Na morje na sever Švedske

Last Updated on: 21st julij 2025, 06:39 pop

Ob cesti so se vrstili znaki, da moram paziti, ker tu hodijo losi in vozijo motorne sani. Pa še cel kup kamer je, ki so v Mariboru nekoč povzročile manjšo revolucijo. Velika večina vozi točno po omejitvah. Za Slovenijo povsem nezaslišano. Švedska. Včeraj.

Za sani ni bilo resne nevarnosti. Termometer v avtomobilu je kazal, da je zunaj 30 stopinj. In bolj proti severu kot smo šli, višje je bil. In šli smo daleč. Iz Stockholma, do koder nas je iz Zagreba prineslo letalo, še 800 kilometrov z avtomobilom. Vse bi se sicer lahko končalo že na letališču, ko sem poskušal ugotoviti, kako pognati preko bookinga, ki ga v Sloveniji oblasti ravno preganjajo, najeto Kio. Med prepričevanjem avtomobilske navigacije, kam bi radi in ugotavljanjem, kako v to smer pognati še štirikolesno gnan priključni hibrid, je na okno potrkal nek gospod. To je bilo presenetljivo. Švedi ne slovijo po družabnosti. Spoznal sem ga že prej, ko sem poskušal ugotoviti, kako iz hibrida spraviti električni kabel, s katerim so ga polnili. Ni šel ven. Izvedel sem, da gre takoj po tem, ko odkleneš avto. Pozneje pa ne več. In je šlo. Namesto dizelskega Passata, ki sem ga izbral v Ljubljani, sem dobil podoben avtomobil. Priključni hibrid. Bencinski.

Ko sem odprl okno, je imel v rokah mojo denarnico. Našel jo je na tleh pred vrati avtomobila, ko je šel mimo. Z vsemi dokumenti. Ko sem vstopil v avtomobil, sem jo uspel izgubiti. Če se ne bi divje prerekali, kako upravljati ta avtomobil in bi takoj odpeljali, bi bil to začetek resnih težav. Najbližja slovenska ambasada za dokumente je na Danskem. V drugi državi. Brez kreditnih kartic ne deluje nič. Še bencina ni. Najhujše težave bi sicer rešil mobilni telefon. Zna plačevati. Zgodilo se je tako hitro, da se gospodu, ki je rešil potovanje, niti prav zahvalil nisem, ko je že odšel.

Razlog ni bil Nato

Namesto na Hrvaško smo letos šli na morje na Švedsko, ki je ravno vstopila v Nato in s tem okrepila našo varnost. V primerjavi z našo državo imajo resno vojsko in tudi vojaško industrijo. Orožje iz Švedske se je dokazalo tudi v Ukrajini. Naše nima resne vloge. Razlog poti pa ni bila hvaležnost zaradi vključitve te države v Nato. Potovanja tudi ni sprožil toplotni val, zaradi katerega bodo temperature visoko na severu še kak teden okoli 30 stopinj. In ne manj znosnih 40 kot so bile pred letom na Hrvaškem. Hčerka, ki na severu dela kot zdravnica, je poskrbela, da sem postal dedek. In smo jo šli obiskat. Tako je to videti daleč na severu:

Morje pa je bilo že na poti iz Stockholma na sever. In to z mivko. Kup sprehajalnih poti in klopc. Pa nikjer nikogar. Z izjemo par otrok, ki so čofotali v vodi, ki ni imela 30 stopinj. Pa tudi 20 ne.

Kia je imela ob tem, da je bilo težko ugotoviti, kako iztakniti kabel za elektriko, še eno pomanjkljivost. Že po sto kilometrih me je začela opozarjati, da moram ustaviti, ker sem preveč utrujen. Moderni avti. Vstati ob treh zjutraj po le nekaj urah spanja in potem voziti ves dan nekam daleč na otoke v Dalmaciji je bilo nekoč nekaj običajnega. Zdaj pa nas avtomobili opazujejo in protestirajo. Je pa bil zlata vreden radarski tempomat. Zaradi vseh tistih kamer ob cestah. Z vožnjo za domačini, ki prometne znake jemljejo resno, je manj nevarnosti za kazni. So me pa prehitevali tujci. Kjer je bilo mogoče. Na tem mostu, najdaljši viseči v državi, ki ga ravno obnavljalo, me niso:

In včasih je zaneslo tudi mene. Sem pač tujec. Po kakšnih štiristo kilometrih smo se ustavili v hotelu najetem preko bookinga. Ključi so čakali v recepciji, kjer ni bilo nikogar. Ko smo zjutraj odšli, smo jih tam tudi pustili. Nikogar ni bilo. Nihče ni vprašal za osebne izkaznice in kdo vse je vstopil. Od osebja sem zjutraj videl le čistilke, ki so prišle čistit in osebje v polni hotelski restavraciji, ki je skrbelo za zajtrk. Ki je bil dober. Otroka, ki je bil zraven, je navdušilo, ker so v kleti imeli biljard. Dve sobi za štiri osebe z zajtrkom 157 evrov.

Še ceneje je bilo štiristo kilometrov naprej, kjer smo tudi preko bookinga najeli za več dni manjše stanovanje. 75 kvadratov. Okoli sto evrov na noč. To je tisto, kar v Slovenija vlada ravno omejuje. Povsem opremljeno. Eden izmed strojev, štedilnik, ima napis Gorenje. Naše gore list.

Tudi to stanovanje smo prevzeli, ne da bi srečali kogarkoli. A to se zgodi tudi na Hrvaškem ali v Sloveniji. Kjer pa moraš sčasoma pokazati osebne in plačati takse. Ali bo naši vladi uspelo omejiti oddajanje stanovanj zasebnikov preko Airbnb in Bookinga, še ni povsem gotovo. Svobodi, SD in Levici je omejitve že med parlamentarnimi počitnicami na izredni seji parlamenta uspelo uzakoniti, a se državni svetniki jutri, tudi že med počitnicami, sestajajo in lahko se razplete tudi v veto na spremembe zakona o gostinstvu, kamor so stlačili te omejitve. Predlog je takšen:

Če bo veto, bodo morali vladajoči ponovno odločati. Ni jasno, ali znova na izredni seji v avgustu ali pozneje.

Daleč na severu se je izbira iz Ljubljane s servisom, ki ga oblasti pri nas preganjajo, izkazala za dobro. Hiša, v kakršnih ljudje na Švedske večinoma tod tudi živijo. Iz lesa, ki ga je kot pri nas veliko. Lep pogled na reko in center mesta, pa še zelena travo spodaj, ki jo kosi robotska kosilnica.

Okno je zjutraj še odprto, ker smo hladili stanovanje. Dan prej je bilo vroče. Danes bo spet. A že manj kot 30. Vroče za te kraje, kjer je malo teme. Sonce zaide ob 22:26 in se vrne ob 2.55. A svetlo je ves čas. Danes. Pozimi pa je menda bolj temno ves čas. Tako pravijo. Zato pa sneg, ki ga pri nas skoraj več ne poznamo.

In losi. In snežne sani na cestah. Vsaj po prometnih znakih. Videl nisem nobenega losa.

Doslej.

Sem pa, da ima sosed v garaži Ferarija.

Lepo.