Razložite jim, da prepovedujete spomin na žrtve komunizma in da ne pokopljete Romov

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:35 pop

Spoštovana gospa Tanja Fajon, ministrica za zunanje in evropske zadeve

Spoštovana gospa dr. Dominka Švarc Pipan, ministrica za pravosodje

Upam, da bo pomembna diplomatska konferenca za sprejem konvencije o sodelovanju pri pregonu genocida in drugih hudodelstev, ki ju gostite, uspela.

Verjamem, da bi bilo prav, da Slovenija predstavi tudi svoje izkušnje v raziskovanju in preganjanju teh najhujših zločinov. S   kriminalističnim svetnikom Pavlom Jamnikom sva raziskavo vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu že predstavila na konferenci evropskih tožilcev v Haagu, poročilo prilagam. Tedaj so naše delo pozitivno ocenili.

Prilagam tudi kratko predstavitev dela Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, tudi v angleškem in slovenskem prevodu, in vaju prosim, da z njim seznanita  udeležence konference.

Predlagam še, da jima razložite poziv Socialnih demokratov, torej vaše stranke, ki je del vladajoče koalicije, da nameravate prepovedati spomin na žrtve komunizma. Ali raziskovanje, predstavljanje zločinov komunizma/titozma in spomin nanje niso del procesa tranzicijske pravičnosti, h kateremu je Republika Slovenija prav tako zavezana kot za pregon genocida in drugih hudodelstev?

Drugo vprašanje, ki ga, prosim, pojasnita delegatom vaše pomembne konference, pa je vezano na podporo Vlade RS županu mestne občine Ljubljana Zoranu Jankoviću. S tem zanikate pravico žrtev komunizma do  groba in spomina.  

17.maj, slovenski dan spomina na žrtve komunizma, je posvečen umoru romske skupnosti v Iški leta 1942. Umorila jih je partizanska vojska.

Njihovi posmrtni ostanki čakajo na pogreb. Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je v skladu s svojimi pristojnostmi sprejela sklep, da naj dobijo grobove na pokopališču Žale v Ljubljani. Komisija je sprejela tudi sklep, da naj bodo posmrtnih ostanki 3.450 umorjenih, izkopanih v breznu pod Macesnovo gorico, prav tako pokopani na pokopališču Žale v Ljubljani. Raziskave na vojaškem pokopališču slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu so odkrile, da komunistične oblasti posmrtnih ostankov niso prekopale. Komisija predlaga dodatne raziskave in ureditev vojaškega pokopališča v skladu s predpisi. Župan MOL Zoran Janković preprečuje izvedbo teh sklepov.

Komisija je na to dejstvo že večkrat opozorila tudi Vlado RS. Odgovora nismo prejeli. Verjamemo, da so vprašanja, ki jih Komisija naslavlja tako na Mestno občino Ljubljana kot Vlado RS, presegajo trenutna politična razmerja in interese.

Vsi navedeni primeri pa odgovore zahtevajo. V skladu s pravnim redom RS in temeljnih načeli tranzicijske pravičnosti je, da imajo žrtve totalitarnega terorja pravico do groba in spomina.

Upam, da bosta zbranim na konferenci pojasnili, zakaj Vlada RS ukrepa v nasprotju s temeljnimi načeli tranzicijske pravičnosti in podpira kršitve slovenske zakonodaje.

V pričakovanju vajinega naklonjenega sprejema teh pobud vama želim uspešno delo.

Dr. Jože Dežman

DOKAZOVANJE NEZASTARLJIVIH KAZNIVH DEJANJ STORJENIH PO DRUGI SVETOVNI VOJNI NA OBMOČJU SLOVENIJE

Pobijanje civilistov in vojnih ujetnikov po 2. svetovni vojni je največji pomor vseh časov na slovenskem prostoru v miru. V evropskih okvirih sodi pobijanje po 2. svetovni vojni v Jugoslaviji v okviru komunističnih zločinov verjetno za stalinistične čistke in veliko lakoto v Ukrajini. Po številu pobitih v Sloveniji v pomladi 1945, ki ga po dosedanjih spoznanjih verjetno lahko ocenimo na več kot 100.000, je bila Slovenija največje morišče po 2.svetovni vojni v Evropi. Gre za splet dogodkov, ko se v Sloveniji znajdejo umikajoče se nemške enote, kolaborantske enote, enote Neodvisne države Hrvaške, četniki in civilisti z Balkana, umorjenih je bilo tudi več kot 15.000 prebivalcev Slovenije. Po kratkem času trajanja, številu žrtev, načinu izvedbe in množičnosti gre za pojav, ki ga lahko primerjamo z največjimi zločini tako komunizma kot nacionalsocializma.

Proces pravice, resnice in sprave se je v Sloveniji začel v 80.letih 20.stoletja. Parlamentarne in vladne komisije so začele raziskovati prikrita morišča in grobišča, jih urejati, zamolčane žrtve so dobile spomenike, sprejet je bil zakon o popravi krivic, ki povojnim žrtvam titoizma in njihovim svojcem prisoja odškodnine. Leta 2002, ko se je začela sistematična topografska raziskava, so računali na okoli 50 prekritih grobišč, danes je topografsko raziskanih okoli 600 grobišč. Nadaljuje se načrtno sondiranje, začeli smo z arheološkim prekopom zlasti žrtev iz vrst slovenskega prebivalstva, zgradili smo kostnice, raziskana grobišča urejamo, nadaljujemo sklepanje ustreznih mednarodnih sporazumov.. Te akcije so izredno odmevne tako v Sloveniji kot mednarodno. Mednarodno pravno oceno teh dogodkov je v svoji monografiji o Sloveniji napisal prof. dr. Dieter Blumenwitz.

Na Policiji smo ustanovili posebno delovno skupino z imenom »Sprava, ki deluje od leta 2001.

Za policijo in tožilstvo so pri dokazovanju pomembna tri vprašanja;

• ali je storilce sploh mogoče izslediti?
• ali je za storilce teh pobojev še moč najti dovolj kazenskopravnih dokazov,
• in vprašanje možnosti identifikacije žrtev. Če že ne identifikacije v ožjem smislu, z imenom in priimkom osebe, pa vsaj v širšem smislu etične,verske ali socialne pripadnosti.

Zaradi časovnega zamika začetka preiskave in sistematično prečiščenih arhivov tajne policije (Državne varnosti) so se pojavile specifične težave dokazovanja:

1. Poboji so bili izvedeni v okviru takratne vojaške in civilne oblasti torej na nivoju države, zato so potekali konspirativno kot vojaška operacija.
2. Na območju Slovenije so bile ob koncu vojne enote, ki so izvajale večino pobojev iz drugih delov Jugoslavije, in so bile podrejene vrhovni- jugoslovanski in ne republiški-slovenski komandi. Poboje pa sta izvajali obe liniji.
3. Zaradi prepleta oblastnih funkcij in uničenih dokumentov ni mogoče dokazati ali je za posamezen poboj odgovorna zvezna vojaška enota ali je poboj organizirala slovenska civilna oblast s takratno politično policijo OZNO ( oddelek za zaščito naroda)
4. Če z zbiranjem dokazov pridemo do podatkov kdo je izginulo osebo aretiral se pojavi nov sklop objektivnih težav:

• tisti ki je žrtev aretiral je osebo pripeljal le do zbirnega centra ali zaporov. Odgovorna oseba zaporov, ki bi bila glede na funkcijo lahko osumljenec, ali vsaj oseba seznanjena z usodo aretiranih na tem območju je danes že mrtva ali zanjo ni mogoče dokazati poveljniške funkcije v kritičnem časovnem obdobju. ( pogosta menjava poveljnikov in neznan datum uboja žrtve)
• oseba, ki je bila aretirana se ni nikoli več vrnila domov, torej je bila ubita, ne vemo pa, kam je bila po aretaciji prepeljana in ne kje je grob in kdo, ter kdaj je poboj izvedel.
• Druga prav nasprotna situacija pa je, ko imamo trupla ne vemo pa kdo so in od kje so bili ljudje pripeljani.
• Od aretacije do uboja žrtve je vpleteno veliko ljudi, ki žrtve ne poznajo.
  1. ena oseba žrtev aretira,
  2. druga oseba jo zaslišuje,
  3. tretja ali več oseb jo transportira v zapore oz. zbirni center,
  4. četrta oseba oziroma več oseb sodeluje pri prevozu na morišče,
  5. peta oseba ali več oseb žrtev ubijejo.
  6. Poleg vseh teh, ki imajo neposreden kontakt z žrtvijo pa je tu še ena ali več oseb, ki odloča o njeni usmrtitvi. Prav to je oseba ali osebe, ki smo jih z raziskavo želeli odkriti. Pri iskanju teh oseb bi bili ključnega pomena ohranjeni dokumenti o poveljniški odgovornosti v konkretnem taborišču v konkretnem časovnem obdobju. Teh dokumentov pa ni. Redke še živeče, preživele žrtve taborišč pa odgovornih ne poznajo.

Do sedaj je policija v okviru preiskav opravila več tisoč razgovorov, 12 ekshumacij grobišč in podala dve kazenski ovadbi zoper znane storilce, vendar je bila v nadaljevanju zahteva tožilstva za uvedbo preiskave v obeh primerih zavrnjena.

Brezno pod Macesnovo gorico – slovenski Katin

Ob zaključku izkopa žrtev iz miniranega brezna – skrivnosti Kočevskega roga¹ se kljub branjenju tabujev titoizma na široko odpirajo

Uvod

Jugoslavija in Slovenija

Najhujši vojni zločini in zločini proti človeštvu po drugi svetovni vojni v Evropi

Jugoslovanski komunisti so prevzeli vse vodilne položaje v partizanskem gibanju, njihov cilj je bila izvedba stalinistične revolucije in vzpostavitev sovjetske Jugoslaviji. Že med drugo svetovno vojno so pobili tisoče rojakov. Potem pa so vzpostavili režim, ki so po drugi svetovni vojni utemeljili na množičnih umorih. Od vstopa Rdeče armade in partizanske vojske v Srbijo jeseni 1944 do leta 1946 je bilo v Jugoslaviji verjetno umorjenih več kot 250.000 vojnih ujetnikov in civilistov, od tega blizu 200.000 prebivalcev Jugoslavije, od tega po ocenah več kot 80.000 prebivalcev Srbije, okoli 100.000 prebivalcev Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, več kot 10.000 Črnogorcev. Predvsem v maju in juniju 1945 je bilo umorjenih več kot 15.000 prebivalcev Slovenije ali en odstotek prebivalstva.

Največje jih je bilo umorjenih v Sloveniji, kamor se je konec vojne umaknilo več sto tisoč vojakov različnih jugoslovanskih protikomunističnih enot, ki so se borile z okupatorji in enot nemške vojske.

Prve objave o prikritih moriščih in grobiščih so objavili slovenski in drugi jugoslovanski politični emigranti v tujimi. V Sloveniji je največji bratomorni zločin v slovenski zgodovini prišel v javnost v intervjuju Edvarda Kocbeka v tržaški revij Zaliv leta 1975.

V emigraciji so razvili tudi idejo o narodni spravi, ki jo je sredi osemdesetih let v slovensko javnost predlagala Spomenka Hribar. Komunistične oblasti so to zamisel zavrnile in silovito napadale.

Po osamosvojitvi Slovenije so zločin obravnavale tako parlamentarna kot vladna komisija. Toda do leta 2005 je bilo temeljno delo vladne komisije namenjeno spomenikom v Kočevskem Rogu, na Teharjah in označevanju morišč in grobišč.

Z letom 2005, ko je vodenje Komisije prevzel Jože Dežman, je delo doživelo vsebinsko prenovo. Začela so se arheološka sondiranja, ekshumacije, urejanje morišč in grobišč v naravi.

V Sloveniji je trenutno odkritih okoli 700 prikritih morišč in grobišč, večinoma iz časa po drugi svetovni vojni. V njih je po ocenah do 100.000 umorjenih.

233 grobišč potrjenih z arheološkimi raziskavami, posmrtni ostanki so bili v celoti ekshumiran iz 91 grobišč, iz 31 pa delno. Izkopani so bili posmrtni ostanki več kot 9100 oseb.

Delovanje Komisije poteka odvisno od pripravljenosti vsakokratne Vlade RS, da ji zagotovi pogoje za delo.

Od leta 2009, po vstopu v morišče in grobišče v rovu sv. Barbare v Hudi jami, so levo usmerjene vlade do leta 2015 skušale preprečiti nadaljnje raziskave. Potem je bil pod vlado dr. Mira Cerarja sprejet Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev in Komisija je lahko nadaljevala z delom.

V letu 2022 je bila zaključena eskhumacija posmrtnih ostankov okoli 3200 umorjenih iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu. Ta raziskava ima dolgo predzgodovino, povezano s slovenskimi spominskimi vojnami, ki usodno obremenjujejo slovensko družbo.

Demokratizacija Slovenije in razpad tabujev titoizma

Julija 1990 je bilo za kraj simbolnega pogreba in mašo zadušnico za umorjenimi slovenskimi vojnimi ujetniki izbrano brezno pod Krenom. Tedaj je republiški sekretar za informiranje medijem sporočal, da bo mesto žalne slovesnosti, ki se bo začela 8. julija 1990 ob 11. uri pod Krenom, »v neposredni bližini ene izmed jam, kjer je množično grobišče pobitih slovenskih domobrancev«.

Čeprav so leta 1990 še živeli partizani, ki so pobijali slovenske vojne ujetnike v breznu pod Macesnovo gorico, niso povedali, da v breznu pod Krenom verjet no ni slovenskih žrtev.

Tako je bil obred opravljen ob breznu z verjetno večinskimi srbskimi in črnogorskimi žrtvami.

Kljub temu je bil simbolni pogreb zelo pomemben dogodek, ki ki je pomembno prispeval k slovenski enotnosti pred plebiscitom o odcepitvi od Jugoslavije v decembru 1990.

Predvsem pa je bil pomemben za svojce umorjenih, ki so bili v titoizmu stigmatizriani, diskriminirani, segregirani in kot taki odrinjeni na rob družbe.

Tedaj je gospa, ki so ji umorili tri brate, zapisala, da »se je moje srce vdalo in pomirilo, ker smo jih izročili Božjemu usmiljenju«. In se spomnila svoje matere, »ki je v svoji zmedenosti eno leto noč in dan klicala svoje sinove. Nam, šestim hčeram, je bilo grozno. Po enem letu trpljenja je mirno v Bogu zaspala.«

Odkrivanje Macesnove gorice

Leta 2004 so študentje dr. Mitje Ferenca² s kriminalistom Pavlom Jamnikom³ izkopali 45 kilogramov predmetov v vrtači nad breznom pod Macesnovo gorico. Med križci, svetinjicami, vojaško opremo so bili nekateri značilno slovenski (svetinjice Marije Pomagaj z Brezij, domobranske kokarde). Na zborovanju slovenskih zgodovinarjev leta 2006 je Ferenc, ko je obravnaval brezno pod Macesnovo gorico in Teharje, utemeljil, da gre za poklon slovenskim žrtvam na napačnem kraju zločina. Tedaj še ni pričakoval temeljitejše raziskave in spremembe v javnem zavedanju Kočevskega roga: »Ob tem, ko bo Jama pod Macesnovo gorico, za katero raziskave kažejo, da je dejansko množično grobišče pobitih Slovencev, še dolgo samevala z napol podrto ograjo, odmaknjena množičnemu spominu …«

Leta 2017 je dr. Uroš Košir vodil celovit izkop predmetov v vrtači, našli so še 17 kilogramov predmetov. Z detektorskim pregledom več hektarjev zemljišča okoli Macesnove gorice so odkrili 477 predmetov na 241 lokacijah in potrdili pot, po kateri so žrtve vodili do brezna.

Razstreljena Macesnova gorica

Obseg razstreljenega območja pod Macesnovo gorico je bil za prve raziskovalce popolnoma nepredstavljiv, saj so okoli leta 1990 zapisali: »Dno je v celoti nasuto z odstreljenim materialom, katerega volumen je več deset kubičnih metrov.« Zdaj vemo, da so za ohranitev skrivnosti razstrelili cel obod brezna. Prvo miniranje je bilo že med samo morijo. Raziskovalci so odkrili, da je bila nad prvo plastjo posmrtnih ostankov plast do 70 centimetrov razstreljene kamnine.

Miniranje je bilo verjetno okoli 6. junija. Opisal ga je Milan Zajec, ki je pobegnil iz brezna: »Približno čez eno uro je bila zelo močna eksplozija, ogromne skale so zgrmele v jamo na umirajoče. Nihče izmed nas ni dobil nobene poškodbe, samo enemu je počil bobenček v ušesu zaradi močnega zračnega pritiska. Najbolj pa nas je skrbelo, ali smo popolnoma zasuti. Tema je bila takoj tako gosta, da niti odprtine nismo mogli videti, pa ne zato, ker bi bili popolnoma zasuti, ampak zaradi dima. Čez nekaj časa smo spet zapazili svetlobo in smo bili veseli, da nismo popolnoma zasuti. Kmalu zatem je bila druga, tretja, četrta in peta detonacija, vse hujše od prve. Skale so se valile v jamo, kar je povzročilo strašno votlo bobnenje. Ko so končali razstreljevanje, so nametali v jamo živega apna in plina, da nismo videli niti pol metra pred sabo. Bilo je še huje, ko sta nas poleg žeje dušila še prah in apno. To miniranje je bilo dopoldne.«

Novi val skrivanja prikritih morišč in grobišč je bil v petdesetih letih in tudi kasneje. Sredi petdesetih let so pod Macesnovo gorico pognali v zrak blizu tri tisoč kubičnih metrov skalovja.

Jože Bartolj je v letih 1955–1957 živel pri svoji sestri v Lazah nad Šmavrom. Jeseni so delali v vinogradu, od koder je širen pogled tudi proti Kočevskemu rogu. Takrat so videli izpuh orjaške eksplozije nad Kočevskim rogom.

Po miniranju so okoli brezna zasadili smreke. Na osnovi analize starosti dreves ob breznu je dr. Andrej Mihevc ugotovil, da je bila najstarejša smreka posajena leta 1952, najmlajša leta 1960, večina pa jih je začela rasti med letoma 1957 in 1960. Leta 2019 je bila Komunala Kočevje izbrana, da izkoplje minirano kamnino iz brezna. Izkopali so okoli tisoč sto kubičnih metrov kamnine. Kopali so do odkritja plasti posmrtnih ostankov.

Leta 2022 so pri izkopu posmrtnih ostankov iz brezna potegnili tudi 2200 dvižnih košar kamnine, po oceni okoli tisoč sedemsto kubičnih metrov.

Dr. Andrej Mihevc⁴ ocenjuje, da je moralo biti brezno, ki se je spodaj odprlo v dvorano, vsaj pol ožje kot sedaj, da so se trupla nakopičila skoraj do vrha. To tudi razloži velikanske količine razstreljenega skalovja.

Tabu Macesnove gorice

Skrivnost Macesnove gorice je z drugimi tabuji titoizma režim branil do konca.

Omenimo sodbo okrožnega sodišča v Mariboru K 223/74, s katero je bil novinar Drago Jančar⁵ spoznan za krivega, da je v januarju 1974 prinesel iz Avstrije v Jugoslavijo knjigo Tomaža Kovača V Rogu ležimo pobiti in je vedel, »da pisec v njej lažnivo in naši družbeni ureditvi sovražno opisuje vlogo, ki jo je imela Komunistična partija Slovenije pri organiziranju in vodenju NOB, vlogo in pomen NOB ter ravnanje naših oblasti, partizanov in vojske z ujetimi sovražniki med vojno in po osvoboditvi, tedaj spravljal čez mejo v Jugoslavijo propagandni material, s tem pa storil kaznivo dejanje sovražne propagande po členu 118/3 KZ in bil obsojen na eno leto strogega zapora«. Obsodba je bila v Republiki Sloveniji razveljavljena.

Zanimivo je pričevanje, kako je v titoizmu za dan mrtvih delavec Službe državne varnosti (politične policije – op. p.) miličnike s postaje ljudske milice Kočevje razmeščal na stražo okoli kočevskih brezen, kjer so bili po vojni pobiti domobranci, da so preprečevali prihod svojcev in prižiganje sveč. Ko je eden od teh miličnikov po letu 1990 postal kriminalist, ki je raziskoval tudi povojna grobišča, je odšel do takrat že upokojenega političnega policista in z njim želel opraviti razgovor o grobiščih. Ta pa je vse zanikal in ga obdolžil, da ga vpleta v nekaj, o čemer on ne ve ničesar, prav tako pa, da njega on ni nikoli razporejal na stražo. Kriminalist se je lahko le zahvalil za njegov čas in se poslovil.

Pričevanja tistih, ki so se rešili iz brezna

Franc Dejak⁶ pričuje: »Ves dan sem gledal, kako so mrtvi in mnogi tudi še živi padali v jamo. Klicali so: ‘Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ Nekateri so glasno molili, drugi najbrž potihem. Vsi še živi pa smo se čisto gotovo pripravljali na onstranstvo. Živih nas ni bilo ravno malo; lahko rečem, da je polovica žrtev še živa padla v jamo. Nekateri so živeli le nekaj časa, drugi, manj ranjeni, pa tudi več dni. Slišal sem, kako je nekdo klical svoja dva brata, Vinka in Toneta, pa ne za dolgo, kmalu je utihnil. Vse tri sem poznal.«

Janez Janša st. v pričevanju leta 1993 pravi: »Zvezan sem skupaj z drugimi padel v jamo, ne da bi me zadela krogla. Še danes ne vem, kakšen čudež se je zgodil, da sem bil v jami razvezan. Morda je žico pretrgala krogla, morda se je zgodilo kaj drugega. Kobacal sem po mrtvih in živih ljudeh in nekako prilezel do skalnega roba. V jami je bilo še veliko živih. Bili so ena sama strašna stokajoča in jokajoča gomila. Zunaj je naenkrat nastala tišina. Do vrha jame je bilo le nekaj metrov. V zgornjem delu je v jamo visel na pol podrt gaber ali bukev. Začel sem plezati in uspelo mi je prilesti do roba. Vse je bilo tiho, le nekoliko stran je gorel ogenj.«

Iz brezna so se rešili Milan Zajec, France Dejak, France Kozina, Janez Janša st., Karel Turk, Janko Svete, verjetno Alojz Vesel in morda še dva neznanca.

Umrli potem, ko so se skrili po stranskih rovih brezna

Milan Zajec v pričevanju, napisanem leta 1947: »Potem smo začeli iskati izhod iz jame in smo staknili majhno votlino, tako da smo morali po trebuhu lesti vanjo. Čim dlje smo šli, tem večja je bila odprtina. Vsi smo bili že veseli, da smo našli izhod ali da bomo vsaj prišli do vode in si ohladili žejo. Tema je bila taka, da nismo videli niti meter pred seboj, samo tipali smo.«

Po podatkih arheologa Luke Rozmana so našli posmrtne ostanke 22 umrlih, ki so preživeli padec v brezno, v skrajno zahodni »dvorani« (kvadrant 3), dva v rovu ob severozahodni stranici jame (kvadrant 3), dva za večjim kamnitim stebrom ob severovzhodnem delu jame (kvadrant 2), pet na skalni polici ob severni stranici jame (kvadrant 1) in pet v jami, ki se nadaljuje v stebriščno dvorano proti vzhodu (kvadrant 2). Skupaj torej vsaj 36.

Mrtvi nas čakajo

Antropološka analiza dr. Petre Leben Seljak bo povedala, da je bilo v breznu pod Macesnovo gorico umorjenih več kot tri tisoč oseb. Zaradi strašne razbitosti kosti bomo bo ugotovljeno najmanjše možno število umorjenih. S tem odkritjem se skrivnosti Roga na široko odpirajo.

Dr. Matevž Košir je opozoril na dokument, ko je vohun titoistične politične policije v Trstu poslal centrali v Slovenijo pričevanje narednika Milojka I. Djurića iz Šumadijske divizije Jugoslovanske vojske v domovini, ki je s skupino sojetnikov pobegnil s kamiona na vožnji na morišče v Rog. Djurić je 17. junija 1945 poročal Andreju Prezlju v taborišču Jugoslovanov Udinah (Vidmu) v Italiji. Z drugimi je bil pripeljan iz Vetrinja in 30. maja v Kočevje. Bili so v taborišču z okoli štiri tisoč ujetniki, »in to hrvaškimi ustaši, hrvaškimi domobranci, slovenskimi domobranci, ki so ostali doma v Sloveniji in se niso hoteli umakniti k angleškim in ameriškim zaveznikom, nekaj četniških oficirjev in družin slovenskih domobrancev«. Še isti dan so jih odpeljali okoli dva kilometra stran v neko osamljeno hišo, kjer so jim vzeli boljšo obleko in obutev in drugo, kar jim je še ostalo. 31. maja so na tovornjake naložili srbske oficirje in duhovnike, za njimi pa slovenske domobrance in ustaše.

Že ta navedba odpira mnoga vprašanja. Če na podlagi dosedanjega vedenja sklepamo, da so v breznu pod Macesnovo gorico slovenski domobranci, pripeljani iz Šentvida, se lahko sprašujemo o skupini domobrancev, ki ni prišla do Šentvida, so jih pa pripeljali v Kočevje. In so bili umorjeni, a morda ne v Macesnovi gorici?

Upamo, da bodo raziskovalni projekt in raziskave jamarjev, ki so odkrili tudi dotlej neznano roško Brezno 3 z 259 žrtvami, le odkrili še neznana brezna z žrtvami, posebej na območju Ušivih jam.

Prav tako nam bo raziskava usod partizanov, ki so jih rešenci iz jame navedli, da so jih videli v Kočevju in pri breznu pod Macesnovo gorico, odkrila, katere enote Jugoslovanske armade so izvršile ta vojni zločin.

Med najdbami v breznu je bil tudi zvit sveder, verjetno rudarski. Miniranje okoli leta 1955 je zahtevalo veliko vrtanja, eksploziva. Ali so ga opravili rudarji iz Kanižarice, ali, kot se govori, tudi od drugod?

6. junij 2020

Ob trideseti obletnici simbolnega pogreba in maše zadušnice je bila prvič spominska slovesnost ob breznu pod Macesnovo gorico. Govornika sta bila predsednik RS Borut Pahor⁷ in predsednik Vlade RS Janez Janša⁸.

Naj navedemo nekaj poudarkov iz njunih govorov.

Borut Pahor: »Ne nazadnje, prav enotnost v času plebiscita, razglasitve države, njene vojaške obrambe in diplomatskega priznanja je bila sprava par excellence. /…/

Sprava je pot, ki se nikoli ne konča. Če se konča, se začne trpljenje. /…/ Toda to, kar nas lahko zbliža tudi ob zelo različnih nazorih, je pogled na bolečino našega bližnjega. Ne smemo hoditi brezbrižno mimo tuje bolečine. Na tem kraju, v Kočevskem rogu, je bolečina neizmerna. Zato je tudi zmožnost tega kraja, da nas zbliža, zelo velika. To zmožnost moramo Slovenci šele odkriti. In pot tega odkrivanja je strpno razvijanje kulture spomina. /…/

Odpuščanje in sprava sta najprej globoka intimna vzgiba. Sta stvar slehernega posameznika. Nihče od nas se ne sme počutiti prizadetega v svojih najbolj osebnih občutkih. To naš narod, našo družbo in našo državo dela bolj humano, bolj človeško in zrelo. /…/ Vselej se moramo zavedati, da je krepitev medsebojnega spoštovanja in zaupanja ter krepitev vsega tistega, kar nas povezuje, elementarna moč naroda in države. V tem smislu torej sprava ni dogodek, ampak je stanje duha.«

Janez Janša: »V naravi človeka je, da se upre krivici. V naravi človeka je, da si želi živeti svobodno in dostojno življenje. Posameznik, ki je bil potisnjen v vrtinec okupacije in državljanske vojne in je želel ostati zvest samemu sebi, pa velikokrat ni imel dobre izbire. A odpor proti kateremukoli zlu je bil legitimen. Zato spoštujemo vse, vse posameznike, ki so se odločili iz tega nagiba in ki so se borili proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu. Vsi, ki so umrli v ali zaradi tega odpora, imajo pravico do imena in spomina, zaslužijo si dostojen grob in naše spoštovanje. Samo to je lahko trajna osnova narodne sprave Slovencev. /…/

Druga, povojna generacija, ki jo tukaj na svojevrsten način poosebljava s predsednikom Borutom Pahorjem, je leta 1991 kljub vsem mogočim slabim napovedim in obetom dosegla slovensko državo, ne da bi bila v tem neverjetnem, čudežnem podvigu naroda prelita bratovska kri. Tudi zato imamo pravico, da vse brez razlik pokopljemo v označenih grobovih. Da se vrnemo med civilizirane narode. Da vse umrle sprejmemo med naše občestvo in da postanemo celota.«

O kučanizmu⁹

Leta 2019 sem opozoril, da ni verjetno, da komunistična oblast ne bi vedela, da je bil spravni pogreb umorjenih vojnih ujetnikov in civilistov julija 1990 bo morišču Pod Krenom, kjer po zdaj znanih podatkih slovenskih žrtev verjetno ni.

Zdenko Roter¹⁰ je v spominih (Maske so padle, 2013) zapiše dve zanimivosti. Najprej, da je »je prišla pobuda S. Hribar za spravno slovesnost v Kočevskem rogu, ki se je je, ob dogovorjenem državno-cerkvenem protokolu in skupnem nastopu M. Kučana¹¹ kot predsednika predsedstva Republike Slovenije in A. Šuštarja¹² kot ljubljanskega nadškofa, 8. julija Pod Krenom pri betonirani kraški jami z odvrženimi trupli pobitih domobrancev res zgodila.« Brezno pod Krenom ni bilo minirano, je pa bilo, po izjavah tudi s komunistične strani, eno veliko brezno res tudi betonirano. Verjetno gre za brezno na območju Ušivih jam. Ali Roter ve, da so tam pokopani tudi domobranci?

Potem Roter skuša povedati, da naj bi za brezno pod Macesnovo gorico kot tisto, kjer so morili slovenske vojne ujetnike, zvedel šele po simbolnem pogrebu leta 1990: „Čez dobro leto dni sta bila na partizanski prireditvi na Gorjancih. Srečala sta tudi znanega partizanskega poveljnika, ki ga je On med vojn večkrat kot kurir vodil iz Štajerske na Dolenjsko in nasprotno prek takrat nemško-italijanske meje. V debati o Kučanovi udeležbi na spravni slovesnost, s čimer se sogovornik ni strinjal, je odprto povedal, da je tudi on streljal pred breznom v Macesnovi gorici v Kočevskem rogu, in to tako, da so mu kurirji podajali polne brzostrelke, da je lahko ubijal nepretrgano. Bil je vinjen, ko je to pripovedoval. Njega in njo je bilo groza, kako prostodušna je bila njegova govorica.“

Ne Zdenko Roter, ne Milan Kučan, ne Spomenka Hribar¹³ in še marsikdo, ki bi lahko kaj povedal, niso odgovorili na vprašanje, zakaj so določili brezno pod Krenom za kraj simbolnega pogreba. To je podobno obnašanje kot takrat, ko sta tako Ivan Maček¹⁴ leta 1991 in Mitja Ribičič¹⁵ leta 1994, ko sta bila pozvana k pričanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo, brezsramno lagala, da se jima še sanja ne, da bi tajna politična policija dala po drugi svetovni vojni koga ubiti …

Potrditev, da je kučanizem nadaljevanje zanikanja zločinov titoizma, je prišel še drugače. Na tiskovni konferenci 28. oktobra 2023 smo predstavili velikanski raziskovalni podvig v breznu pod Macesnovo gorico.

Na vseh rajnih dan 1.novembra 2023 pa je svoj odgovor dal Zoran Jankovič¹⁶, župan Mestne občine Ljubljana. Najprej je pozdravil »spoštovane tovarišice in tovariše«, nato pa »tovariša Milana Kučana /…/ in bodočo in prvo predsednico Republike Slovenije Natašo Pirc Musar¹⁷«. Poudaril je, da govori »na kraju svetega spomina. /…/ Tu ležijo trupla mnogih Slovenk in Slovencev, ki so bili krivi samo zaradi ene zadeve. Podpirali so partizanski boj, /…/in imeli so za sosede domobrance.«

Jankovič je potem izzival, »naj nam razložijo, zakaj in kako naj spremenimo svojo svetlo zgodovino.«

Viktorijansko se je skliceval na zadnje državnozborske volitev, da »takrat smo pokazali mračnim silam, tistim, ki želijo preoblikovati zgodovino, da nimajo prostora v vladi«.

Potem je ponovil svojo laž, ki jo ponavlja in ponavlja: »In moje sporočil z Urha še enkrat ponovno, posebno ob današnjem dnevu, da dokler bo to vodstvo mestne občine, v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov. (ploskanje in klic »Bravo« med občinstvom)

Zaključil bom s tem

Držimo vsi skupaj tudi tisti, ,ki so imeli prednike na strani okupatorja Ampak to ne pomeni, da dovoljujemo spremembo naše zgodovine, naše svetle zgodovine. Jaz sem ponosen na Titove partizanke in partizane in Ljubljana glavno mesto Slovenije mesto heroj bo to svojo ponižnost in spoštovanje do naših partizank partizanov njihovega tovarištva njihove socialnosti solidarnosti ohranila v svojem genu tudi naprej. Torej, spoštovane tovarišice in tovariši, sporočilo z Urha, ohranimo to našo lepo domovino na svetli strani, tudi v bodoče.«

Potem je ponovil še eno zgodovinsko laž, žrtvam na strani partizanskega gibanja je pripisal: »Omogočili so nam da živimo v naši prelepi, svobodni, neodvisni Sloveniji.«

Ne bom ponavljal, kar je bilo že večkrat povedano. Da v Ljubljani »domobranskih spomenikov« ne manjka, da »domobranski spomeniki« ne pomenijo grobov in pokopališč – pa imamo vsaj domobransko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu, ki ga ščiti Zakon o prikritih vojnih grobiščih. In ne bom ponavljal, da je Ustavno sodišče leta 1998 odločilo, da merilom svobodne družbe zadosti šele Republika Slovenija po letu 1991, leta 1945 pa je le ena totalitarna diktatura zamenjala drugo.

Ne Milan Kučan ne Nataša Pirc Musar se nista ogradila od teh neresničnih, nezakonitih in mitomanskih izjav Zorana Jankoviča.

Zoran Janković, ki prepoveduje pogrebe umorjenih, skruni grobove, je podoben Danilu Türku¹⁸ in njegovi izjavi o drugorazredni temi iz marca 2009 – ob vstopu raziskovalcev k mumificiranim truplom v rovu sv. Barbare. Na moja tri javna pisma v zvezi s pravico do groba in spomina ne Janković ne Pirc Musarjeva ne Vlada RS nimajo odgovora oz. nočejo odgovarjati.

Prav tako je značilno, da vodilni mediji (razen nacionalne televizije) o odkritjih v breznu pod Macesnovo gorico skoraj niso poročali. Ali tudi oni ubogajo navodilo, da ne bo »domobranskih spomenikov«. Da se slovenski Katin ne bo razkril v vsej svoji resnici?

O tem, kako je ta zarota molka povsem enaka tisti iz leta 1975, ko so vladajoči komunisti mislili, da lahko s postavitvijo spomenika revolucije in pluvanjem po »narodnih izdajalcih« preprečijo posledice objave intervjuja z Edvardom Kocbekom v tržaškem Zalivu, v katerem je javno obsodil množične umore vojnih ujetnikov in civilistov po drugi svetovni vojni.

Če tej novi obliki tabuiranja ne rečemo več sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil oz. tabuji titoizma, potem ga lahko imenujemo kučanizem. Njegova značilnost je vztrajanje v lažni resničnosti, mitomaniji, lažeh in potvorbah kljub novim in novim zgodovinskim dejstvom, ki jim uničujejo njihove utvare. Druga značilnost je, da vztrajajo v molku, niso sposobni dialoga.

Če pustimo ob strani staro gardo kučanistov, pa bodo morali na vprašanja, ki jih odpira 3200 umorjenih v breznu pod Macesnovo gorico, odgovoriti tudi tisti, ki se pojavljajo kot novodobni branitelji človekovih pravic. Temeljno vprašanje je enostavno: Ali ima vsak človek, predvsem pa vsak umorjeni, pravico do groba in spomina?

V tej luči se lahko vrnemo v čas španske državljanske vojne, ko je Miguel Unamono, ki je sprva podpiral frankistični upor proti španski republiki, toda potem je 12. oktobra 1936, ob začetku akademskega leta na univerzi, prav tem upornikom, ki so slavili zločin in razdejanje, povedal: »Tu je svetišče razuma in jaz sem njegov veliki svečenik. Vi ste tisti, ki skrunite ta sveti prostor.

Karkoli že pravi pregovor, zmerom sem bil prerok v svoji deželi. Zmagali boste, toda ne boste prepričali. Zmagali boste, ker ste več kot preveč divje nasilni, toda ne boste prepričali, ker prepričati pomeni pridobiti. Da pa bi jih pridobili, bi morali imeti to, česar vam manjka – razuma in pravičnosti. Menim, da vas nima smisla spodbujati, da bi mislili na Španijo. Povedal sem svoje.«

Te besede veljajo tudi tu in zdaj!

Resnice, ki prihajajo na dan, pa so znamenje, da demokracija, pravna država, zavest o človekovih pravicah v Republiki Sloveniji delujejo. Naj bo tako tudi naprej.

1^ Pragozd na jugu Slovenije.

2^ Dr. Mitja Ferenc, zgodovinar, je na podlagi pričevanj in rezultatov kriminalistične prekiskave Sprava izvedel terensko topografijo. Leta 2005 je postavil razstavo Prikrito in očem zakrito z odkritjem okoli 500 prikritih morišč in grobišč.

3^ Pavel Jamnik, kriminalist, vodja kriminalistične preiskave množičnih umorov po drugi svetovni vojni Sprava, zaslužen za razvoj forenzične arheologije v Sloveniji.

4^ Dr. Andrej Mihevc, krasoslovec, vodilni raziskovalec morišč in grobišč v kraških breznih.

5^ Drago Jančar je bil po obsodbi izločen iz javnega življenja. Začel je pisat in je danes najbolj prevajan in nagrajen slovenski pisatelj. Leta 1998 je organiziral projekt Temna stran meseca o tabuirani zgodovini titoizma.

6^ Pričevanja Franca Dejaka, Franca Kozine in Milana Zajca so bila objavljena leta 1990 v Celovcu in Avsgtriji v knjigi Ušli so smrti. Janez Janša st. je objavil spomine anonimno v katoliškem tedniku Družina leta

7^ Borut Pahor, predsednik RS od 2012, v številnih pobudah, nastopih je uveljavljal spravno sporazumevanje o zgodovinskih sporih tako doma kot v Sloveniji.

8^ Janez Janša, predsednik Vlade RS od marca 2020. Njegov oče se je rešil iz brezna pod Macesnovo gorico.

9^ Sistem razvijanja in ohranjanja revolucionarnih izročil je v titoizmu vzpostavil številne tabuje, vsiljeval minomanski, često falziriciran javni zgodovinski spomin. Po osamosvojitvi Slovenije so akterji tega režima in njihovi potomci namesto revolucije začeli poudarjati narodno osvoboditev. Neprestano izzivajo spominske vojne in s pomočjo naklonjenih medijev in politike skušajo obvladati javni spomin. Ker ima Milan Kučan vodilno vlogo v tem ohranjanju totalitarnega izročila, lahko tem prizadevanjem damo skupno ime kučanizem.

10^ Zdenko Roter, funkcionar komunistične politične policije, zadolžen za preganjanje katoliške duhovščine, nato religiolog in svetovalec komunističnih oblasti, posebej Milana Kučana.

11^ Milan Kučan, zasedal je najvišje funkcije v komunistične režimu, nato je bil kot zadnji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije leta 1990 izvoljen za predsednika predsedstva Republike Slovenije.

12^ Alojzij Šuštar, ljubljanski nadškof od 1980.

13^ Dr. Spomenka Hribar, sociologinja, sredi osemdesetih let je bila deležna silovitih napadov oblasti zaradi ideje o narodni spravi, ki jo je zagovarjala. Zavzela se je tudi za simbolni pogreb julija 1990.

14^ Ivan Maček, vodil politično policijo, ki je odločala o povojnih množičnih umorih.

15^ Mitja Ribičič, leta 1945 je odločal o življenju in smrti tisočev, potem je bil visok funkcionar režima, tudi predsednik jugoslovanske vlade. Leta 2005 je kriminalist Pavel Jamnik zahteval preiskavo in sodno obravnavo zoper Ribičiča zaradi odločanja o umoru vsaj 217 oseb, obtožnico, ki jo je vložilo tožilstvo, pa je sodišče z lažnimi strokovnimi mnenji preprečilo. Tudi na zaslišanju leta 2006 je Ribičič sramotno lagal.

16^ Zoran Jankovič, župan Mestne občine Ljubljana od 2006.

17^ Dr. Nataša Pirc Musar, izvoljena za predsednico Republike Slovenije novembra 2022.

18^ Dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije 2007 – 2012. Zaradi izjave o drugorazrednosti odkritja posmrtnih ostankov umorjenih je bil zelo kritiziran. Verjetno je bil zato tudi poražen na volitvah za predsednika Republike Slovenije leta 2012.

5 foto Jože Jagrič.JPG

4 foto Jože Jagrič.JPG

3 foto Jože Jagrič.JPG

2 foto Jože Jagrič.JPG

6 foto Jože Jagrič.JPG

7 foto Jože Jagrič.JPG

8 foto Jože Jagrič.JPG