Kje so bili najbolj proti in kje najbolj za

Na referendumu se je ponovno pokazalo, kako absurdno, neracionalno in negospodarno je glasovanje o določenem spornemu zakonu v celoti. Saj je v resnici malo državljanov, ki so pripravljeni in sposobni zakon vsebinsko in posledično “predelati” v celoti ter se kompetentno odzvati nanj zgolj z “za” ali “proti”.
Še posebej, če je v zakonu nemara za večino sporen ali celo nesprejemljiv samo en člen ali morda celo le en sam samcat stavek (alinea).
Državni zbor in državni svet bi morala biti v najbolj spornih primerih sposobna izluščiti iz zakonske materije zgolj tisti člen, ki ostaja sporen do konca, in le tistega ponuditi na referendumsko glasovanje volilnim upravičencem – za glas ljudstva. V tem primeru bi bilo glasovanje smiselno, saj bi “ljudstvo” pomagalo le “premakniti jeziček na tehtnici” s svojim mnenjem o eni jasni in razločno razvidni dilemi, kar pa ne bi oviralo zakonodajalca, da ves preostali nesporni del zakona lahko uveljavi takoj.
Če bi ravnali tako, bi, denimo, v večini nesporni družinski zakonik lahko že zdavnaj obveljal in koristil tako otrokom kot družinam vseh vrst, sporni člen o posvojitvah otrok v istospolne zakonske skupnosti bi pač moral počakati na ustrezne spremembe v družbeni miselnosti.
Enako kot je neracionalno in pravzaprav tudi nedemokratično glasovanje o vetu na celotni zakon v državnem svetu, je neracionalno, nedemokratično in pravzaprav tudi škodljivo glasovanje o celotnem zakonu na zakonodajnem referendumu. Državnemu svetu in volivcem bi moral biti državni zbor ali drugi pristojni predlagatelj veta ali referendumske presoje sposoben izluščiti in ponuditi zgolj eno samo in najbolj sporno dilemo iz zakona, ob kateri bi se tako državni svetniki kot volilvci zlahka in s polno odgovornostjo opredelili “za” ali “proti”.