Vrhunec protievropske civilizacije je predstavljalo Gibanje neuvrščenih

Last Updated on: 26th avgust 2025, 11:52 dop

SLOVENSKA ZGODOVINA (Prof. Dušan Pirjevec je bil leta 1961 (potem ko je Kraigher ustanovil revijo Perspektive) avtor znamenite polemike z Dobrico Ćosićem, ki je zagovarjal nekoristnost nacionalnih kultur in republik. Pirjevcu so očitali nacionalizem, svoj argument pa je leta 1966 utemeljil v razpravi “Slovenci in Evropa”, ki je uvod v njegove številne razprave o blokiranem slovenskem narodu in sploh o vprašanju naroda (Problemi, poleti 1970). Eden od Pirjevčevih študentov (avtor teh vrstic), je na FDV (v osemdesetih) in na Novi univerzi (po osamosvojitvi) predaval predmet “Slovenci v Evropi”. “In” se je spreminjal v “v” v devetdesetih letih 20. stoletja.)

O nesmiselnosti obžalovanja Jugoslavije, 

o utemeljenosti slovenske državnosti v okviru zahodno-evropske civilizacije

in o neprimernosti policijsko-udbovskih preiskav o alternativah.

I. Prvi zagovorniki neodvisnosti in demokratičnosti

1. Igor Bavčar: pobudnik in vodja Odbora za varstvo človekovih pravic 1988, notranji minister v Peterletovi vladi 1990-1993; organizator policijskega dela nove slovenske vojske; diskvalifikacija in razorožitev (lustracija) “udbašev”
2. Vinko Beznik: policijski vodja
3. Katja Boh: članica SDSS, ministrica prve vlade
4. France Bučar: oporečnik na Pravni fakulteti, sourednik Nove revije, poziv evropskim poslancem, naj nehajo podpirati Jugoslavijo; član SDZ, soavtor Majniške deklaracije 1989, predsednik Skupščine, soavtor pisateljske in prve uradne ustave; izjava “državljanska vojna je končana”
5. Niko Grafenauer: pesnik, oporečnik, urednik Nove revije
6. Spomenka in Tine Hribar: oporečnika, urednika Nove revije, ideološka načrtovalca osamosvojitve in “narodne sprave”, pozneje prestopila k “levičarjem” (Kučanu)
7. Peter Jambrek: pobudnik plebiscita, vodja skupine, ki je napisala prvo ustavo; prvi predsednik Ustavnega sodišča
8. Janez Janša: prvo obtoženi JBTZ, oporečnik, zapornik, podpredsednik SDZ, nato prestopil k SDSS, postal predsednik SDS, organizator vojaškega dela nove slovenske vojske, obrambni minister v Peterletovi vladi, zagovornik Nata
9. Jelko Kacin: član prve vlade, glavni in zelo uspešni minister za informiranje, propagandist Demosa, pozneje veleposlanik
10. Rado Klisarić: vojaško-policijski poveljnik
11. Anton Krkovič: brigadir Slovenske vojske, organizator manevrske strukture narodne zaščite
12. Milan Kučan: partijski funkcionar, nato zmagovalec na predsedniških volitvah (proti Pučniku); sprva podpiral osamosvojitev in neodvisnost, se pogajal z jugoslovanskimi generali, nato ustanovil Forum 21 kot “partijsko zavarovalnico”; preganjalec Janeza Janše in Demosa, podpornik levičarjev in novih obrazov, nasprotnik Nata
13. Ivan Oman: predsednik SKZ, nato SLS, član predsedstva RS
14. Igor Omerza: član SDZ, direktor SDK, poslanec, raziskovalec partijsko-policijske organizacije Udba, avtor več knjig, začenši s Kocbekom, Novo revijo, Borisom Pahorjem…
15. Lojze Peterle: vodja in propagandist krščanskih demokratov, predsednik prve demokratične vlade, zunanji minister pri Drnovšku, neuspešni reševalec spora z Italijo
16. Marjan Podobnik: Omanov zet, član SKZ, član in predsednik SLS 
17. Jože Pučnik: po predlogu intelektualcev, predvsem poznavalcev njegove tragične (zaporniške usode – glej Pučnikovo avtobiografijo “Brez naveze”), predsednik SDSS, predsedniški kandidat, vendar kmalu po porazu odšel iz politike (1996); njegov stavek “Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo”, neuspešna pobuda lustracije v pravosodju
18. Alenka Puhar: publicistka, prva zagovornica Orwella, poznavalka in kritičarka nedemokratičnih pojavov v Jugoslaviji
19. Dimitrij Rupel: urednik Nove revije, predsednik SDZ, zunanji minister 1990-1993 (mednarodno priznanje Slovenije), 2000-2008, župan Ljubljane, veleposlanik v ZDA, zagovornik Nata, avtor več knjig o osamosvojitvi, predsedujoči OVSE 2005, predsednik GAERC EU 2008

II. Kratek povzetek osamosvojitve

Lj., 11. avgusta 2025

1. O prvem vstopu slovenskih prednikov v krščanstvo in vključitvi v zahodno civilizacijo poroča Conversio Bagoariorum et Carantanorum (slov. Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev). O tem obširno pišeta Bogo Grafenauer in Peter Štih (Bogo Grafenauer, “Priključitev Karantanije na Zapad”, Čas XXXVI, 1942; Peter Štih, “Conversio Bagoariorum at Carantanorum po Kosovi izdaji iz leta 1936”, Zgodovinski časopis 47, 1993,  3- 385-396). Krščanstvo in krščanske cerkve so se v Karantaniji pojavili konec 8. stoletja. O tem prelomnem času (ki se dotika cesarstva Karla Velikega) poroča tudi Krst pri Savici Franceta Prešerna.
2. Kljub temu, da so se cerkvena in verska vprašanja potem pogosto prepletala s političnimi, socialnimi (fevdalizem, kapitalizem, socializem) in nacionalnimi vprašanji (germanizacija, italijanizacija…), se je pri Slovencih komaj kdaj postavljalo vprašanje oddaljevanja od bistva zahodne civilizacije. To velja za Sveto rimsko cesarstvo, za Habsburžane ali Celjske grofe, za protestantizem, kmečke upore, za Ilirske province, za Avstro-Ogrsko in celo za prvi polčas Jugoslavije (pred II. svetovno vojno). “Zahodna civilizacija” je prišla na slab glas po zaslugi socialistične revolucije, komunistov in Sovjetske zveze. Vrhunec protievropske civilizacije je predstavljalo Gibanje neuvrščenih, ki je državo prestavilo v območje, ki je zanikalo oznake “zahodno”, “evropsko” in “kapitalistično”. 
3. Te spremembe so razločno vidne (najprej v delih Lamberta Ehrlicha, Ivana Hribarja, Antona Korošca, in Cirila Žebota), nato pa predvsem v delih Franceta Bučarja, Izidorja Cankarja, Milovana Đilasa, Zorana Đinđića, Vlada Gotovca, Staneta Grande, Igorja Grdine, Petra Jambreka, Janeza Janše, Edvarda Kardelja, Staneta Kavčiča, Edvarda Kocbeka, Jožeta Možine, Bogdana C. Novaka, Igorja Omerze, Dušana in Jožeta Pirjevca, Rosvite Pesek, Jožeta Pučnika, Franja Tuđmana, … predvsem pa v zbornikih, kot so bili Prispevki za slovenski nacionalni program (Nova revija 1987), in Prispevki za enciklopedijo slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti – Osamosvojitev (Nova univerza 2021) in Soglasje za zgodovinski trenutek (Nova univerza 2025).
4. Sprva ločitev republik od Jugoslavije ni bila dobrodošla. Tuji državniki so spraševali: ali gre za etnični prepir ali za demokratično gibanje? Končna ocena je bila odvisna od treh dejavnikov:

• od velikih razlik med severnim in južnim delom države,
• od različnih ocen v Moskvi, ki je sama doživljala razpad sistema,
• in od zavezništev z Avstrijo, Vatikanom, Nemčijo, Dansko, Islandom, baltskimi državami, Ukrajino in Izraelom…

5.   Posebnost Slovenije je bila gotovo v tem, da je na volitvah 1990 izvolila bivšega predsednika                    komunistične stranke, v parlamentu pa je Demos dobil večino.

III. Srednja Evropa

1. Na začetku svojega gibanja za neodvisnost/samostojnost je bila Slovenija relativno tesno povezana z drugimi podobnimi gibanji v Srednji Evropi, posebej s Češko (kjer je bil Dienstbier bolj zadržan od Havla, Schwarzenberga in Vondre), Madžarsko (Jeszenszky), Poljsko (Skubiszewski) in Slovaško (po ločitvi od Češke Kukan). Zato je bila logična domneva o sodelovanju in morebitni pridružitvi Višegrajski skupini (V3, V4), ki je nastala leta 1991. 
2. Ne bi smeli pozabiti, da je bil to tudi čas padca Berlinskega zidu in združevanja Vzhodne Nemčije z Zahodno
3. Vendar je bila V3/V4 ustanovljena za demonstracijo solidarnosti in vpliva pri scenarijih vstopanja v EU in Nato. Slovaška je bila v prvem krogu diskvalificirana zaradi političnih obremenitev Mečiarja, zato so prišle v Nato prve tri nove članice Češka, Madžarska in Poljska brez Slovaške.
4. Očitno je bilo vprašanje Slovenije ločeno od drugih. Vprašanje je, zakaj? Nekateri so govorili, ker so jo hoteli prihraniti za naslednjo skupino z Romunijo; vendar je leta 1998 Clinton Drnovšku rekel, da je Slovenija “številka 1”.
5. Tu se odpira vprašanje, ki ga je sprožil Brzezinski leta 1992 v Bologni. Ustvaril je namreč novo skupino “Evropa 2”, v kateri so Poljska, Madžarska, Češka in Slovenija. To je bil čas evforije nad zmago Zahoda oz. nad razpadom Sovjetske zveze.
6. Evropa si je vzela 5 let časa do leta 1997, ko je Evropski svet v Luksemburgu ustvaril neko drugo skupino, recimo “Evropa 2a”, katere članice so Poljska, Madžarska, Češka, Slovenija in Estonija, torej premik Zahodne Evrope proti Vzhodu. (Estonija je bila pred tem del SZ!)
7. Vmes je tekla razprava o nemškem “papirju” Schäubleja in Lamersa 1994), ki se pravzaprav nikoli ni nehala, saj je postalo jasno, da Evropo vodi šesterica “Evropa 1”, ki ni navdušena nad širitvijo brez “poglobitve”, tedaj brez razlikovanja med “jedrom” in “periferijo”. Bojišče se je imenovalo “Evropska konvencija”, ki naj bi dosegla Pogodbo o ustavi za Evropo (PUE), vendar je šlo za neke sorte britansko nezaupnico francoskemu vodstvu (Giscard d’ Estaing), predvsem pa nemškim levičarjem (Schröder, Fischer), in ustava je propadla (2005). Zgodba je doživela neslavni konec z “brexitom” (2016-2022), Nemci pa niso razmišljali o ničemer razen o ceneni energiji iz Sovjetske zveze.
8. Moralo se je zgoditi še kaj drugega in sicer na slovenski strani. Drnovšek je bil nad odločitvijo vrha Nata v Madridu (1997) presenečen, vendar je treba vedeti, da je bil takrat veleposlanik v Španiji Franco Juri. Po drugi strani je bil Kučan manj zainteresiran za Nato kot Drnovšek, ta pa je imel zadržke do povezovanja z V3 oz. V4. Kučan je iz različnih razlogov videl v Višegrajcih partnerje, predvsem mu je bil všeč Havel; Drnovšek pa zavoro, češ da je Slovenija boljša od drugih.
9. V ozadju so Američani začeli svojo igro. Pravzaprav je šlo za drugi, recimo “ameriški tir” oz. za širitev Nata s tremi državami (Poljska, Madžarska, Češka).
10. V ozadju je bil v letu 1998 še alternativni scenarij z New Agenda Coalition, ki so ga po vsem videzu poganjali Türk, Frlec in Kučan.
11. Potem sem postal veleposlanik v Washingtonu in sem si prizadeval za članstvo v Natu skupaj z Mirceo Geoannom (Romunija).
12. Preobrat je nastopil leta 2001 z rušenjem newyorških stolpnic WTO, ko je Nato na široko odprl vrata Bolgariji, Estoniji, Litvi, Latviji, Romuniji, Slovaški in Sloveniji.
13. Še večji preobrat je bila vojna z Irakom, pri kateri so ZDA (Bush jr.) dobile podporo 8 evropskih članic Nata (Britanija, Češka, Danska, Italija, Madžarska, Poljska, Portugalska, Španija) in Vilenske skupine (Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Severna Makedonija, Romunija, Slovaška, Slovenija). Reakcije na slovensko priključitev Vilni so bile (s svojo levičarsko frazeologijo, ki se je pozneje ponavljala pri Palestini in Izraelu) nenavadno ostre.
14. Leta 1999 je Evropski svet v Helsinkih določil 12 oz. vsaj 10 kandidatk za širitev: luksemburških 5 (+Ciper), Bolgarijo, Latvijo, Litvo, Malto, Romunijo in Slovaško. Leta 2004 so zahodni voditelji strnili vrste: širitev Nata je bila tako rekoč enaka širitvi Evropske unije. Domači (levičarski) komentatorji so pisali, da je Slovenija po začetnem “aristokratskem” (Drnovškovem) precenjevanju doživela srečanje z resnico, češ da so nas dali v isti žakelj z manjvrednimi.
15. Nekdanji zunanji minister in veleposlanik Boris Frlec mi je ob neki priliki omenil, da se je Milan Kučan 28. maja 1997 v Haagu ob 50. obletnici Marshallovega plana pogovarjal z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom, ki naj bi ga spraševal, kam bi se želela Slovenija vključiti: v Evropsko skupnost ali v Nato? Kučan naj bi brez dolgega premišljevanja rekel: “V Evropsko skupnost! V” poznejšem intervjuju je Kučan pojasnil Kohlovo stališče:

…mi je ljubeznivo in pošteno povedal, da obojega, kar sem želel, ne moremo pričakovati, da pa je pripravljen podpreti, kar je za nas prioriteta. Postavljen pred to izbiro sem odgovoril, da je to EU predvsem zaradi našega gospodarskega položaja in ovir, ki sta nam jih postavljali Italija in Avstrija ( Dimitrij Rupel “Intervju z Milanom Kučanom (20. oktober 2023)”, Voditelji Slovenije, Ljubljana 2024, str. 223.).

16. Z Natom je povezano tudi sodelovanje Slovenije s srednjeevropskimi državami oz. z Višegrajsko skupino. To sodelovanje je Kučan podpiral, manj navdušen pa je bil Drnovšek:

Šlo je za nekakšno “aristokratsko vzvišeno pozo, češ, oni so svetlobna leta za nami, sodelovanje z njimi nas bo vleklo nazaj. Sam (Kučan, op. D.R.) sem se zelo zavzemal za sodelovanje. Višegrajsko skupino so Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska ustanovile predvsem zato, da bi usklajevale stališča glede odhoda Rdeče armade iz teh držav ter presegle nekdanje gospodarske delitve znotraj SEV-a. Želele so vzpostaviti celovito gospodarsko menjavo ter obenem okrepiti sinergijo pri naporih za hitrejšo vključitev v Nato in EU (Glej Repe, op. cit., str. 436.).

17. Več avtorjev v več tekstih omenja vabilo Milanu Kučanu, naj se udeleži kosila s predstavniki Višegrajske skupine in ameriškim predsednikom Clintonom januarja 1994. V svoji knjigi sem domneval, da Ljubljana na vabilo iz Prage ni odgovorila (Glej Dimitrij Rupel, Voditelji Slovenije, Ljubljana 2024, str. 215.). Vaclav Havel v svoji knjigi Na grad in nazaj (2008) vabila Kučanu ne omenja. Tednik Demokracija je Kučanovo odsotnost v Pragi dramatiziral:

Milan Kučan, ki mu niti osamosvojitev Slovenije ni bila »intimna opcija«, nikoli ni skrival simpatij do Rusije in svojega nasprotovanja Natu. Vstop Slovenije v zahodno vojaško zvezo je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja sabotiral prav on. Januarja 1994 je namreč predsednik ZDA Bill Clinton prvič obiskal Prago. Po uradnem delu, ki je vključeval tudi kosilo Billa Clintona s predsedniki držav Višegrajske skupine (Madžarska, Poljska, Češka, Slovaška), je bil na kasnejši neuradni del predviden po formuli 4 + 1, se pravi štiri države Višegrajske skupine in Slovenija. Na tem neformalnem srečanju so se pogovarjali predvsem o varnostnih razmerah in neuradnem povabilu v zvezo Nato. Za ta del sestanka je bila v predsedniško palačo na Erjavčevi ulici v Ljubljani poslana depeša s povabilom Milanu Kučanu, naj pride na srečanje. Praga odgovora nekdanjega šefa komunistov ni nikoli dočakala. Ta njegova tišina in ignoranca sta mlado državo drago stali: Slovenije ni bila sprejeta v Nato leta 1999 in tudi vstop v EU se je zakasnil (“Milan Kučan glavni krivec, da Slovenija ni vstopila v zvezo Nato že leta 1999”, Demokracija, 30. marca 2018.).

18. V svoji knjigi poročam o Kučanovi udeležbi na konferenci v Budvi novembra 2017. O njegovem nastopu je prvi poročal srbski časopis Blic:

Milan Kučan je Črno goro, ko je leta 2017 postala 29. članica zveze Nato, opozoril, da je bila zahodna vojaška zveza v času, ko je vanjo vstopila Slovenija, stvar prestiža, danes (leta 2017) pa je Nato varnostna grožnja in grožnja svetovnemu miru, zato se ga moramo bati… (Rupel, op. cit., str. 214.)

19. Takšno oceno je Kučan ponovil v intervjuju za Mladino:

Ja, pred referendumom leta 2003 sem podprl vključitev Slovenije v Nato. A Nato je danes drugačen. Takrat je bil obrambna skupnost, ki je skrbela za varnost držav članic. Danes je grožnja miru, policist, ki dela po nareku ZDA  (Jure Trampuš, “‘Pred referendumom sem podprl vključitev Slovenije v Nato. A Nato je danes drugačen’ – Milan Kučan”, Mladina 26, 27. 6. 2025.).