Najboljše pri teku na smučeh: Na Arehu je zeleno, sneg je sto kilometrov bolj severno. Umetni.

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:52 pop

Lani je bila pred novim letom odjuga, a je bilo na Arehu dovolj snega za tek. Letos je vse zeleno. A sto kilometrov bolj severno v Avstriji je Hebalm segrevanje ozračja manj prizadelo: sneg je, ker nekaj kilometrov prog tudi umetno zasnežujejo in navažajo sneg. Zvečer so v torek, četrtek in petek do 20. ure te proge tudi osvetljene. Nisem čakal tako dolgo. Sicer pa je snega tudi tam malo. V primerjavi s slovenskimi progami je v Hebalmu ob robovih več ograj, ne varčujejo pa niti z oznakami. Denimo, s tistimi, da ne smeš naprej, kjer je bilo mogoče lani, ko je bilo več naravnega snega. Težko spregledaš, da je bela pravljica skrajšana:

Da je sneg letos drugačen, je pokazala čisto osebna izkušnja. Kot že lani mi je uspelo takoj na začetku na povsem ravnem delu poleteti. Tokrat zaradi preveč samozavesti in ne več popolnega neznanja. Domneval sem, da po lanskih kar nekaj deset kilometrih gre ta drsalna tehnika zdaj hitro. Hitro sem poletel v zrak in pristal na boku. Le nekaj metrov naprej od kraja, kjer sem pogrnil že lani. Tudi takrat na srečo le enkrat. Sneg je letos drugačen kot je bil lani. Umeten. Pri padcu podoben ledeni ploskvi na drsališču. Trdo. Prav začne boleti šele, ko se po teku mišice ohladijo. Morda ni kriv sneg, morda je to starost. Povrhu mi ni uspelo vstati. Ni preprosto kot na alpskih. Sploh, ko boli. A lani mi je uspelo. Moral sem sneti eno od smuči. Sramota. Je pa bilo vsaj lepo sonce:

Posnetka spektakularnega padca in še bolj zanimivega vstajanja pa nista za objavo in sta cenzurirana. Kot so pri nas vse najbolj zanimive stvari.

Pot proti smučišču v Avstriji se je začela na bencinski črpalki pri Lormanju, kjer sem poskušal kupiti dnevno vinjeto, kar so sosedje medtem uvedli. Prijazna prodajalka mi je povedala, da prodajajo le tedenske. Dnevne se kupijo preko spleta. Privarčujete lahko nekaj evrov. Na meji na Šentilju ni bilo gneče, mož v kabini je le zamahoval z roko, naj že peljemo naprej. Pot pa se je od lani časovno podaljšala. Na avtocestah v Avstriji skoraj več ni mogoče voziti več kot sto kilometrov na uro (IG-L), če nimate električnega avtomobila z registracijo, ki tak pogon dokazuje. Varujejo zrak. Ni svobode. Ni čudno, da gredo migranti raje v Italijo.

Dobro pa to cijazenje vpliva na porabo, Peugeot je po porabi nafte postal skoraj električen. Ko smo se vračali domov je računalnik sporočil, da lahko naredimo še več kot petsto kilometrov, ko smo odhajali na smučišče je bilo nafte za štiristo. Kar je dobro, ker smo jih vmes prevozili 200. Žal je slovenski del avtoceste, ki je nekoliko hitrejši in kjer Tesle nimajo prednosti, številke pozneje precej pokvaril. Pa še prodajalna najboljšega sladoleda v Šentilju je bila zaprta.

Ko gre za cene, Avstrije ni udarila huda inflacija. Dnevna karta je še vedno osem evrov. Na Arehu je bila lani pet. A v Avstriji za otroka do 14 leta ni treba plačati.

Na Arehu pa je bilo. Strošek vam poviša avstrijska vinjeta za rabo avtocest, ki pa se je podražila. Lani je stala slabih deset evrov, letos 11,5 evra. Je pa, a le na spletu, za 8,6 evrov mogoče kupiti dnevno vinjeto. Za kapučino, ki ni bil majhen, je bilo treba odšteti 4,3 evra. Na soncu. S slabimi 1500 metri skoraj tako visoko kot na Veliki planini. Če nikomur ne poveste, vam zaupam skrivnost: to je del teka na smučeh, ki sicer nekaj stane, ni pa povezan s sopihanjem navkreber in pluženji navzdol. Najboljši del.

Upravljavci smučišč, iz katerih poročam, ne oglašujejo v Spletnem časopisu. Za vso opremo, plačila kart in podobno je poskrbel avtor članka po običajnih cenah. Članki so lahko deloma pristranski, ker je avtor rojen v Mariboru tik pod Pohorjem in se je tam naučil alpskega smučanja in zato verjame, da je Pohorje odlična izbira za smučanje. Če je sneg. In če vrste niso preveč gromozansko dolge.