Ne sme se pozabiti kaj je Kitajska

Last Updated on: 19th april 2025, 10:36 pop

V zadnjih prispevkih sem se močno osredotočil na vlogo ZDA v razvoju Evrope in kakšen vpliv bo Trumpova politika imela na zahod. Kaj pa sama Evropa? Kakšen je bil razvoj v Evropi in kaj nam ta razvoj lahko pove o prihodnosti.

Današnje stanje Evrope je povezano z zgodovinskimi dogodki, predvsem seveda tistimi v 20. stoletju. Evropa je konec 19. in v začetku 20. stoletja bila glavna sila sveta. Kljub temu, da so ZDA konec 19. stoletja zaradi hitre industrializacije postajale vse bolj pomembne pa je primat na svetu držala še vedno Evropa. To se je kazalo tako v posedovanju mnogih kolonij, kot tudi industrijskem, znanstvenem in kulturnem delovanju. Dokler ni prišlo do prve in nato druge svetovne vojne. Prva je pomenila smrt imperijev, druga pa je bila kulminacija spopada med socializmom in liberalizmom, katerih nosilci so bili Nemčija in Sovjetska zveza na eni in ZDA in VB na drugi strani. Ta spopad je pravzaprav trajal od leta 1917 pa do leta 1989 druga svetovna vojna pa je bila samo motnja, ko je prišlo do hkratnega razrasta sestrskih socialističnih ideologij internacionalnega in nacionalnega socializma.

Z vsako od teh vojn je Evropa postajala šibkejša, ker svoje moči ni izžarevala navzven temveč navznoter. Tako je prišlo do implozije Evrope, ki se je končala z uničenjem njenega svetovnega primata. Dodaten problem, ki ga je bila po drugi svetovni vojni deležna Evropa je bil komunizem in razrast vpliva Rusije. Veliki deli Evrope, ki so pred tem bili dobro integrirani v moderne tokove Evrope so kar naenkrat pristali vzhodno od železne zavese in pod močnim (ne)kulturnim vplivom Rusije. Zahodni del Evrope je imel več sreče, ker je pristal pod Američani, v liberalnem delu sveta. Da ne bi proti svetovnemu komunizmu ostali povsem sami, so Ameriški predsedniki od leta 1945 naprej močno vlagali v Evropo in ji omogočili ponovno izgradnjo. Vseeno pa je bilo uničenje tako močno, da se je še desetletja po drugi svetovni vojni čutila razlika med Evropo in ZDA. Leta 1989 je združeni zahod nato končno le premagal socializem.

Na ideji preprečevanja vojn in ekonomskega liberalizma je zrastla Evropska unija. Projekt naj bi končno združil Evropo v trajnem miru in prosperiteti skozi svobodo ekonomskega delovanja. In projekt je bil več kot uspešen. Evropa je v dvajsetih letih po padcu komunizma dohitela Ameriko in postala ena od glavnih ekonomskih lokomotiv sveta.

Tukaj pa so se stvari začele komplicirati. Po dvajset letnem obdobju po padcu Berlinskega zidu, ki ga je zaznamovala ekstremna prosperiteta in razvoj, so prišli globlji strukturni problemi. Evropa se je soočila s posledicami ne samo postaranega prebivalstva ampak še huje s posledicami padca natalitete in pomanjkanjem delovne sile. Na vse te probleme smo nato še uvozili samo-uničujočo kvazi kulturo prebujenstva (Woke), ki nam je vzbujala občutke krivde za vse kar naj bi bilo na svetu slabega. Woke kultura je ponujala nekakšen odpustek temu, da smo se imeli fajn, da smo uživali življenja, da smo bili vladarji sveta medtem, ko so se drugi deli sveta utapljali v bedi in vojnah. To je seveda bila krivda levičarjev, ki niso uspeli razumeti, da se karte sveta nenehno mešajo, včasih tudi zelo hitro in da to stanje ni nujno »za zmeraj«. Namesto, da bi denar vlagali v razvoj in moč zahoda so ga pehali v samo-obtožujočo depresijo samo-sovraštva in ljudomrznosti. Te karte so se leta 2014, nato pa z izbruhom korona krize leta 2019, začele močno mešati.

Ključne nastavke današnjih problemov Evrope je naredila Nemška kanclerka Angela Merkel, ker je za politično všečnost sodelovala z Woke blaznostjo namesto, da bi jo preganjala. Pri tem je najbolj ironično to, da je Angela Merkel doktorica fizikalne kemije, ki bi o pomenu energije in delovanju biološkega sveta morala vedeti stvar ali dve. Namesto tega je zapirala nuklearne elektrarne in povečevala odvisnost Nemčije od Rusije in njenih resursov. Hkrati s tem procesom pa je tudi odprla meje za ilegalne migrante. Proces, ki je bil zaradi pomanjkanja delovne sile neizbežen, je predvsem Angela Merkel naredila povsem kaotičen in nepremišljen. Namesto, da bi uvažali ljudi iz Južne Amerike, ki so kulturno mnogo bližje Evropi ali iz Indije in vzhodne Azije, ki ima manj agresivno kulturo in religijo in so se pripravljeni integrirati je Angela Merkel in ostale zahodne države na široko odprle vrata svetu bližnjega vzhoda, s katerim je Evropa imela zgodovinsko gledano zelo slabe izkušnje. Svet, katerega kultura je na nek način diametralno nasprotna Evropski kulturi, ker se identitete oblikujejo mnogokrat na nasprotovanju sosedu, s katerim nimaš dobrih odnosov. Zahodni svet je v svoji multi-kulti Woke blaznosti pozabil na najosnovnejši fizikalni zakon, ki poganja vse konflikte tega sveta. Dve različni stvari ne moreta obstajati v istem času in v istem prostoru. Vlada države je samo ena in če ni demokratična je despotska. Če ni prosto-tržna in svobodnjaška je dogovorna in avtoritarna. S pozabo teh temeljnih resnic, na podlagi lahkotnega življenja in z občutki krivde je Evropa počasi zakorakala v situacijo velikih pritiskov na njen sistem. Notranjih pritiskov, ki jih povzroča kriza ilegalnih migracij in nepripravljenosti prišlekov, da se asimilirajo. Krize skrajnega levičarstva, ki Evropi onemogoča ohranjanje lastnega načina življenja (črtenje evropske kulture) in ki ima za posledico dvigovanje desnega socializma. In zunanjih pritiskov kot je vojna Rusije proti Ukrajini in sedaj prihajajoči pritiski s strani Kitajske in ZDA, ki Evropi ponujajo korenčke in palice zato, da bi jo zvabili na svojo stran.

Kako naj Evropa torej v tem trenutku na vse to odgovori. Velika moč Američanov je v tem, da se ne obremenjujejo s preteklostjo. Ne glede na to, koliko je lahkotno obračunavati z Angelo Merkel in ostalimi takratnimi voditelji, je tako početje povsem neproduktivno. Kar je bilo je bilo. To je sedaj v preteklosti in dokler smo samostojni to še vedno lahko popravimo. Predvsem stranke liberalne ekonomije (liberalci, zmerni konservativci) se bodo morale zresniti glede problema ilegalnih imigracij in asimilacije tujcev. To bo prvi korak k temu, da se desnim socialistom (populistom) odvzame moč in s tem umiri trenja znotraj same Evrope, saj se bo pomirilo pomisleke domačega prebivalstva zaradi tega problema. Druga velika točka pa je seveda sprijaznjenje Evrope z dejstvom, da vsaj naslednja štiri leta ZDA ne bodo nujno zelo kooperativen partner, kar se tiče obrambne politike. Prav nobene potrebe ni, da bi se Evropejci še vedno morali počutiti vezane na dogodke tekom 20. stoletja. Realnost danes je drugačna. Verjetnost za velik oborožen konflikt v jedru Evrope je zaradi nuklearne oborožitve Francije in VB izjemno majhna. Nemci, ki se bojijo svoje sence, se morajo pomiriti, da dokler niso pripravljeni vojevati s sosedi in dokler zagovarjajo prosto-trgovino znotraj Evrope pravzaprav ne morejo narediti slabo. Evropa rabi tako predvsem svoj vojaški arzenal in to v izjemno velikih količinah. Vojna v Ukrajini je pokazala, da se Ruse lahko gladko premaga, tudi če si mnogo manjša država. Seveda pa je to res samo v primeru, da imaš na voljo tako rekoč neomejeno količino orožja. Nenazadnje je s pomočjo velikega arzenala mnogo lažje tudi rekrutirati nove vojake. Vedenje, da imaš nekajkratno ognjeno premoč bodočim vojakom olajša tako odločitev, kot pa pogled na prazna skladišča in ubogo opremo.

Zadnja točka pa je seveda gospodarstvo. Kljub temu, da Trump ne izkazuje pretirane naklonjenosti Evropi seveda to ne pomeni, da so vse njegove ideje zanič. Debirokratizacija, učinkovitejša javna uprava, zmanjševanje davčnega bremena in regulative je izjemno nujen proces. Najlepši primer za to je Argentina, in sicer tudi za tiste, ki imajo dvome o ZDA. Evropa hkrati tudi ne sme pozabiti kdo je Kitajska. Nenazadnje je to država, ki ima še vedno komunistično diktaturo, kjer človekove pravice niso vredne nič. Dejstva pa vseeno ostajajo, da je kitajska postala tovarna sveta in Evropa tega ne bo morala preobrniti kar tako. Kakor tudi Evropa ne bo mogla Kitajsko prisiliti v to, da pošteno odpre svoje tržišče. To, da bi poskušali nekako zavreti kitajsko proizvodnjo moč nenazadnje nima nobenega smisla, ker Evropa svojega gospodarstva nima namena graditi na poceni produktih kot je tekstilna industrija, itd. Nenazadnje Evropa zato nima niti dovolj poceni delovne sile. Vendar pa je zadnjih 20 letih je postalo jasno, da je Kitajska prešla na višji tehnološki nivo. Ta nesluten tehnološki uspeh pa ji je omogočila predvsem brezsramna kraja intelektualne lastnine. Ta del je pravzaprav tisti, kjer bo Evropa morala najti uravnotežen odgovor. Evropa namreč noče vse industrije, ampak predvsem tisto z visoko dodano vrednostjo. Jasno pa je, da tovrstne gospodarske zmage lahko pridejo samo na krilih inovativnosti. Zato je ključno vprašanje, kako tehnološko prednost ohraniti? Ta problem pa je rešljiv na dveh koncih. Prvi je na koncu ščitenja, drugi pa na koncu produkcije novega znanja in tehnologij. Najprej se je potrebno sprijazniti, da se tehnologije ne da skrivati tako dobro, da je konkurenca prej ali slej ne bo uspela pridobiti. Lahko pa se jo morebiti ščiti dovolj dobro, da hitrost novega razvoja tehnologije lahko ohranja konkurenčno razliko.

Tako postaja jasno, da Evropa ne sme pasti v isto populistično past kot se je to zgodilo ZDA pod Trumpom, da bomo jokali za tem, kar smo zaradi lastne nespametnosti Woke ideologije izgubili. Tega, kar je ušlo iz zakladnice tehnološkega znanja, se ne da več dobiti nazaj. Z izgubo se bo potrebno sprijazniti in začeti ponovno graditi na inovativnosti, da ustvarimo razliko, ki nas dela bogatejše. Trgovsko zapiranje bi zato bilo napaka, saj bo omejilo dostop do poceni resursov in produktov, ki so nujni iz razvoj novih tehnologij, pa naj bo še tako boleča misel, da Kitajci služijo na podlagi našega znanja. Z zapiranjem trga bi tako pravzaprav pristali na razvojno stagnacijo. Prav razvojna stagnacija pa je tisto stanje, ki ga želi Kitajska. Namreč, v primeru stagnacije razvoja vedno zmaga tisti, ki je močnejši. Šibkejši lahko zmagajo samo in izključno s pomočjo tehnologije. Seveda pa za zahod ni vse izgubljeno. Trumpova ponižujoča izkušnja z gigantsko Kitajsko ga zna vseeno prepričati, da je potrebno k problemu Kitajske nepoštene gospodarske prakse pristopiti kot kolektiv. In tukaj zna imeti Evropa v rokah močno karto, da ga prepriča v to, da trgovski presežek Evrope ni stvar nepoštene trgovinske prakse Evrope, ampak preprosto iskreno boljših Evropskih produktov in da ima zahod kot pošteno prosto tržišče skupaj več možnosti za uspeh proti Kitajski. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da obstajajo tudi drugi deli sveta, ki lahko nadomestijo Kitajsko. In prav diverzifikacija produkcije je ključen protistrup, ki pomeni zmanjševanje moči Kitajske, hkrati pa tudi ščitenje intelektualne lastnine, saj se lahko deli posameznih proizvodov producirajo v več različnih državah, s čemer se zmanjšuje možnost, da ena in ista država pride do izdelave končnega produkta. Trenutna situacija, ki izgleda dokaj težavna je samo začetek in še zdaleč ni nič izgubljeno. Tudi Kitajci so samo ljudje in njihova država ima tudi ogromne strukturne probleme zaradi zelo slabe demografije. Naša osebnostna kriza ob prihajajočih tegobah je tako najverjetneje samo govorica lenobe, ker bo potrebno vstati iz udobnega potrošniškega kavča in začeti delati.