na nasilje, kako potem mislijo zaobiti prosto-tržno ureditev kapitalizma, ki v svojem temelju zahteva spoštovanje življenja in lastnine? Kako mislijo prepričati ljudi, da bodo izvajali transakcije s katerimi se ne strinjajo? Kaj mislijo narediti z ljudmi, ki se z njihovimi centralnimi plani ne bodo strinjali? Jih bodo marginalizirali, izločili iz družbe, razlastninili, zaprli, mogoče celo pobili? Še vedno, ko sem levičarju zastavil to vprašanje sem dobil od njih ali grobno tišino ali pa odgovore, ob katerih se ti naježi koža, zelo malo kateri pa je bil pripravljen prisluhniti vprašanju in začeti dojemati, da centralno plansko organiziranje kapitalizma ni združljivo s spoštovanjem človekovih pravic in človekovega dostojanstva, kjer ima posameznik tudi pravico reči “NE” brez, da bi nato sledila kazen.  

Tako postaja več kot jasno, da se centralnega planiranja kapitalizma na nenasilen način ne more izvajati. Zato je vztrajanje pri tem, da naj vam pojasnijo, kako mislijo svoj centralni plan izvesti na miroljuben način za njihovo argumentacijo pogubno. Tega se ne da. Nikomur do sedaj še to ni uspelo, ker ni združljivo s človeškim življenjem, ampak samo smrtjo.