Solidarno več za funkcionarje

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:53 pop

Z zaposlitvijo dodatnega premierovega državnega sekretarja se je Robert Golob ta teden odzval na katastrofalne poplave. Svoje vladanje je začel s povečanjem števila ministrstev za pet, s čemer smo dobili eno najbolj obilnih vlad v svoji zgodovini in v EU. Zdaj smo dobili še dvanajstega premierovega sekretarja. To je postal Boštjan Šefic. Mediji so pred tem v začetku avgusta poročali, da je pred tem rekordni že kar enajsti premierov državni sekretar postal Danijel Levičar, ki bo zadolžen za projekt JEK2. Povečano število ministrov in ministrstev in cela horda novih državnih sekretarjev po ministrstvih in pri premieru, kaže, da svojega dela ta vlada ne zmore. Golob potrebuje več in več pomoči.

Vlada je ob zajetnem povečanju števila funkcionarjev napovedala še, da jim bo zagotovila tudi krepko višje plače. Najprej so plače poskušali povišati sodnikom s 600 evri dodatka, kar so zaradi obljube Roberta Goloba uzakonjali po postopku za naravne nesreče. A jim je spodletelo. Za sodnike in druge funkcionarje je bilo to dobro. Zdaj bodo, tako vse kaže, dobili precej več. Ker je državo zadela milijardna škoda zaradi neurejenih vodotokov in slabe protipoplavne zaščite in to tudi na državni infrastrukturi, bo dela še več.

Sodnikov imamo na sto tisoč prebivalcev v Evropi daleč nadpovprečno veliko. Sodne zaostanke tudi nadpovprečne. V sodstvu, razen čisto na vrhu piramide, pa skoraj več ni moških. Bodo pa vsaj plače boljše. Vlada se je po tihem menda že dogovorila, koliko bo povišala plače. Sodnikom in vsem drugim funkcionarjem. V ljubljanskem Dnevniku je novinar Peter Lovšin zapisal, da bo po neuradnih podatkih, ki jih je pridobil, najnižja mesečna bruto plača okrajnega sodnika 4289 evrov, najvišja predsednika vrhovnega in ustavnega sodišča, ki sta skupaj s preostalimi najvišjimi funkcionarji uvrščena v najvišji plačni razred, pa po novi plačni lestvici 8466 evrov mesečno bruto. Povišica bo konkretna. Te najvišje plače prejemajo še šefi vseh drugih vej oblasti: ob šefu vlade Golobu tudi predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič in Nataša Pirc Musar. Ta teden je Urška Klakočar Zupančič dobila 6.279 evrov, Nataša Pirc Musar pa 6.473 evrov bruto plače. Vsoti se razlikujeta zaradi različne višine dodatka za delovno dobo. Podatke o plačah premiera in množice njegovih državnih sekretarjev in ministrov iz vlade še čakam. Najmanj dva tisoč evrov višja plača, ki jo nakazujejo podatki o sodnikih, bo lep prirastek.

A to niso najvišje državne plače. Višje prejemajo nižji šefi. Zadnji teden so se mediji razpisali o izplačilih za mesec maj, ko je so bili prvi trije v državi po plačah v “našem javnem sektorju” direktor muzeja in galerije mesta Ljubljane z 22.062 evrov, direktor javnega zavoda Festival Ljubljana z 19.473 evrov in direktor Splošne bolnišnice Izola s 17.703 evrov. Tako visoke vsote običajno vključujejo nagrade, dodatke ali kaj podobnega, zanesljivo so pa škandalozne in kažejo, da gre našemu javnemu sektorju zelo dobro. Denarja ne primanjkuje. Kot vode ga je.

Nekdanji predsednik republike Borut Pahor in Milan Kučan sta v primerjavi z najbolje plačanimi nižjimi šefi javnega sektorja prava reveža, ko prejemata 80 odstotkov predsedniške plače. Pahor je za mesec julij 2023 prejel nadomestilo plače v bruto znesku 5.256 evrov, Kučan, ki ima tudi pravico do mesečnega prejemka, ki mu skupaj s pokojnino zagotavlja 80 odstotkov plače predsednika republike, pa je za mesec julij 2023 prejel bruto 1.533 dodatka k pokojnini. Točen znesek Kučanovega prejemka pa je skrivnost. Neto pa več kot tri tisoč.

Da nam gre dobro, se je pokazalo tudi, ko je udarila nesreča s poplavami in je vlada razglasila dodaten prosti dan za dodatne počitnice lepega dela javnega sektorja. Zdaj nameravajo ponuditi še državne obveznice za pomoč, da bi ljudje v sanacijo preusmerili svoje prihranke iz bank. Saj veste, vlada rezerv, ki bi jih za takšne primere morala imeti v proračunu, nima. Toliko drugih potreb je. Denimo za plače vse več funkcionarjev, ki jih je treba povišati.

V zgodovini naše države se naložba v obveznice ali druge papirje, ki so jih izdajali politiki, ljudem še nikoli ni splačala. Nazadnje so jih ogoljufali v državnih bankah, ko je vlada Alenke Bratušek zaplenila kar za milijardo obvezniških in delniških vlaganj. Ustavno sodišče je ugotovilo, kršitev ustave, ker lastniki niso imeli možnosti obrambe na sodiščih. Kršitev ustave pa so politiki v času vlade Marjana Šarca odpravili tako, da je tudi “popravek” ustavno sodišče razveljavilo kot kršitev ustave. Od prve do zadnje črke.

Denar so državne banke pred tem odvzemom lastninskih pravic in sanacijo kurile za Stožice Zorana Jankovića in tudi tajkunske privatizacije največjih podjetij in medijev, ki so jih izvajali direktorji prej državnih podjetij. Ob zaplembi obveznic in delnic so davkoplačevalcem politiki pobrali še nekaj milijard za sanacijo, banke pa potem poceni prodali tujcem, zdaj pa so tam nenadoma visoki dobički in naš premier že govori, kako bi bilo to treba prispevati za pomoč, ali pa obdavčiti, ali preusmeriti. Kot so v preteklosti že pogosto.

Golob po tem, da zaposluje dodatne funkcionarje k množici, ki jih že imamo, ni nekaj posebnega, je le nadaljevanje trenda. To se nam dogaja že od reforme ob koncu vladanja Janeza Drnovška, ki je leta 2002 zmanjšal število ministrov, za pomoč ministru pri političnem vodenju pa dovolil največ enega državnega sekretarja (lahko celo nobenega) in s tem ukinil poplavo, ki je nastala prej. V naslednjih letih se je spet začela inflacija državnih sekretarjev. Vsak minister ima danes že dva, finančni celo štiri. Vlada Marjana Šarca je to število z oceno, da ne zmorejo vsega političnega dela, poskušala še povečati za dodatnih šest sekretarjev, a jim je projekt nekoliko presenetljivo propadel.

Daleč najbolj pa se je inflacija sekretarjev pokazala pri šefih vlad, ki političnih namestnikov, kar so državni sekretarji ministrom, sploh ne potrebuje. Namestnik premiera je minister. Ker pri premieru števila sekretarjev zakon ni omejil, je število eksplodiralo. Golob nima dveh ali štirih. Kar dvanajst jih je že.

So simbol oblasti, ki se je razrasla. In je vse dražja. Večina medijev pa nič ne vidi in nič ne sliši, ker so depolitizirani. Ali pa celo necenzurirani in le pošiljajo svobodna propagandna sporočila, po katerih je vse vedno kriv SDS in Janša. Celo za zmanjšanje EU denarja za protipoplavno zaščito v času vlade Roberta Goloba in za poplave same, ker bi naj pred desetletjem in pol menda minister Janez Podobnik dovolil preveč liberalno gradnjo. Kar so pozneje vsi spregledali. Celo Borut Sajovic iz Svobode, ki je gradil, kjer se menda ne sme.

Vse bolj necenzurirana bo tudi RTVS, ki jo je v preteklosti vodil generalni direktor Andrej Grah Whatmough. Pred tem predstavnik SMC v nadzornem svetu. Zdaj, po predčasnih menjavah vrha medija, pa smo namesto enega Grah Whatmougha dobili kar četverico v nekakšni kolektivni upravi. Če menite, da je to ceneje v javnem zavodu, kjer je že preveč zaposlenih, nimate matematičnih znanj. Seveda ni. Povrhu je slab vzgled, kako se rihtajo dodatne službe “za naše”.

Kot je slab vzgled ducat Golobovih sekretarjev, ki delajo, kar bi morala ministrstva, ki jih je več kot kdajkoli, kar imamo državni zbor.

Obilno novo vodstvo RTVS potrebo po dodatnih stroških medtem opravičuje, ko še hitreje odstavlja direktorje posameznih medijev, kot je to uzakonila Golobova politična večina z ustavno spornim zakonom v državnem zboru. Zakon so v novem svetu RTVS najprej nadgradili z inventivnim odstavljanjem že odstavljenega direktorja Andreja Graha Whatmouga tik preden je nova uprava prevzela oblast in bi s tem tako ali tako postal bivši. Vodenje je predčasno prevzel Zvezdan Martić. In potem je Martič prehitel zakon še, ko je kot v.d. generalnega direktorja krivdno začel odpovedovati delovno razmerje direktorju televizije Urošu Urbaniji, ki je položaj direktorja televizije po zakonu tudi že izgubil, nova uprava bi morala le še izbrati novega direktorja. A to traja. Njim pa se mudi.

Uspelo jim bo z veliko cirkusa doseči cilj, ki bi ga v vsakem primeru tudi brez truda in drame. Prave čistke in spremembe, po katerih bo RTVS depolitizirana in povsem “naša”, pa so tako šele začeli.

To tudi ne bo nekaj novega. Nekoč, bilo je pred nastankom demokratične države, je RTVS že bila depolitizirana in “naša”. Povsem leva, po domače.