Skrivnost tekaških smuči in avtomata za parkiranje v Srednji vasi
|Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:37 pop
Če si želite sonca v alpski dolini na tekaških smučeh in so vam blizu kraji med Bledom in Bohinjem, je Srednja vas v Bohinju dobra izbira. Z izjemo nekaj zadnjih kilometrov, ko se cesta precej zoži, po vasi pa je treba biti previden tudi pri srečevanju, ker je prostora le za en avto, vodi do tega manjšega smučarskega središča cesta, na kateri ni za poletne mesece običajnih kolon in zastojev. Vsaj včeraj, bila je nedelja, jih ni bilo. Podobno kot proga v Logatcu je tek v Srednji vasi brezplačen, kar ni povsem v skladu s stereotipi o Gorenjski in Gorenjcih. Sploh ne tistih tam okoli Bleda in Bohinja. Parkirišč je dovolj, dnevna karta za parkiranje stane dva evra. Sam sem plačal štiri. Pravzaprav je dva prispevala gospa, ki je parkirala zraven mene in je karto kupovala prva in imela nekaj težav z aparatom. Kartica ni priletela ven. Denarja pa tudi ni vrnil. Pa sem, ker je to predlagala, sčasoma še sam dodal dva evra. Za poskus, kaj bo. Znanstveni eksperiment. Ali bo v drugem poskusu, če storiš vse enako, kaj drugače. Ni bilo drugače. Še vedno ni bilo nič. Kazalo je, da se je stvar pokvarila. Znanstveno gledano. Potem je gospa pritisnila še neke vmesne tipke. In stroj je oživel. Ugotovila sva, da je to bil gumb za izbiro tipa avtomobila in iz avtomata je nenadoma priletela kartica. Ena za štiri evre, s katero pa bi bilo mogoče parkirata do torka. Do jutri. A le z enim avtom. Imela sva pa dva. Se zgodi. Eksperiment pač. Da bi vzela karto ali da bi ji vrnil znesek, gospa ni hotela slišati.
Zastonj je tek za tekače, za alpsko smučanje, ker obratovanje vlečnic ni zastonj, pa ne. Na posnetku so desno nad tekaško še proge za alpsko smučanje. Za tiste, ki si želijo še višje, je malo naprej po cesti Vogel.
Parkirišče je za smučarje dovolj veliko in s parkiranjem ni bilo težav. Ko sem bil na istem smučišču pred letom, tudi ni bilo težav. Tudi z avtomatom za karte ne. Takrat nisem eksperimentiral. Parkirišče je takšno:
Urejenih prog za tek imajo veliko. Za klasično ali drsalno tehniko. Tokrat sem šel po dolini proti Bohinju. Kolikor pač gre. In gre okoli štiri kilometre. V eno smer. Do vasi Stara Fužina. Od tam si pa do Bohinja z avtom zelo hitro. Za dve uri je mogoče parkirati tudi tam. Na poti od Srednje vasi do vasi Stara Fužina je treba dvakrat sneti smučke za prečkanje cest. Pokrajina je v soncu v užitek, gneče ni, je pa ponekod čutiti, da sneg zadnje dni ni padal. Ravno dovolj ga je še, je pa ponekod že opaziti zemljo. Pogled na progo, ki vodi daleč po dolini, no, kakšne štiri kilometre, je takšen.
Tekaški del nima strmih vzponov in ni hudih zavitih spustov. Primeren je tudi za rekreativce začetnike, med katere sodim. Na tekaških smučeh sem pristal zaradi pritiska okolice. Smuči sem, da poskusim, prepričan sem bil, da ne bo več kot enkrat, pred leti kupil na sejmu Snežinka na gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Drugih za drsalno tehniko sploh ni bilo. So polnoletne. Štejejo krepko več kot dvajset let. In prva uporabnica je bila ženska. Znana. To se vidi, ker to na njih piše. Pa tudi, da so bile na olimpijskih igrah. V Naganu. Na Japonskem. Leta 1998. Na njih je ostala kratica A. G. Andreja Grašič je bila v biatlonu na 15 kilometrov na petem mestu, v šprintu na 7,5 kilometrov pa dvanajsta. Tekmovalke imajo veliko kompletov smuči za različne vrste snega. Ni nujno, da je tekmovala prav s temi. Je pa vseeno čast. Nisem prepričan, da so enako navdušene smuči, ki so bile vajene druge dimenzije hitrosti in nežnejšega spola. A smuči nimajo besede. Gredo pa rade hitro, sploh po hribu navzdol.
Upravljavci smučišč, iz katerih poročam, ne oglašujejo v Spletnem časopisu. Vso opremo, plačila kart in podobno plača avtor članka po običajnih cenah. Članki so lahko pristranski, ker je pisec rojen v Mariboru pod Pohorjem, tam se je naučil alpskega smučanja in verjame, da je Pohorje najboljše. Če je sneg. In če vrste niso preveč gromozanske.
Komentarji (1)
Disqus Comments (4)