Novinarka nato ponudi odgovor: “Fašizem.”

Last Updated on: 14th december 2025, 05:00 pop

“Glede Antivarufakisa: ta gre v Sobotno. Ker je šla številka, ki izide 6.12., v tisk že v nedeljo (dvojni obseg, komplicirana produkcija), bo Antivarufakis objavljen 13.12.”

To je nekdanjemu zunanjemu ministru in veleposlaniku države Dimitriju Ruplu na Delu urednik Ali Žerdin pred tednom, sicer iz bolniške odsotnosti, sporočil o njegovem kritičnem odzivu na kampanjo za skrajno Levico, ki trenutno poteka v več slovenskih medijih (Delo, Mladina…).

Odziv na članek v Delu, ki slavi ideje skrajne levice, tudi čez teden ni bil objavljen.

Rupel se je odzval tako: “Ugotavljam, da je Varufakis v Sloveniji nedotakljiv. Pa naj še kdo reče, da nimamo cenzure.”

Ker menim, da je prav, da imajo ljudje možnost prebrati tudi kritičen pogled, torej zapis Dimitrija Rupla, ki ni bil objavljen v glasilu Kolektorja Stojana Petriča, ga v celoti objavljam v Spletnem časopisu:

RDEČA ALI BELA ZASTAVA LEVICE?

Na začetku pogovora z novinarko Dela Patricijo Maličev je Janis Varufakis domneval, da so ljudje razburjeni zaradi ekscesov t.i. tehnofevdalizma.

“In ljudje znorijo. Resnično znorijo. In ko levica preneha biti levica – ko dvigne belo zastavo pred neoliberalizmom, tako, kot se je zgodilo v Grčiji in mnogih državah, ostane samo še nekdo, ki pobere ta bes.”

Novinarka nato ponudi odgovor:

“Fašizem.”

Varufakis ji pritrdi z dvema nedvoumnima besedama:

“Natančno tako. (1.)”

Dolgi in precej zapleteni intervju z nekdanjim grškim finančnim ministrom, ki trenutno vodi nekakšno oporečniško organizacijo, ki se imenuje “DIEM25”, se ukvarja z vprašanjem, ki je od nekdaj mučilo Karla Marxa, marksiste in komuniste po vsem svetu, z vprašanjem “lastništva premoženja”. Čeprav bi morala biti v družbeni lasti, so sredstva proizvodnje – zemlja, tovarne, “skladiščne farme” – v rokah majhne peščice ljudi. Rešitev vidi intervjuvanec v podobnem sistemu, kot je nekoč veljal v jugoslovanskem samoupravljanju. Gre za nenavadno izjavo, ki namesto o običajni rdeči govori o beli zastavi. Po krizi socializma naj bi bil k reševanju problema tako rekoč povabljen fašizem. Fašizem je zasedel izpraznjeno mesto socializma oz. leve politike.

Ob tem se lahko bralec Dela vpraša, ali je intervju namenjen rehabilitaciji idej in sistemov, katerim se je Slovenija uprla med letoma 1987 in 2008; pri čemer je ta upor dosegel osamosvojitev in postavitev slovenske države, ki je urejena z ustavo in z mednarodnimi zavezništvi, kot sta EU in Nato? Torej časopisni prispevek, ki posega v slovensko državno politiko, kar je zanimivo predvsem zaradi bližine volitev in zaradi politike medija, ki zagovarja aktualno Golobovo vlado? Mimogrede: Varufakisova politika je v Grčiji in v Evropi sicer propadla, njeno novo življenje pa vsem nalaga nekakšno pozornost in previdnost.

Ob članku, ki mu uredništvo Dela po vsem videzu pripisuje izjemen pomen, se moramo najprej vprašati, ali gre samo za nekdanjo jugoslovansko politiko, ali gre nemara za propagiranje zamisli, ki so vladajoče na Kitajskem, v Severni Koreji, Venezueli in seveda marsikje v Južni Ameriki? Večina Varufakisovih stavkov se začne s prvo osebo množine: “priznamo”, “jasno povemo”, “pokazati moramo”, “se borimo proti tehnofevdalizmu” (oziroma “oblačnemu kapitalizmu”), “sklenili smo”… Tarča politike DIEM25, ki zaenkrat združuje le 230.000 članov, je seveda zahodna civilizacija, evropsko-ameriško zavezništvo, predvsem Namčija, Francija in Evropska unija, kjer so državljani “tlačani” kapitala, “ki živi v telefonih, tablicah in optičnih vlaknih” in ni več orodje za proizvodnjo, ampak za preoblikovanje misli:

“Lastniki platform pobirajo rento, tako kot so fevdalni gospodje nekoč pobirali dajatve od zemlje. Ničesar ne proizvajajo. Proizvajamo mi, in to brezplačno…
…Edini način, da tehnofevdalizem dokončno odpravimo, je prehod iz kapitalističnega korporacijskega prava, kjer lahko imaš toliko delnic, kolikor imaš denarja, v sistem, kjer ima vsak delavec eno delnico podjetja, v katerem dela. In kjer delnice ne moreš imeti, če v podjetju ne delaš. To lahko zakonsko uredimo v enem koraku: podjetja naj postanejo samozadružna, v delavski lasti in pod delavskim upravljanjem. Če k temu dodamo še državljanske komisije, ki bi ocenjevale družbeno uspešnost teh podjetij, lahko obdržimo trge, a brez kapitalizma…”

Slovenski bralci bodo brez težav prepoznali okvir in sestavine Varufakisove revolucionarne ideologije, saj so v njej živeli več kot štirideset let. Glavni slovenski problem, zaradi katerega so odstavili Staneta Kavčiča, je bil delničarstvo; za državljanske komisije pa seveda vemo, da niso bile niti državljanske niti delavske, ampak partijske in udbovske. Čeprav bi ga slovenski levičarji nemara veselo pozdravili, je jasno, da ne gre za načrt, ki bi bil namenjen Sloveniji. Varufakis odklanja vsa zahodna načela in zakone, predvsem pa brez dlake na jeziku kritizira ameriške bogataše (Trump, Bezos, Musk…), evropske voditelje od Junckerja do Macrona in Merza predvsem pa zunanjo ministrico EU (“popolnoma raztresena in nora Kaja Kallas”). Varufakis odklanja monetarno unijo in vojaške lobije: o Nemcih pravi, da so se pač preusmerili od avtomobilov k tankom. Varufakis vlogo historičnega subjekta, ki jo je pri marksizmu igral proletariat, nadomesti z “mladimi”:

“Mladi so danes najbolj izkoriščani delovni razred v zgodovini, pa ne zato, ker bi delali v tovarnah, ampak ker zastonj hranijo algoritme.”

Ko zavrača in zanikuje moderni tehnofevdalizem, ostajata dve izbiri: ali socializem ali fašizem; pri čemer je fašizem že tako ali tako napredoval in postaja glavna nevarnost.

Drugače kot nekoč sovjetski voditelji, Varufakis vidi rešitev v spremembah svetovnih razsežnosti. Rusi so nekoč verjeli, da je socializem mogoč čeprav samo v eni državi. “Ne moreš rešiti fašizma v Italiji, če ga ne rešiš drugje.” Gre za poenotenje naprednih gibanj. To je bil nemara namen objave v Delu.

Slovenskim bralcem bi morale takšne domneve zbuditi zaskrbljenost, saj ni govor o ničemer drugem kot o svetovni revoluciji. Slovenci in mnogi srednjeevropski narodi so ob razpadanju sovjetskega imperija bežali v samostojnost, čemur pri nas pravimo osamosvojitev. Rešitve nismo videli v svetovni revoluciji, ampak v čim varnejši razdalji od nje. Današnji spori seveda vsebujejo mnoge probleme, ki jih vidi tudi Varufakis, vendar bolj kot revolucionarni internacionalizem nas privlačita Evropska unija in Nato. Danes komaj kdo hodi v Rusijo ali na Kitajsko študirat rešitve sodobnih družbenih, tudi “tehnofevdalnih” problemov. EU in Nato sta naši rešitvi kljub napetostim, ki jih predstavljajo tovarniške hale “serverjev”.

1.:  Patricija Maličev, “Janis Varufakis, Kapitalizem je nadomestilo nekaj invazivnega. Nekaj, kar spi ob naši glavi”, Delo-Sobotna priloga, 29. novembra 2025, str. 4-8.

---------------------------------------------------------Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:

Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.