Po padcu čudežnega in najboljšega ministra vseh časov

Last Updated on: 7th februar 2024, 10:40 pop

“The manager accepts the status quo; the leader changes it.” “Upravnik se sprijazni s statusom quo, voditelj ga spremeni.“

Warren Bennis

Po dobrem letu ministrovanja je odstopil Loredan Bešič. Mandat je bil zaznamovan s kompletnim amaterizmom in iracionalnimi predstavami o delovanju družbe. Čudežni borec proti korupciji in za t.i. javno (beri državno) zdravstvo, ki ga je Golob koval v zvezde kot najboljšega ministra, je v stilu klasične antične drame (mogoče pa celo komedije), poletel v višave levičarskega vseobsegajočega državnega utopizma in nato strmoglavil, ter sramotno trdo pristal, ko ni mogel izpolniti svojih utopičnih vizij skreganih z realnostjo.

Celotna zgodba Loredana je bila ples idiotskih idej. Najprej stresni testi zdravstva, kjer si je neumno domišljal, da lahko kapaciteto državnega sistema testiraš tako, da v njega naliješ neomejeno količino denarja in obljubiš plačilo vseh posegov. Hkrati pa pozabiš, da denar za povečan obseg dela ne bo šel izvajalcem (zdravstvenim delavcem), ampak državnim zdravstvenim inštitucijam. Pozabiš, da so zdravniki prepričani, da so upravičeni do višjega plačila, ne da bi za to morali več delati. Ker verjamejo, da jih država že 30 let nemilo izkorišča. Zakaj bi torej povečano količino denarja spremenili v več opravljenih storitev?

Nadaljevalo se je z rezanjem in brutalnim kadrovanjem po vrhovih vseh državnih zdravstvenih zavodov. Noben za njega ni bil dovolj sposoben. Vsi so bili ali nesposobneži ali janšisti, v vsakem primeru pa zarotniki, ki uničujejo državno zdravstvo. V tej svoji vnemi je zamenjal celo nepregledno število sodelavk v svojem kabinetu, ker niso uspele slediti njegovemu orjaškemu tempu neumnosti. Omnipotentnežu, ki je lahko ne samo ministroval, še naprej je opravljal celo delo zdravnika.

Pred njim ni bilo varno nič, še najmanj pa ne kapitalistični paraziti, ki prebivalce Slovenije odirajo vsak mesec preko dodatnega prostovoljnega zavarovanja. Njihovo grabežljivost je ukinil, njegovi ideološki “izračuni” so mu pokazali, da je 35 evrov mesečno preveč. Celo državni ZZZS ga je opozarjal, naj tega ne naredi. Ampak bil je bolj pameten. Sedaj imate v Sloveniji namesto dodatnega prostovoljnega, dodatno obvezno zavarovanje, ki vam ga država na silo pobira. In zdaj ugotavlja, da so bili izračuni zasebnih zavarovalnic točni. Domnevno grabežljivost zasebnih zavarovalnic je Bešič Loredan zamenjal za realno grabežljivost države in njenih birokratov. Za katero bodo Slovenci z veseljem namenili še vsaj sto milijonov evrov več. Seveda bodo oni, ki imajo več, tudi plačali več, ker levičarji brez solidarnosti po slovensko pač ne bi bili zdravi.

Njegov ples se je končal, ko je s svojo ladjo norosti neobhodno priplul med kladivo in nakovalo, državno korupcijo in neizprosno realnost življenja. Stresni testi so propadli, ker lahko maksimalno kapaciteto družbe testiramo samo v pogojih prosto-tržnega kapitalizma in ne Loredanovega državno socialističnega zdravstva. Jankovićeve direktorice zdravstvenih domov mu ni uspelo zamenjati, kljub javno razkritim rabotam. Neumnost ukinjanja zasebnih zavarovanj in njihova zamenjava z neučinkovito državno birokracijo, ki bo požrla samo še več denarja, je bila premočna. Ko je spoznal kam je priplul ni bil več najboljši zdravstveni minister vseh časov, ampak moteč element. Da bi obdržal še kak položaj v prihodnosti (dvoživkarsko koncesijo in dvoživkarsko dovoljenje za delo v privatnem zavodu, čeprav je zaposlen v državni inštituciji) je moral podpisati sramotno in v naprej pripravljeno odstopno izjavo, ki mu jo je pripravil Golob. Usta si je pustil zamašiti z umazano cunjo in nato so ga kot truplo odvrgli iz mafijskega vladnega avtobusa, ki drvi po brezpotjih ekstremnega levičarstva, kjer levo in desno v tej distopični pokrajini ležijo ostanki vseh prejšnjih karambolov ljudi in voditeljev, ki mislijo, da lahko naredijo novega in boljšega človeka in družbo. Za njim pa so ostali neuspešni stresni testi, ki so požrli stotine milijonov, čakalnih dob pa niso skrajšali. Zaradi neučinkovito porabljenega denarja pa bodo v prihodnosti samo še povečali čakalne dobe, kajti nedvomno bo potrebno po tej potrošniški orgiji racionalizirati.

Po odstopu Loredana je krmilo ministrstva prevzel končno eden in edini, najboljši menedžer Slovenije, Robert Golob. Odličen menedžer v prvi vrsti ve, da mora prikriti svojo nesposobnost in napake. Zato je Loredana “zabrisal” tik pred poletnimi počitnicami, ko približno 2 do 3 mesece ni nič za početi. Do takrat pa bo že našel koga drugega. In ga po dolgem in mučnem iskanju tudi je, Valentino Prevolnik Rupel.

Njene reference so naslednje, delo kot sivi birokrat v nikoli delujočem slovenskem zdravstvenem sistemu. Le kaj bi tu sploh lahko šlo narobe? Vendar pa sem prepričan, da ravno taki liki običajno najdalje zdržijo. Vejo, da je dolžina ministrske kariere vezana na nevidnost in ohranjanje statusa quo, kajti bolj kot slabe prihodnosti, se Slovenci bojijo boljše prihodnosti. Ko ti gre slabo nimaš kaj izgubiti in v državnih sistemih so vedno za slabo stanje krivi vsi drugi. Za delavce so to neumni in skorumpirani direktorji državnih zdravstvenih zavodov. Čeprav na volitvah ti isti delavci potem glasujejo za politiko, ki jim nastavlja ravno take direktorje. Za direktorje državnih zdravstvenih zavodov so to neumni politiki, ki jim preko socialistične uravnilovke omejujejo, da bi naredili kot je prav in svoje podrejene stimulirali za boljše delo. Čeprav so ti isti direktorji seveda pripadniki in podporniki teh istih levih strank, ki jim krojijo žalostno profesionalno prihodnost. Za leve politike pa je to neumen, nehvaležen in grabežljivi narod, ki nikakor noče razumeti, kako lep socialistični raj so si zamislili. In če bi neumni volivci končno enkrat bili sposobni dojeti in pripravljeni uslišati njihove lepe ideje in nehali biti tako preklemansko človeški, bi zavladal v Sloveniji raj.

V zaključku ministrici že v naprej čestitam, da je bolj pametna od najboljšega zdravstvenega ministra Loredana. Ministrica razume, da se sistema, ki je v sto odstotni državni lasti, ne da narediti še bolj socialistično državnega kot je že. Ker razume, da ne gre zato, da bi sistem kogarkoli pozdravil, gre za to, da sistem preživi. Preživel pa ne bo tako, da bo delal dobro za bolnike in zdravstvene delavce, ampak tako, da se bo kot ministrica, poskušal v največjem možnem loku izogniti krivde in odgovornost za napake, malomarnosti in neučinkovitosti skriti ali prevaliti drugam.