Kamenjak: Cenejši bencin, veliki klopi in čista voda

Last Updated on: 29th junij 2025, 03:06 pop

“Ubij ga, ubij ga.” To je ukazovala Metka, ko sem ji kazal precej velikega klopa, ki je po beli brisači, ki je bila skoraj edina stvar, ki sem jo ob plastenki vode nosil s seboj v nahrbtniku, plezal proti meni. Mikrobiologinje ne poznajo milosti. Klopi se mi zdijo grozni in mi še ne misel ni prišlo, da bi se ga dotikal. Po vrhu sem opazil še dva, ki sta se tudi tihotapila na brisačo. Vstal sem in jih stresel na tla. Pa niso bili edini. Še več jih je plezalo proti Metki in sinu, ki je enega celo spravil iz sebe. Zaznali so vroča telesa. Šlo bi naj za nekoliko posebne klope, menda so uvoz iz Afrike. Migranti. Zasledujejo te. Celo več deset metrov. A so počasni. Lahko jim ubežimo.

Bolj znanstveno bi naj šlo za Hyalomma marginatum, to je vrsta klopa, ki lahko prenaša tudi hude bolezni, kot je krimsko-kongoška hemoragična mrzlica. Menda jih iz Afrike na obale pri nas prinesejo ptice selivke, več so jih že odkrili v Avstriji, ko so se ljudje vrnili iz Hrvaške, tudi iz kampiranja na Kamenjaku. Nobeden pri sosedih odkriti klop pa doslej še ni bil prenašalec prej omenjene precej nevarne mrzlice. Za kakšnega klopa natančno je šlo, sem ugotovil šele po vrnitvi v Slovenijo. Več podatkov lahko najdete tukaj: Tihi slepi potnik po počitnicah na Jadranskem morju.

Ob tresenju brisače je bil naslednji varnostni ukrep skok v vodo, ki je bila v zalivu Portić hlada in čista. Kot povsod na Kamenjaku. Podobno čisto morje najdemo le še na otokih južneje. Voda utopi vse klope. Menda. Potem pa pot naprej. Sedet ali ležati na travi na prostem, če nisi pozoren, je lahko tvegano. Ker smo pred tem prehodili po precejšnji vročini že precej več kot ducat kilometrov in kakšnega tudi preplavali, pozornost lahko popusti. A ko opaziš velikega klopa, ki pleza proti tebi ali nate, se naglo vrne.

Do Kamenjaka smo prišli hitro in brez zastojev na avtocestah, zaradi katerih našo vlado, ki zavrača širjenje prometne infrastrukture, češ da to le ustvarja dodaten promet, pogosto kritiziramo. No, nazaj grede je bil zastoj na avtocesti na Hrvaškem pred mejo. V Sloveniji, ki je manj razvita in revna država, pa avtoceste do Kopra potem zmanjka. A sem se temu zastoju, ki so bili ob sobotah običajni tudi že v časih prejšnjih vlad, izognil tako, da sem zavil čez Buzet. Tam na hrvaški in slovenski strani ni avtoceste, prometa je manj, zastojev pa ni bilo. To potrdi logiko strank, ki sestavljajo našo vlado, da če je pasov manj, je manj tudi prometa. Čakanja in posebnega nadzora na meji, ali se med turisti tihotapijo migranti, ni bilo. Še manj je kdo preverjal, ali so v avtomobilih posebni klopi. Ti se pokažejo pozneje. Niso se. Sem pa tik pred mejo do vrha napolnil avtomobil z dizlom. 1,3 evrov za liter. Vlada sosednje države voznike manj odira. Pretihotapil sem ga čez mejo.

Cene so na Hrvaškem sicer podobne kot na slovenski obali. So pa pivo in podobne poletne dobrine v trgovinah dražje, še posebej v majhnih trgovinah v bližini obale, kjer morajo čez poletje s turisti zaslužiti za čase, ko tam ni nikogar.

Kar ni nič novega.

Cilj poti je bil hoditi, veslati in premagati velike razdalje. In v veliki vročini občasno preizkusiti, ali je voda hladna in čista. Bila je. Avtomobil je od prihoda do odhoda stal parkiran pred hišo. Najeli smo manjše stanovanje za nekaj noči preko bookinga, ki ga oblast pri nas poskuša prepovedati in omejiti, da bi zagotovili več najemniških stanovanj, katerih oddajanje so po prevzemu oblasti takoj močno dodatno obdavčili. Cene so zaradi tega višje, ponudbe pa je manj. Zdaj poskušajo težave, ki so jih povzročili, rešiti s prepovedovanjem oddajanj za kratki čas. A je projekt trenutno zastal zaradi pomislekov, da jih ni morda že spet preveč zaneslo v čase državnega socializma.

Na Hrvaškem podobnih čudaških idej še ni zaznati. Vsaj v Premanturi je bilo ponudbe dovolj, cene pa z dobrih sto evrov na noč razumne in tam nam tudi nihče ni očital, da s kratkotrajnim najemom onemogočamo bivanje domačim družinam z otroci. Vsaj glasno ne. Presenetljivo je bil iz velikega balkona celo lep razgled na morje, česar niso posebej oglaševali in zaračunali.

Ves čas parkiran avtomobil pa je dober za kondicijo in denarnico. Vstopnina za Kamenjak za avtomobil je namreč 15 evrov, še dražja pa so lahko popravila zaradi cest, ki so tam bolj kot za sofisticirane cestne limuzine primerne za gorska kolesa in terence.

Nekoč se mi je tam že snel izpuh.

Karta za vstop z avtomobilom tri dni zapored je 35 evrov.

Toliko smo prihranili z nekaj več hoje. Ki je menda zdrava. Se pa splača ta denar investirati za ležalnike, deset evrov na dan vsak, ker nanje težje splezajo klopi. A ležalniki so dostopni le na nekaj najbolj obljudenih plažah, ki so, če imate radi dogodivščine in nekaj samote, daleč najmanj zanimive.

Sredi poletja samote na Kamenjaku nikjer ni veliko. Pozimi pa.

Cilj veliko hoje je preprosto doseči. Stez in stezic ne manjka. Oseben občutek pa je bil, da so na manj obljudenih delih bolj zaraščene kot v preteklosti. Ali pa sem sam postal manj vitek. Cilj veliko veslanja pa sem skoraj celo presegel. Najprej je sicer kazalo, da z veslanjem ne bo nič. Zjutraj je močno pihalo. Proti večeru se je umirilo. Začetek je bil lep. Takšen:

Tudi uro pozneje, po nekaj plavanja vmes po postanku na eni od idiličnih plaž s kamenčki, je bilo na vrhu rta Kamenjak povsem idilično. Sonce, precej toplo, nekaj vetra v hrbet pa pomaga, da gre še hitreje. Kot je to običajno, se položaj poslabša na poti nazaj, ko moraš proti vetru. Pot je krajša, če veslaš dlje od obala. Kjer je vetra več. Potem pa celo že veliko. In čoln, če prenehaš veslati, gre takoj v napačno smer. Še bolj na odprto. Kjer je še več vetra.

Naslednja stopnja je, da te morajo reševati. Sramota.

To je dobra motivacija za sistematično in resno veslanje in premagovanje utrujenosti.

Kar je cilj potovanja.

Kot je običajno za novinarje nekoliko pretiravam z opisovanjem nevarnosti. Da je bolj zanimivo. In adrenalinsko. Povrhu sem imel s seboj prenosni telefon, da bi lahko poročal o dogajanju, če bi se res močno zapletlo.

A se ni. Končal sem na varnem ležalniku.

In poročam šele iz Ljubljane. Po uspešni vrnitvi s še vedno skoraj polnim rezervoarjem manj obdavčene nafte.