Nerodno: Vilfanov dodatek rokometašu Bojoviću vpletenem v umor

Last Updated on: 3rd januar 2021, 11:11 dop

Med mini Kučani, ki povprečno dobivajo okoli tisoč evrov dodatka k pokojnini mesečno, o katerih sem včeraj poročal v Spletnem časopisu, je tudi rokometaš Vlado Bojović, ki je z jugoslovansko reprezentanco leta 1982 v Dortmundu v Nemčiji osvojil srebrno medaljo. A ta v Krivi Palanki v Makedoniji rojen športnik, sin podpolkovnika Čedomira Bojovića, se je že leto po največjem dosežku športne kariere zapletel v umor Antona Kušarja in bil v Kranju pozneje obsojen na leto in dva meseca zapora, s čemer se je končala sijajna športna in sodna kariera, ki je še bila pred Bojovićem. Zdaj pa dobi dodatek k pokojnini, ki je najbrž krepko večji od plače številnih državljanov.

Ko sodi sodišče, kjer si zaposlen

Zgodilo se je leta 1983, ko je Anton Kušar s svojim tovornjakom na Dečkovi cesti v Celju izsilil prednost rdečemu volvu, ki ga je vozil Bojović. Ta je v Celju živel že dalj časa. Tam je hodil v osnovno šolo in gimnazijo, v Ljubljani je leta 1977 končal pravno fakulteto. Bojović se je trčenju s tovornjakom izognil, a ga je izsiljevanje tako razjezilo, da je avtomobil obrnil, peljal za tovornjakom, ga prehitel in ustavil. Z Bojovičem sta bila Drago Ferš in Robert Samec, ki sta že bila v sodnih postopkih zaradi pretepov in nasilja.

Iz tovornjaka sta stopila Anton Kušar in Rudolf Rožič. Prišlo je do pretepa, Kušar bi naj prvi udaril Ferša, ta pa bi naj potem tako stepel Kušarja, da je ta končal na tleh, v glavo pa naj bi ga tam, ko se je poskušal pobrati, močno brcnil še Samec. Kušar je zaradi posledic udarcev umrl še preden je prišel do bolnišnice. Hudo ranjenemu niso pomagali. Kako so ga zmlatili, so se pozneje v gostilnah še hvalili. Bojović je bil obtožen sodelovanja v pretepu ob bistveno zmanjšani prištevnosti, sodišče mu ni očitalo, da bi sam udarjal.

Sojenje se je začelo v Celju, a ga je vrhovno sodišče preneslo v Kranj. Zaradi sumov ljudi, da sojenje ne bo pošteno, so bili protesti pred sodiščem v Celju. Kakšnih 30 ljudi je protestiralo, so poročali lokalni mediji. Bojović ni bil le znan rokometaš, delal je kot strokovni sodelavec na celjskem sodišču. Poznala ga je večina sodnikov tam.

Senat temeljnega sodišča v Kranju je pozneje Bojoviću izrekel kazen leto in dva meseca zapora. Vsi obtoženi so zanikali krivdo. Sodišče ga ni obsodilo, ker bi tepel Kušarja, so pa ocenili, da bi ni bil naključno tam, saj je s svojim avtomobilom pred tem ustavil tovornjak. Povrhu so vsi trije sojeni odšli in pustili na tleh hudo poškodovanega Kušarja, v dveh lokalih pa so se pozneje z obračunom še hvalili, so poročali mediji.

Ali je sodstvo pozneje sodbo temeljnega sodišča še kaj spreminjalo, iz medijskih poročanj ni jasno, podatki iz sodnih postopkov pa medijem, da bi lahko preverjali, danes niso več dostopni zaradi varovanja zasebnosti kriminalcev.

Ne smemo vedeti in tudi na ministrstvu ne!

Je pa bila kazen Bojoviću pozneje verjetno izbrisana. Zakon o dodeljevanju pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa, ki je bil leta 2017 uzakonjen na predlog Petra Vilfana in poslancev SMC, DeSUS in SD, namreč določa, da:

“do pravice do dodatka niso upravičene osebe, ki so bile pravnomočno obsojene na nepogojno kazen zapora za naklepna kazniva dejanja, ki je daljša od šestih mesecev, pa jim obsodba še ni bila izbrisana.”

Bojović je z odločbo ministrstva za izobraževanje konec decembra 2017 celo prvi začela dobivati Vilfanov dodatek.

Ali je bila zaporna kazen Bojoviću izbrisana, sem preverjal na ministrstvu za izobraževanje, kjer so mu dodatek dodelili. Odgovorili so mi, da podatka o tem nimajo.

Dodatno sem preverjal še na ministrstvu za pravosodje, ali je bila kazen razveljavljena ali izbrisana, to ministrstvo ima namreč evidenco o izbrisih, do katere pa novinarji zaradi varovanja zasebnosti obsojencev nimamo dostopa.

Iz ministrstva za izobraževanje so, ko sem že preverjal na pravosodju, odgovor dopolnili tako:

“Na direktoratu za šport imajo potrdilo Ministrstva za pravosodje RS, da iz kazenske evidence izhaja, da Vlado Bojović ni obsojen za kazniva dejanja, ki jih določa Zakon o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa.”

Iz ministrstva za pravosodje pa so mi pozneje odgovorili tako:

“Željenih podatkov vam žal ne moremo posredovati, saj se podatki iz kazenske evidence na podlagi 250. a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij dajejo le za neizbrisane obsodbe sodišču, državnemu tožilstvu, policiji za potrebe kazenskih postopkov, ki tečejo zoper prej obsojeno osebo, organom, pristojnim za izvrševanje kazenskih sankcij, in pristojnim organom, ki sodelujejo v postopku za podelitev amnestije, pomilostitve ali za izbris obsodbe. Ministrstvo posreduje podatke iz kazenskih evidenc o neizbrisani obsodbi tudi državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcem javnih pooblastil, na obrazloženo zahtevo pa tudi pravnim osebam in zasebnim delodajalcem, če še trajajo pravne posledice obsodbe ali varnostni ukrepi, in če imajo te osebe za prejem podatkov upravičen, na zakonu utemeljen interes. Dodatno pojasnjujemo, da se ob izpolnjenih pogojih za izbris obsodbe iz kazenske evidence (zakonska rehabilitacija) izvede trajni izbris in kazenske evidence ter tako ni več podatkov o vpisani obsodbi, oseba pa velja za neobsojeno.”

Ljudje, skratka, nimamo možnosti izvedeti, ali mu je bila obsodba izbrisana. Če pa mu je bila, pa celo naše pravosodno ministrstvo več ne ve, ker so podatke o tem izbrisali celo sami pred seboj.

In pred zgodovino, kar je pomembno, ko gre za pomembnega športnika svetovnega formata.

Sijajna kariera, sto golov za reprezentanco

S pretepom, ki se je tragično končal, se je končala sodna kariera Bojovića, pa tudi res izstopajočih športnih dosežkov pozneje ni več opaziti. Od leta 1984 je bil zaposlen kot pomočnik slikopleskar pri zasebniku, med leti 1985 in 1987 je delal pri zasebniku tiskarju, od 1988 do 2003 pa kot samostojni podjetnik.

O času podjetništva je leta 1998 Novi tednik poročal, da je Bojović odprl svoj lokal v Celju Shark in da je teden prej ta nekdanji sijajen rokometaš zmagal na teniškem turnirju Urada kriminalistične službe UNZ Celje.

A pub je šel v stečaj. Uradno je bilo to razglašeno tako:

 “Po pravnomočnosti sklepa se odredi izbris stečajnega dolžnika: Dnevni bar »Shark pub«, Vlado Bojovič s.p., Ljubljanska cesta 7, Celje (matična številka: 5728012), iz pristojnega registra samostojnih podjetnikov. Okrožno sodišče v Celju dne 27. 3. 2003.”

Let 2003–04 je bil zaposlen v Intersportu v Celju, od 2004 pa nezaposlen.

Rokomet je Bojović začel igrati v Celju. Trinajst sezon je igral za Celje, s Kolinsko Slovan pa je bil leta 1980 prvak Jugoslavije, 1981 pa je igral v finalu pokala državnih prvakov, izgubili so proti Magdeburgu.

Za jugoslovansko reprezentanco je igral na 108 tekmah in dal več kot sto golov.

Vilfanov dodatek k pokojnini je dobil, ker je leta 1982 v Nemčiji jugoslovanska reprezentanca v finalu izgubila s Sovjetsko zvezo. Za SFRJ je osvojil tudi prvo mesto na svetovnem pokalu 1974 na Švedskem.

Med leti 1993 in 1994 je bil direktor slovenske rokometne reprezentance.

Bil je zaslužni športnik Jugoslavije, 1981 je prejel Bloudkovo plaketo in je častni član Rokometne zveze Slovenije, je o njem zapisano v biografiji slovenskih osebnosti.

Ali se z Vilfanovim dodatkom k pokojnini v primeru Bojovića strinjate lahko odgovorite v anketi:

 Loading ...