Vojsko: Sem že obljubil, da tu gor ne grem več

Last Updated on: 9th februar 2023, 08:57 dop

Naslov, da tu gor ne grem več, ne govori o smučarskem središču Vojsko ali progah za tek. Proge so sijajne. Včeraj je bilo pol metra snega, dobro so bile urejene za klasično in drsalno tehniko, bilo je sonce, le malo vetra, brez gneče. Preteči je mogoče pet kilometrov. Po želji tudi večkrat. A cesta, ki vodi dobrih deset kilometrov iz Idrije navzgor do najvišje ležečega primorskega naselja, pretrese. Zavoji iz Ljubljane proti Idriji niso nič v primerjavi s tem. Slabo prenašam prepade. Cesto na Vojsko pa so tamkajšnji rudarji, tako se zdi, vklesali neposredno v prepadne stene. Zavita pot, ki ni povsod dovolj široka za srečanje dveh avtomobilov in tudi ograje ni povsod, spodaj pa so prepadi. Po tem pa vozijo tudi avtobusi in tovornjaki. Na srečo, redko. Tako je to videti iz avtomobila:

Že prejšnja leta, ko sem šel tu gor, sem rekel, da ne grem več. Preveč zame. Čeprav domačini gor vozijo z veliko hitrostjo. Sem jih, ko je bilo mogoče, spuščal naprej. Neustrašni ljudje. Na srečo pa, kot že rečeno, prometa ni veliko in s polžjo vožnjo nisem preveč motil običajnega lokalnega prometa.

Ko si zgoraj, hitro pozabiš na adrenalinsko zavito pot, na katero se od zgoraj po vrhu ruši kamenje, ki so ga delavci včeraj odstranjevali s cestišča, za cesto pa se ponekod tudi zdi, da se že ruši. Razpokana je in proti robu ponekod ugreznjena. Včeraj je bila cesta suha. Če bi padal sneg, še pomisliti nočem, da bi tam vozil. Takrat to cesto tudi zaprejo.

Visoko zgoraj pa je sonce drugačno kot v dolini, sneg boljši in temperature nižje, teči pa je mogoče brez plačila. Celo parkirnine ne pobirajo.

Financiranje je povezano z zbranimi članarinami in prostovoljnimi prispevki, tekaškemu klubu je mogoče nakazati tudi del dohodnine, pomagajo pa tudi velika podjetja. Res veliki podjetji sta v Idriji ob občini (državi), le dve: Kolektor in Hidria.

Ne najbolj prijazna cesta ima tudi prednosti. Zaradi tega je morda nekaj manj gneče, s parkiranjem bi lahko bile sicer težave. A bolj ob sobotah in nedeljah, ko je odprt tudi center, kjer je mogoče popiti čaj in si izposoditi opremo. Včeraj, čeprav so bile za otroke počitnice, je bilo parkirišč skoraj preveč. Stavba tekaško smučarskega centra, ki je bila včeraj zaprta, je na posnetku. Ob vhodu je defibrilator, če ima kdo težave s srcem. Čez vikende in ob praznikih bi naj bili odprti med 9. in 16. uro.

Čez vikende, ko je vreme lepo in ko v dolini ni snega za tek, je lahko avtomobilov tudi veliko. Nekaj zasilnih možnosti parkiranja je še ob cesti, sicer pa ni mogoče zaviti ravno kamorkoli. Je sneg previsok. Da je proga za tekače skrbno urejena, kaže posnetek začetka, na katerem je sonce, ki tudi pozneje ne izgine.

Za začetnike je mogoče tudi na tečaj osnov tega gibanja. V primerjavi s Srednjo vasjo ali Logatcem je Vojsko bolj razgibano, gre bolj navzgor in navzdol, a res hudih in zahtevnih strmin ni. Sneg je bil včeraj čist. Brez vejic in listov. Na veliki planoti, kjer je to tekaško središče, pa pogledi sežejo daleč:

Upravljavci smučišč, iz katerih poročam, ne oglašujejo v Spletnem časopisu. Vso opremo, plačila kart in podobno plača avtor članka po običajnih cenah. Članki so lahko pristranski, ker je pisec rojen v Mariboru pod Pohorjem, tam se je naučil alpskega smučanja in verjame, da je Pohorje najboljše. Če je sneg. In če vrste niso preveč gromozanske.