SOVRAŽNI GOVOR, DRUGI STADIJ UVAJANJA DIKTATURE

Vid Mlakar | 10. februarja, 2024 | komentar | 1 komentar

Deli to:

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:11 pop

Vid Mlakar je raziskovalec na Medicinski fakulteti v Ženevi

“Resnica za enega, je sovražni govor za drugega.”

V Sloveniji se pripravlja nov medijski zakon, ki bo omogočil preživetje skrajno levim političnim komentatorjem, ki v pogojih tržne ekonomije ne bi preživeli niti enega meseca. Nov zakon je seveda namenjen temu, da se bo vzpostavila legalna podlaga za prelivanje denar iz zasebnih žepov državljanov v levici naklonjene medije. V ozadju tega dogajanja pa poteka vedno močnejše vsiljevanje koncepta sovražnega govora. Kljub temu, da je koncept sovražnega govora med Slovenijo in Švico na papirju zelo podoben pa bodo posledice takega zakona v Sloveniji in Švici povsem nasprotujoče. Poglejmo zakaj.

Gregorčič: Uvajate cenzuro, ogrožate svobodo govora in krnite demokracijo

Ko ocenjujemo namene in posledice vpeljevanja posameznih zakonov v družbe je seveda potrebno razumeti širše okolje. Ključna razlika med Slovenijo in Švico je v svobodi ekonomije. Švica je država z eno najvišjih stopenj ekonomske svobode, kjer ljudje upravljajo s svojim denarjem v najširšem možnem obsegu kot je to le mogoče. To pomeni predvsem, da so davki kolikor se le da nizki in da se država ne vpleta v življenja ljudi preko lastništva podjetji. Za razliko od Švice je Slovenija država, kjer vlada zelo nizka stopnja ekonomske svobode. Še posebej leve stranke hočejo, kolikor se le da, minimizirati ekonomske svoboščine državljanov in jih vezati na državo v najširšem možnem smislu. Ta ideologija seveda izvira iz bivšega socialističnega družbenega sistema, ki ni verjel v osebne svoboščine prebivalcev SFRJ. Ampak zakaj točno socializem sploh potrebuje omejevanje govora in izražanja? Odgovor se skriva v temeljih ekonomije.

Prosto-tržna ekonomija pomeni, da do izmenjave dobrin pride samo v primeru, ko se s tem strinjata kupec in prodajalec. To pa je možno samo v pogojih nedotakljivosti lastnine, ko je le-ta hkrati tudi temeljna človekova pravica. S tem pa se omeji pravice vladarja. Zato ne čudi, da se je tak pristop h kapitalizmu razvil na zahodu, ki je pravzaprav razvil sodobni model človekovih pravic. Pomembna posledica takega modela kapitalizma pa je ta, da oblast preprosto nima potrebe omejevati izražanja ljudi. Oblast je namreč preložila svojo odgovornost za zadovoljevanje potreb posameznikov na vsakega posameznika posebej. Oblast igra v takem modelu kapitalizma samo vlogo zakonskega organizatorja poštenega tržišča na katerem pa sama ne sodeluje in niti ne sme sodelovati.

Socializem, ki pomeni dogovorni ekonomski model, ne prerazporeja dobrin na podlagi svobodne odločitve deležnikov na tržišču, ampak na podlagi političnega dogovora. Tudi če je tak dogovor demokratičen je v svojem bistvu nasilen, ker bo kupca ali prodajalca prisilil v transakcijo s katero se ne strinjata (večina, ki uveljavlja svojo voljo nad manjšino). Tak način centralno-planskega odločanja zagovarjajo socialisti s pomočjo laži, da prosto-tržni model ne deluje. Ker so ti politični dogovori arbitrarni, velika večina javnosti pa je iz odločanja odrinjena, je več kot jasno, da s takimi dogovori velika večina prebivalstva ne bo zadovoljna. Še posebej pa ne tisti del družbe, ki bogastvo ustvarja in nato nima besede pri njegovem prerazporejanju. Socializem to nezadovoljstvo prebivalstva rešuje na več načinov. Ali jim prepreči svobodo govora in s tem svobodo izražanja nezadovoljstva s centralno planskimi političnimi odločitvami. Ali jim preprečuje gibanje in dostop do informacij zato, da ljudje niti ne vejo kaj vse bi pri sosedu lahko kupili. Ali pa preprosto dopusti, da nezadovoljni odidejo in jim nato prepreči ponoven prihod v državo.

Tako lahko nazorno vidimo dva diametralno nasprotna motiva za uporabo zakona proti sovražnemu govoru med prosto-tržnim kapitalističnim modelom in dogovornim centralno planskim kapitalističnim modelom (socializmom). Zato ne čudi, da v Švici, kjer vlada svobodna ekonomija, velike potrebe po preganjanju sovražnega govora in uvajanju take zakonodaje niti ni. Članke in prispevke o (ne)zainteresiranosti Švicarske družbe za to temo si lahko preberete na povezavah spodaj. Če povzamem na kratko, vse je še vedno po starem. Svobodna ekonomija, maksimalno upravljanje s svojo lastnino, iz življenja ljudi uspešno izrinja rasno in versko nestrpnost. Ko morajo ljudje preživeti na način, da zadovoljujejo potrebe soljudi na svobodnem tržišču se ljudje racionalizirajo. Predvsem pa prosto-tržni tip ekonomije vzpodbuja osebne stike in zato osebno obravnavo vsakega posameznika, kar v človeških glavah razbija stereotipne predstave o družbenih skupinah.

Prostitucija je dovoljena. Politična prostitucija pa je celo nagrajena.

Po drugi strani pa hitro postane jasno, da je preganjanje sovražnega govora v pogojih centralno-planske ekonomije, kot je to v Sloveniji, namenjeno preganjanju drugače mislečih. Predvsem tistih, ki se ne strinjajo z vseobsegajočo močjo vladajočih levih elit, ki si domišljajo, da so sposobne s svojimi brezmejnim intelektom narediti iz Slovenije raj.

V zaključku lahko tako ugotovimo, da je sprejemanje zakonov proti sovražnemu govoru v trenutnem stanju nesvobodne ekonomije, ki vlada v Sloveniji, nevarno. Motivi za zlorabo takega zakona proti političnim nasprotnikom so jasni in nevarnost, da se bo to tudi zgodilo, velika. Take zakone je v Sloveniji smiselno uvajati samo, ko bo prišlo do celostnega umika države iz neposrednega lastništva Slovenskega gospodarstva (odprodaja celotne državne lastnine). Do takrat bo pa tak zakon služil kot naslednja stopnička pri ponovni tranziciji Slovenije v vse globlji socializem, iz katerega se nikoli niti ni resnično izkopala.

Po zaplenjanju krav še cenzura za medije? Sta razlog Palestinec in posilstvo?

---------------------------------------------------------Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.