Odziv SD: Vila ni bila zaplenjena judovski družini Moskovič

Last Updated on: 10th april 2018, 04:34 pop

Iz SD so se na trditve v članku “Leto 2017: Židan še ni plačal dolgov starih kampanj” odzvali z opozorilom, da so trditve netočne, podobno so pred časom ugovarjali že trditvam opozicijske SDS.

SD: Stavba ni bila odtujena

Zapisali so:

“Stavba na Levstikovi ni bila odtujena niti zaplenjena umrli judovski družini Moskovič, ampak je bila po 2. svetovni vojni v zapuščinskem postopku dodeljena zakonitemu dediču, ki jo je prodal naprej, naslednja lastnica pa je hišo kasneje prodala takratnemu splošnemu ljudskemu premoženju. Na podlagi virov (zemljiškoknjižni izpiski in zapuščinski spisi v različnih ljubljanskih arhivih) je razvidno, da je to vilo po Moskovičevih, ki so umrli v uničevalnem taborišču Auschwitz, podedoval zakoniti dedič. Ta jo je sicer takoj po dedovanju prodal naprej, kar pomeni, da ni bila odvzeta ali zaplenjena Judom oz. da bi zaradi neobstoja oporočnih ali zakonitih dedičev samodejno pripadlo t. i. splošnemu ljudskemu premoženju, niti ni bila predmet povojne nacionalizacije. Leta 1944 so nemški okupatorji družino Moskovič odpeljali v uničevalno taborišče Auschwitz, kjer sta leta 1944 umrla Feliks in hči Vera, sin Julij pa je padel kot italijanski partizan. Kot zadnja je v taborišču v začetku leta 1945 umrla še Klara Moskovič. Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev v Sloveniji je uradno ugotovila, da je Klara Moskovič, roj. Lajtner, izraelitske vere, gospodinja iz Ljubljane, umrla zadnja, zato so se nanjo prenesle dedne pravice družinskih članov. Na zapuščinski razpravi februarja 1947 je sodišče prisodilo zapuščino po Feliksu in Klari Moskovič bratu slednje in edinemu dediču Lajtner Ignjatu. Lajtner Ignjat je nepremičnino takoj po zapuščinski razpravi (21. februarja 1947) prodal Dani Kos za 800.000 dinarjev. Na podlagi kupne pogodbe je slednja dne 4. junija 1947 na svoje ime vknjižila lastninsko pravico na zadevni nepremičnini. Maja 1961 je Dana Kos prodala vilo (zemljišče brez stavbe je bilo leta 1960 vknjiženo kot družbena lastnina) za 12.810.030 dinarjev splošnemu ljudskemu premoženju, z vilo pa je upravljala Uprava zgradb uradov in zavodov LRS v Ljubljani. Leta 1982 se je na podlagi 5. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo vknjižil imetnik pravice uporabe Socialistična Republika Slovenija. Leta 1993 je takratna Stranka demokratične prenove (SDP), predhodnica SD, z menjalno pogodbo med SDP in Vlado Republike Slovenije, za del stavbe na Tomšičevi ulici 5 v Ljubljani od Republike Slovenije prejela v last hišo na Levstikovi 15 v Ljubljani, ki je bila v lasti države.”

Študija: Stavba sekvestrirana, vlada proti vračanju

Podatke za zapisano v članku sem črpal iz študije O premoženjskem in civilno pravnem položaju slovenskih judov v 20 stoletju iz leta 2008. Študijo je plačala vlada. Dogajanje je tam bolj podrobno opisano tako:

“Pri problematiki zahtevkov za vračilo judovskega premoženja bi nekoliko podrobneje izpostavili problematiko vile družine Moskovič (danes sedež stranke SD), ki jo Judovska skupnost Slovenije še posebej omenja kot možnost vračila v naravi oz. nadomestila zanjo. Na podlagi virov (zemljiškoknjižni izpiski in zapuščinski spisi) je razvidno, da je to vilo po Moskovičevih, ki so umrli v taborišču Auschwitz, podedoval zakoniti dedič, ki pa jo je takoj po dedovanju prodal naprej, kar pomeni, da ni bila odvzeta ali zaplenjena Judom oz. da bi zaradi neobstoja oporočnih ali zakonitih dedičev avtomatično pripadlo splošnemu ljudskemu oz. državnemu premoženju. Podrobnejša kronologija dogodkov: Leta 1931 sta Feliks in Klara Moskovič kupila nepremičnino, takrat še na naslovu Levstikova 31. Med drugo svetovno vojno so Nemci vso družino Moskovič odpeljali v koncentracijsko taborišče, kjer so leta 1944 umrli. Feliks in oba otroka (Julij in Vera), zadnja je umrla Klara Moskovič (začetek leta 1945). Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev Slovenije je uradno ugotovila, daje Klara Moskovič, roj. Lajtner, izraelitske vere, gospodinja iz Ljubljane, umrla poslednja, zato so se nanjo prenesle dedne pravice družinskih članov. Novembra 1946 je Okrajno sodišče v Ljubljani izreklo sekvestracijo celotnega premoženja družine Moskovič na podlagi 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Ur. 1. FLRJ št. 63/46) ter odredilo zaznambo uvedbe zaplembenega postopka v zemljiški knjigi. Premoženje je bilo decembra 1946 popisano in ocenjeno, hkrati je bil odsotnemu obsojencu v zaplembenem postopku postavljen skrbnik Ignjat Lajtner, brat pokojne Klare Moskovič. Lajtner je predlagal, da se sekvestracija ukine ter da se mu imetje dodeli v začasno upravo. Pred zapuščinsko razpravo je Mestni ljudski odbor za okrožno mesto Ljubljana – poverjenik za upravo ljudskega imetja (MLO – ULI) – poslal dopis Predsedstvu vlade LRS, ali imajo kaj proti ukinitvi sekvestracije, saj bo Ignjat Lajtner podedoval Moskovičevo premoženje. Na zapuščinski razpravi februarja 1947 je sodišče prisodilo zapuščino po Moskovič Feliksu in Moskovič Klari bratu slednje in edinemu dediču Lajtner Ignjatu, pod pogojem, da se v zemljiški knjigi izbriše zaznamba sekvestracije oziroma uvedbe zaplembenega postopka in se zaplembeni postopek ustavi. Naslednji dan je Vlada LRS sporočila MLO – ULI, naj nikakor ne predlaga ukinitve sekvestracije, temveč naj ji nasprotuje, saj se zaradi visokih državnih investicij v nepremičnino in namena, ki mu danes služi nepremičnina, pripravlja in bo verjetno v najkrajšem času vložen predlog v smislu 3. člena Zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med “okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator aU njegovi pomagači z dne 2. avgusta 1946 (Ur. list FLRJ 454/64/46). Prav tako je Vlada LRS sporočila Okrajnemu sodišču, naj iz enakih razlogov odloži prisojilo zapuščine. Enako obvestilo je dobilo Okrajno sodišče tudi od Vrhovnega sodišča LRS. Aprila 1947 je Vlada LRS obvestila MLO – ULI, da je obvestila Vrhovno sodišče LRS, slednje pa Okrajno sodišče, da umika svoj predlog, da se nepremičnina ne vrne dediču, in predlaga umik sekvestracije. Okrajno sodišče je sporočilo dediču, naj predlaga razveljavitev odločbe o sekvestraciji, saj zapustnika nista odsotna, temveč sta umrla kot žrtvi okupatoija, dedič premoženja pa je znan. Maja 1947 je Okrajno sodišče izdalo prisojili, s katerima je prisodilo zapuščmo Feliksa in Klare Moskovič Lajtner Ignjatu, ki se je kot lastnik tudi vpisal v zemljiško knjigo. Predsedstvo Vlade LRS je od Lajtnerja leta 1948 zahtevalo 600.000 Din kot refundacijo izplačanih računov za adaptacijska dela v vili na naslovu Levstikova 31. Leta 1949 je bila vila na prošnjo Rajonskega ljudskega odbora IV. ponovno ocenjena, tokrat na nižjo vrednost. Lajtner Ignjat je nepremičnino takoj po zapuščinski razpravi (dne 21.-2. 1947) prodal Kos Dani za 800.000 Din. Na podlagi kupne pogodbe je slednja dne 4. 6. 1947 na svoje ime vknjižila lastninsko pravico na zadevni nepremičnini. Avgusta 1953 se je na podlagi odločbe – akta o razlastitvi z dne 11. 8. 1953 – v zemljiški knjigi zaznamovala razlastitev nepremičnine. Razlog: “Od leta 1945 je hiša služila za reprezentančne potrebe bivšega Predsedstva vlade LRS oz. služi sedaj za potrebe izvršnega sveta Skupščine LRS. Da bi hiša še naprej služila takšnemu namenu, so potrebne večje adaptacije, združene z velikimi stroški. Teh adaptacij lastnica (Dana Kos) ni pripravljena izvršiti na svoje stroške, na drugi strani ne bi bilo gospodarsko, da bi Izvršni svet izdajal velike vsote za adaptacijo hiše, ki bi ostala v zasebni lasti. Zato je v splošnem interesu, da pride hiša z vrtom, ki je izvršnemu svetu nujno potrebna, v splošno ljudsko premoženje. Ker z lastnico ni bilo mogoče doseči sporazuma za sklenitev kupoprodajne pogodbe, je postala razlastitev nujna. Zoper to odločbo ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor.” Septembra 1954 seje na podlagi sodbe Zveznega vrhovnega sodišča v Beogradu z dne 26. 5. 1954 Už 672/54 izbrisala zaznamba razlastitve. Mestni ljudski odbor glavnega mesta Ljubljana je dne 3L 8. 1954 izdal odločbo št. 29/53-Gr/Kj, v kateri je ugotovil, da “je bil s sodbo Zveznega vrhovnega sodišča v Beogradu razveljavljen akt o razlastitvi, ki ga je izdal Izvršni svet Ljudske skupščine LRS po svoji komisiji za administrativne zadeve, s katerim je bila odrejena v korist države in za potrebe Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS popolna razlastitev pod vi. št. 476, k.o. Gradiško predmestje vpisanih nepremičnin, ki so last Dane Kos. Že uvedeni razlastitveni postopek glede teh nepremičnin se takoj prekine. Odredi se izbris zaznambe razlastitve, nepremičnine se takoj vrnejo v posest in polno last Dane Kos.” Maja 1961 je Dana Kos prodala vilo (zemljišče brez stavbe je bilo leta 1960 vknjiženo kot družbena lastnina) za 12.810.030 dinarjev splošnemu ljudskemu premoženju, z vilo pa je upravljala Uprava zgradb uradov in zavodov LRS v Ljubljani. Leta 1982 se je na podlagi 5. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo vknjižil imetnik pravice uporabe Socialistična Republika Slovenija.”