Kako je umrlo novinarstvo

Last Updated on: 25th januar 2026, 10:58 dop

Na Novi24 je oddaja z naslovom “Kdo vam laže”. Odgovor je, skoraj vsi. Ker novinarstva, kot smo ga poznali nekoč, žal ni več.

Kolumna (del) je objavljena s soglasjem avtorja, ki opozarja, da se v politiko iz novinarstva bolj množično prodajo ženske: od Nataše Pirc Musar prek Tanje Fajon do Tamare Vonta. Za kakšno diplomsko nalogo pa je vprašal, zakaj je ta karierna pot mnogo bolj pogosta pri novinarkah. Sam menim, da je njegova ocena netočna. Iz novinarstva v pretežno leve stranke ne “prestopajo” le Vesne Vuković in Mojce Pašek Šetinc. Primeri so tudi Blaž Zgaga, Dejan Karba, Toni Tovornik, Primož Siter… Ko gre za najvišje položaje pa, denimo, Marjan Šarec. Na desno je v politiko prestopil Miro Petek, a Petek je posebnost, ker se je zgodilo po tem, ko so ga skoraj umorili. Da o Mitju Meršolu, ki je bil kot novinar tudi ponosni sodelavec Udbe, ne govorim. Je pa zaradi feminizacije novinarskega poklica moških prestopnikov res manj.

Trump toži BBC za deset milijard dolarjev, ker so debelo lagali o njegovih izjavah okrog “državnega udara” 6. januarja 2021. Ni bil deep fake, ni bila lažna novica, ni bila dezinformacija, bil je čisto navaden ponaredek: uporabili so začetek neke izjave, potem izrezali dolgih 50 minut in potem prilepili konec neke druge izjave. Za tiste iz čredne reje naj dodam, da Trump postreli toliko kozlov, da jih res ne bi bilo treba še ponarejati.

Blaž Zgaga ni več v službi SD in Švarc Pipanove

Ponarejal je BBC, ki je dolgo veljal za zadnji ostanek profesionalnega novinarstva. Drugje je samo še hujše in novinarji so na slabem glasu. Pravijo jim piškotarji, prestituti, strankarski aktivisti … in to ne povsem neutemeljeno. Vemo, da so pristranski, da lažejo in zavajajo. Manj jasno je vprašanje, kako in zakaj. Namreč ljudje, ki so pogosto inteligentni, izobraženi in vsaj zadnje čase tudi pri nas poklicno vzgojeni v nepristranskost, nam sistematično kažejo popačeno sliko sveta. Fenomen sta dobro pojasnila Graham Majin, dolgoletni novinar BBC, danes predavatelj novinarstva Jonathan Kay, kanadski novinar in publicist na podkastu Quillette.

Ne gre primarno za zaroto, podkupljivost ali zlonamernost, temveč za kombinacijo institucionalnih spodbud, klime v redakcijah in skupinske dinamike, ki nagrajuje pripadnost “naši stvari” in kaznuje vsako odstopanje. Ker novinar začne verjeti, da služi pomembni resnici ali visokemu moralnemu cilju, se mu zavajanje hitro ne zdi več laž, temveč njegov nujni prispevek za boljši svet.

Internet namesto dostavljavca časopisa

Menda je že v 1990ih je nekdo napovedal, da bo internet spremenil vse dejavnosti, ki prenašajo informacije in povezujejo ljudi. Ko je pokojni Danilo Slivnik poskušal zagnati nov dnevni časopis, je bil glavni problem, kako najti ljudi, ki ga bodo zjutraj dostavili, da bi Jutranjik ljudje lahko brali zjutraj pri zajtrku. Ključna konkurenčna prednost časopisa proletarcev vseh dežel niso bili novinarji ampak dostavljalci. Dostavo tega Čas/opisa, ki ga zdajle berete, pa zagotavlja internet.

Digitalna revolucija je uničila tradicionalni poslovni model medijev, ki je tržil dostop do ljudi na eni strani in verodostojne informacije na drugi. Oglaševalci so bili pripravljeni plačati za dostop do bralcev in ljudje so bili pripravljeni plačati, da jim nekdo pove stvari približno tako, kot so res. Klasično novinarstvo temeljilo na ločevanju med dejstvi in mnenji – idealu, ki ga je v viktorjanskem 19. stoletju navdihnila znanstvena metoda, ki postavlja vprašanja naravi in ta pač ne zna odgovarjati drugače, kot po resnici.

Internet je ustvaril obvod za dostop do bralcev. Piše, snema in filma lahko zdaj vsak, vsak je lahko urednik, ne samo sebi, tudi drugim. Novinarstvo je izgubilo monopol nad informacijskim dostopom do ljudi in vlogo vratarjev, ki bi odločali, kaj bodo ljudje brali. Časopisi so ugašali, redakcije so se krčile, novinarje so odpuščali.

Dve poti preživetja

Star balkanski pregovor pravi, “uvjek ima dva izlaza”. Ali ostati v poklicu ali pa poklic izkoristiti kot avdicijo za novo kariero v politiki, odnosih z javnostjo ali marketingu. Uspešne avdicije so napravile mnoge slovenske novinarke, ki so zdaj političarke, od Nataše Pirc Musar prek Tanje Fajon do Tamare Vonta. Zanimivo vprašanje za kakšno diplomsko nalogo bi bilo, zakaj je ta karierna pot mnogo bolj pogosta pri novinarkah kot pri novinarjih. Imam odgovor, a sem letos prispeval že dovolj izjav za Bodečo nežo.

Ampak tule nas bodo zanimali preživetveni modeli novinarjev, ki so v medijih ostali. Opet ima dva izlaza:

• Služenje lastniku. Mnoge časopise so kupili kapitalisti, ne zato, da bi se jim investicija vračala z dobički, ampak da bi skozi lastni medij dobili vzvod za vpliv na politiko. Časopis prinaša izgubo, ampak njegov lastnik gradi tunele z dobičkom. Če ne, bo o politiki napisal kaj slabega. Na misel prideta Washington Post in Delo.
• Služenje bralcem. Nekateri mediji so ugotovili, da so ljudje pripravljeni vsebine plačati samo še v primeru, da pritrjujejo njihovemu mnenju o zadevah. Medij jih radikalizira in poveča apetit za svoje še bolj kričave vsebine. Na misel pridejo Mladina, Demokracija in Tucker Carlsson.

V obeh primerih novinarji nehajo pisati resnicoljubno in sklenejo kar nekaj kompromisov s svojo poklicno vestjo. Ali pa tudi ne. O tem spodaj.

Naročniki dobivajo nove članke po e-pošti!

Zvijača: dodati sladkor

Bruner (1986) je mišljenje kategoriziral v paradigmatsko in narativno. Paradigmatsko mišljenje je logično, analitično, kategorično in usmerjeno v iskanje univerzalnih zakonitosti oz. vzorcev. Narativno mišljenje je interpretativno, kontekstno občutljivo in osredotočeno na razumevanje človeških motivov, namenov in izkušenj skozi zgodbe, ki dajejo vtis resničnosti. Težava je v tem, da so človeški možgani evolucijsko prilagojeni za procesiranje informacij v obliki zgodb, ne v obliki statističnih podatkov. Bog je to dobro vedel in je Sveto pismo napisal kot niz zgodb.

Graham Majin v svoji kritiki sodobnega novinarstva trdi, da je naracija za novice to, kar je sladkor za hrano: naredi jih privlačne, a dolgoročno toksične. Ko novinarji prednostno iščejo “zgodbo”, pogosto spregledajo ali namerno izločijo podatke, ki v zgodbo ne sodijo. Sladkor v novici ima podobno vlogo kot sladkor v hrani – dodaš sladkor in otroci bodo jed imeli radi.

Green in Brock (2000) sta izmerila, da močna zgodba omrtvi kritično presojo posameznika. Razvila sta idejo narativnega transporta, katerega posledica je, da bralci ali gledalci tako močno vstopijo v zgodbo, da v veliki meri izgubijo zmožnost kritičnega preverjanja vsebine. Bolj kot se transportirajo, bolj kot se vživijo v junaka zgodbe, manj racionalno razmišljajo. Empatija deluje kot kognitivna bližnjica. Pozornost se zoži na konkretno osebo, njeno trpljenje ali krivico. Širši kontekst, statistika, vzroki in primerjalni podatki pa izginejo iz presoje. Fenomen je sicer opisal Bloom (2018) v knjigi Against Empathy.

Zvijača: zgodba, ne podatki

Nadaljevanje kolumne lahko preberete tukaj:

Cenzurirana kolumna: Posilstva in droge afere radiator

---------------------------------------------------------Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:

Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.