LAHKOTNA PREPROŠČINA KUČANOVE IDEOLOGIJE – 3 DEL

Last Updated on: 12th oktober 2024, 12:00 pop

DEMOKRACIJA ŠE NE POMENI SVOBODE

»V diktaturi volk izbere, katero ovco bo pojedel. V demokraciji pa ovce izberejo, kateri volk jih bo pojedel.« 

Milan Kučan

V prejšnjih dveh delih smo obravnavali manipulativno uporabo pojmov javno in solidarno, ki sta glavni točki, na podlagi katerih levičarji uvajajo socialistične temelje (centralno plansko nesvobodno gospodarstvo) v družbo. Danes se bomo posvetili njihovemu obračunu s svobodo posameznika z uporabo demokracije.

Demokracija je sistem, kjer se zakone in oblast voli z večinsko ljudsko voljo. Skozi stoletja je pojem demokracija postal sinonim za svobodo in ga mnogi zato brez globljega premisleka med sabo enačijo in zato tudi poljubno zamenjujejo. Ampak ali je to res?

Prav to, da se demokracijo enači s svobodo, je tretji ključni element socialistov pri njihovem pohodu proti končnemu obračunu s svobodo. Demokracija ima namreč to napako, da je lahko prav tako diktatorska kot vsaka druga diktatura, ki jo je do sedaj izumilo človeštvo. In prav zgoraj prikazana Kučanova izjava o ovcah, ki se jih vedno poje, razlika je samo v tem, da si v demokraciji svojega volka izberejo same, konec je pa vedno enak, najlepše pove, kako socialisti vidijo demokracijo. V kolikor so bili izvoljeni imajo pravico svojo voljo vsiliti vsem ljudem brez izjem. Kdor je proti, je proti demokraciji in posledično proti svobodi.

Metoda uporabe demokracije kot načina uvajanja diktature se je razvijala počasi. Skozi 19., 20. in 21. stoletje so socialisti počasi ugotovili, da s frontalnimi napadi na demokracijo kot reprezentacijo svobode ne bo šlo. Bolj kot so jo napadali (Lenin, Stalin, Hitler, ter tudi mnogi socialisti po zahodu), bolj so se je ljudje oklepali in nevede s tem pravzaprav podpirali svobodo. Zato so socialisti spremenili taktiko, ko so ugotovili, da demokracija pravzaprav dopušča diktatorstvo. In da s pomočjo demokracije lahko obračunajo s svobodo posameznika celo mnogo enostavneje, saj njihov mandat za obračun s svobodo posameznika izvira iz legitimitete, ki jo podeli ljudstvo. Človeštvo pa je naravnost posejano s primeri takih avtoritarnih demokracij, od Rusije, Srbije, Madžarske, Kitajske pa vse do Južno Ameriških držav in nenazadnje tudi Slovenije. Ključni pokazatelj avtokratske demokracije je histerija ob vsakokratnih volitvah. Ta histerija pred volitvami v avtokratskih demokracijah se dogaja zato, ker zmagovalec volitev pobere vse (zakonodajo, vlado, sodstvo, policijo, vojsko, zdravstvo, šolstvo, gospodarstvo, banke, pokojnine, itd.) in lahko nato naredi praktično kar koli hoče.

Kako je torej možno, da demokracija dopušča diktatorstvo? To je povsem mogoče, če končen cilj družbe oziroma ljudi in s tem demokracije, ni svoboda posameznika. Bistvo tega, da je demokracija postala sinonim za svobodo, je prišlo šele s spoznanjem, da svoboda pravzaprav pomeni omejevanje večine, da vsiljuje svojo voljo manjšini. To spoznanje o svobodi kot nezmožnosti vsiljevanja volje večine nad manjšino, pa je bilo ljudem znano že mnogo pred izumom same demokracije. Moderna demokracija se je razvila iz potrebe ljudi po svobodi, vendar mnogo kasneje kot pa je obstajala sama potreba ljudi po svobodi. V kolikor ljudje nimajo potrebe po svobodi, bo družba takih ljudi ne obhodno razvila avtokratsko demokracijo in ne demokracijo, ki vzpodbuja svobodo posameznika. Ali kot sem zapisal že mnogo krat. Ljudje v Ameriko niso šli po demokracijo. V Ameriko so šli po svobodo. Kaj to potem pomeni za demokracijo, ki jo gradijo ljudje, ki ne čutijo potrebe po svobodi, ampak so zadovoljni z odvisnostjo od vladarja pa si lahko odgovorite sami.

Pozabljanje teh dejstev in sprejemanje avtomatizma, da demokracija že hkrati pomeni tudi svobodo je zato izjemno nevarno in je pravzaprav tista past, ki jo levičarji s pridom izkoriščajo za uvajanje centralno planskega diktata (nesvobode). Ljudje so mnogokrat slepi za razliko med demokracijo in svobodo. V zanosu tega, da so na zmagoslavni (večinski) strani demokracije, zmago svoje strani interpretirajo kot dovoljenje, da lahko naredijo kar hočejo, tudi to, da se znesejo nad manjšino.

Primeri, ko se je leva ali desna socialistična večina na podlagi večine znesla nad manjšino in to proglasila za demokracijo, pa so tudi dobro dokumentirani. Žal ta proces znašanja večine nad manjšino v Sloveniji ravnokar tudi v živo spremljamo. Glavni sinonim tega pa je Marcel Štefančič in sedaj že njegova legendarna izjava o “Jebeno več nas je!!!!”, ki izraža prav to dejstvo, da način izbire oblasti še nikoli ni bil tudi garant za svobodo. Edini garant za svobodo je psihično zdravje velike večine posameznikov v družbi, ki razumejo, da demokracija še ne pomeni nujno svobode in da je pravzaprav pravi cilj vsake zdrave družbe svoboda oziroma avtonomije posameznika od vladnih inštitucij moči in prisile.