Sladko morje vročega severa Švedske, pri hčerki Evi

Last Updated on: 7th oktober 2025, 02:21 pop

Na 1.500 kilometrih ni bilo niti enega zastoja. Pa čeprav obnavljajo ceste. Temperature na severu, skoraj že v Laponski, kjer se skriva Božiček, so bile ves teden tudi čez 30 stopinj. Noči skoraj ni. Sonce za nekaj ur izgine, a ostane svetlo. V tednu dni ničesar nisem plačal z gotovino. Vse kartice. Celo hitro hrano na ulici plača kartica. To je Švedska. Kron v vsem tem času nisem niti videl. Tudi nihče drug ne. Prva vest, ko smo se vrnili na letališče v Zagreb, pa je bila o velikem prometnem zastoju na cesti iz Zagreba proti Ljubljani. Drugi veliki zastoji pri nas, na Primorki in štajerski avtocesti, pa niso vest. So stalnica. Konstanten dogodek. Dogodek je, če ni zastojev.

Ko smo se že peljali proti zastoju čez mejo, smo gledali zastoj na drugi strani avtoceste v Zagrebu. Vrhunec poletja. Zastoj v Sloveniji, razlog je bila nesreča, je izginil še preden smo prišli tja.

Na Švedskem sem v nekaj dneh vročine, ki je za tiste kraje povsem neobičajna, poskusil vse vode. Morje, kjer je imela voda 25 stopinj, reko, ki je bila veliko toplejša od Soče ali Belce, a pod 20 stopinj. In jezero na obrobju mesta, kjer je bila voda 24. Pa tudi mivka in brezplačna parkirišča. Ob plaži na morju in ob jezeru. Hčerka, ki je pred dvema mesecema rodila vnukinjo, je šla prvič v reko in plavala precej dlje kot sem si upal sam:

Tim, ki je oče vnukinje, ni šel z njo. Po očetu je še bolj iz severa. Od tam, kjer so snežni jeleni. In Božiček. In to.

Sam sem reko le poskusil. Močan tok je. Rek, z izjemo idrijske Belce, nisem vajen. Je pa bila ta na Švedskem tisto, kar je nekoč Zoran Janković napovedal, da bomo imeli v Ljubljani. Torej čisto reko, v kateri lahko plavaš. Kako se je končalo, smo nedavno opazovali v Maximarketu, kamor so iz reke pomotoma za nekaj časa napeljali vodo za h kavi. Tisto, za katero so se aktivisti Nike Kovač zavzemali, da bi morala biti zastonj. Kar je v večini restavracij ob kavi tako ali tako. Pa še prebavnih motenj ni pozneje.

Ozemlje ob tej reki, po kateri sem plaval, so v preteklosti zavzeli Rusi, ko so pred tem zasedli celotno Finsko. Premagali so šibkejše enote švedske vojske v bitki za mesto Skelleftea na severu Švedske, kjer sem preživel teden dni. Bitka je bila za zaloge, ki so bile na severu za obe vojski pomembna stvar. Kmetom ni bilo mogoče veliko zapleniti, ker skoraj ničesar niso imeli. Kljub porazu je Švedom uspelo večino zalog pravočasno odpeljati. In to so potem drago plačali. Z življenji. A napredovanje ruske vojske so s tem ustavili.

To sem povsem slučajno izvedel šele v mestnem muzeju. Vstop je brezplačen. In nikjer ni nikogar. Razen obiskovalcev.

Meja z Rusijo je bila reka, kjer smo začasno stanovali na obisku pri hčerki.

Hiša je tudi po zmagi Rusov ostala na švedski strani. Prej niti pomislil nisem, da bi bila ruska vojska lahko tako daleč v državi, ki je po Finski zadnja vstopila v Nato zaradi napada Rusije na Ukrajino. Izjave Vladimirja Putina ob Ukrajini zadnje mesece, da je Rusija tam, kamor stopi noga ruskega vojaka, pa očitno ne držijo povsem. Z leti to zbledi. V tem delu Švedske Rusije in ruske vojske že dolgo več ni. Bitka je bila pred dvema stoletjema. Malo verjetno je, da bi se ponovilo. A nikoli ne vemo.

Tudi ruska kapelica pri nas, kjer so pokopani ruski in ukrajinski vojaki, ki so bili tam kot ujetniki, nosi sporočilo krutih vojn preteklosti.

Trenutno na severu ni hladno in hrane in drugega ne primanjkuje. Obratno: iz vsega sveta je. Že dva tedna je tudi po temperaturah kot na jadranski obali. Podobno Rabu je, recimo, kopališče Bovikens Havsbad, po mivki in po tem, da po nekaj desetih metrih še nisi do kolen v vodi. Ni pa vonja po morju. In v vodi ni zaznati soli. Najprej sem pomislil, da sem zašel v kakšno jezero. Na severu Botniškega zaliva je slanost morja nižja, sem izvedel pozneje na obali s pomočjo telefona, kamor sem šel preverjat, ali sem napak razumel in zašel v še eno jezero. Zaradi nizkega deleža soli so v tem morju ščuke in podobne sladkovodne ribe. Dolge mesece, ko je hladno, pa je zamrznjeno.

Sol v vodi se v resnici komaj čuti. Sam je sploh nisem. Dobra plat je, da tuš, ko prideš ven, ni nujen.

Tako polna je bila plaža že dopoldan (slikano je z manjšega igrišča za nogomet na mivki višje):

Popoldan je bilo avtomobilov tja še več. Dan je te dni veliko daljši kot pri nas. Skoraj ves čas je. Pozimi, to je večino leta, pa večna noč. Težav z označevanjem prostorov z brisačami ni. Tega ne počnejo. V tednu, ko sem bil tam, se je vreme zmotilo. Ves čas sonce in vroče. Razlika, če primerjamo s Slovenijo in Hrvaško, je še, da so tik ob plaži velika parkirišča, kjer parkiranja ni treba plačati. Si predstavljate ta luksuz na naši obali?

Za plažo sem izvedel slučajno. Od lastnika stanovanja, ki sem ga najel preko Bookinga, ko sem ga po nekaj dnevih srečal. 15 minut vožnje, je opozoril. Na Švedskem oblasti Bookinga ne preganjajo kot naša vlada. Ko sem povedal, od kod smo, je povedal, da je nekoč bil na dopustu v Jugoslaviji. Na Hvaru. In nas opozoril na to plažo in še, da lahko plavamo tudi v reki pred hišo, ker k hiši sodi pomol, ob katerem je parkiran čoln. Številni takšni zasebni pomoli so ob reki.

Ta reka je bila nekoč meja z Rusijo. Kratek čas.

Podobno so številne hiške posejane ob jezeru na drugem koncu mesta in imajo tudi svoje prehode v jezero. Je pa – kot ob morju – tudi več javnih plaž. Za tiste, ki se pridejo le okopat in nimajo hiške. Parkirišča so tudi za kolesa. Pa lesena stavba za preobleči, še ena s toaletami in več prostorov za pečenje na žaru.

Nisem pa videl nikogar, ki bi res pekel. Pri nas bi gotovo. Ne glede na temperaturo. To, da je dva tedna temperatura tudi čez 30 stopinj, je bilo pa povsem neobičajno. Ko smo odhajali, je bila napoved, da bo vreme postalo normalno. Torej dež in dobrih 20 stopinj. Takšna pa je bila pred tem napoved, v torek, za dneve do konca tega tedna:

Cena hrane na ulicah in v picerijah, pa tudi v trgovinah, so podobne kot pri nas. Če imate manjše težave z zdravjem, je pa Švedska cenejša. Zdravila, ki niso na recept, lahko kupiš v supermarketu. Primerjava pokaže, kakšna je razlika med državnim monopolizmom v zdravstvu in svobodnim podjetništvom, proti kateremu se pri nas borijo skrajneži na oblasti:

Tabletke proti bolečinam ibuprofen (Ibumetin), 400 miligramov, paket vsebuje 30 tablet, stanejo v supermarketu na Švedskem 2,9 evrov. Pri nas pa 20 enakih tabletk v državni lekarni 8,7 evra. Claritin, ki ga poznate, če imate alergije, je v supermarketu 5,3 evra, pri nas pa enak 8,5 evra. Ni pa pri vseh tabletkah razlika tako velika in v to smer. Cena paracetamola 500 mg za 20 tablet je na Švedskem v trgovini 4,4 evra, pri nas v lekarni pa je s 3,4 evrov Lekadol cenejši.

Ni pa mogoče v običajnih trgovinah kupiti najbolj tradicionalnih slovenskih zdravil, to je žganih pijač. V posebnih trgovinah pa niso poceni.

Ko sem o poti na Švedsko pred dnevi prvič pisal, sem opozoril, da je v ulici, kjer začasno bivamo, parkiran Ferrari. Pa še kup nenavadnih avtomobilov je na cestah ob Volvotih. Denimo, velikih ameriških starodobnikov in Mustangov. Ker prvič ni bilo fotografije 488, si jo lahko pogledate tokrat. Ob majhni stopnički v garažo je za pomoč temu avtomobilu les, da nizka športna pošast ne bi zadela tal, ko gre noter:

Za konec, za tiste, ki jih zanima avtomobilizem: dva tedna sem imel za Švedsko najeto Kio Sportage. Naročil sem sicer dizelskega Passata ali nekaj podobnega. Dobra plat Kie je bil res velik ekran z navigacijo. Na ravni googlove. Ko veliko voziš po neznani državi reši veliko težav. Kot tudi radarski tempomat.

Zelo dober korejski avto.

Slabost pa je bila velikost posode za gorivo tega bencinskega priključnega hibrida. Ko sem prišel, je bil avtomobil na letališču s Stockholmu v električnem in bencinskem delu povsem napolnjen. Pozneje pa elektrike nisem priklapljal. Bilo bi prvič. Pa tam na severu tudi ni bilo opaziti veliko možnosti za to. Morda sem le premalo pozorno oprezal. Sem bil pa kljub vožnji v eko načinu in skoraj nikoli čez 110 kilometrov na uro, na črpalkah kar štirikrat. Na 1.500 kilometrih. Z domačim dizlom bi bil dvakrat. Pa še ostalo bi veliko.

Vsaj na začetku je to bil tudi šok. Ker na črpalkah ni nikogar. Navodila, kako napolniti in plačati s kartico, pa so bila v švedskem jeziku, ki ga ne razumem nič.

Dokler nisem odkril gumbka za angleščino.

Pri drugem polnjenju.

Pogona na vsa štiri kolesa nisem uporabil. Nobene potrebe ne bilo ob vseh omejitvah hitrosti in sončnem vremenu. So me pa tam na severu opozorili, da je pri njih tak pogon v drugih letnih časih precej koristen. Bolj kot športni Ferrari.

Ko še s štirikolesnim pogonom ne gre, gredo s smučmi.

Čisto resno.