Državno zdravstvo bolnikom ne da več

Last Updated on: 17th april 2025, 01:30 pop

V prejšnjem prispevku smo videli, kako vlada peha Slovenijo v socializem. Slovensko zdravstvo je v tem smislu samo primer. Slovenci smo živeli v komunističnem delu Evrope, za železno zaveso. Po dobrih tridesetih letih samostojnosti zgleda, kot da smo pozabili vse lekcije, zakaj socializem uničuje družbo.

Pred dobrim tednom dni sem na X imel zanimive pogovore z nekaterimi zdravniki. Pogovor je pripeljal do tega, da sem jim rekel, da je pojem učinkovita državna inštitucija oksimoron in da so ljudje, ki verjamejo v učinkovite državne inštitucije, ravnozemljaši. Tako sem se postavil v dokaj težek položaj. Kako dokazati, zakaj nikoli ne pride do tega, da bi državne inštitucije bile enako učinkovite kot zasebne. Nenazadnje, je bil pomislek upravičen, zakaj bi moralo to biti nujno res? Politika bi menedžerjem državnih ustanov lahko dala proste roke in ti bi lahko naredili iz njih učinkovite inštitucije. Jasno je postalo, da odgovor na to vprašanje ne moremo iskati v politiki, kajti politiki bi to tudi lahko izglasovali. In tudi če bi to izglasovali, kar v mnogih državah so, državne inštitucije kljub temu še vedno niso učinkovite. Odgovor se je torej skrival drugje.

Proces uvajanja socializma v Sloveniji še zdaleč ni zaključen

Kaj pa, če bi upravljavcem res dali proste roke pri upravljanju državnih zdravstvenih inštitucij? Kaj bi se zgodilo? Zaključki so zanimivi, ko začneš poganjati to vrstno simulacijo. Najprej, učinkovito v tem smislu pomeni, da se maksimira storitev za klienta (bolnika). Torej maksimalna kakovost za minimalno ceno, po principih tržišča, kjer se maksimira dobiček. Vsak manager, ki bi želel učinkovito organizacijo, bi seveda hotel začeti plačevati zdravnike po njihovi storilnosti, učinkovitosti. Plače zdravnikov bi tako postale vezane na njihovo storilnost, kar je tudi ena od glavnih idej reforme vodenja državnih zdravstvenih zavodov. Ampak, če uvedejo plačevanje po storilnosti, kakšna je potem sploh razlika med zdravnikom zasebnikom in tistem v državnem zavodu? Oboji so podvrženi tržnemu principu.

Bistveno vprašanje, ki se potem poraja, je naslednje. Zakaj bi kdorkoli hotel delati v državni inštituciji in biti plačan po storilnosti, če pa je to enako temu kot da dela na prostem tržišču? Če ne dela dobro, bo imel nizko plačo, če dela dobro bo imel visoko plačo. Kot je to na trgu. Zdravnik, ki se strinja s tako obravnavo v državnem sektorju, je v bistvu tako že na prostem tržišču. Zakaj bi torej bil na prostem tržišču znotraj državne inštitucije? Bistvo je, da če si podvržen tveganju, ki je identično tveganju na prostem trgu, potem je edino logično, da poskušaš pobrati čim več. Zakaj bi potem delal v državnem podjetju, nosil tveganje, hkrati pa ne dobička? Nenazadnje nikoli ne veš, kaj bo prinesel jutri. Če pa tveganja nočeš, kar efektivno pomeni, da si se zadovoljil z uravnilovko, pa maksimiranje dobička ni tvoja intimna opcija. To pa hkrati pomeni, da delaš sub-optimalno. In enako velja tudi za managerje. V kolikor vodijo inštitucije, ki so podvržene enakim pritiskom kot je to na prostem tržišču, zakaj ne bi potem vodili svojih zasebnih bolnic? Ali preprosto povedano, če se državne ustanove obnašajo tržno, potem je za delavce in vodstvo povsem vseeno, ali je zaposlen v državni ali v zasebni inštituciji. Če se državne inštitucije obnašajo tržno potem ni razlike med njimi in zasebnimi podjetji. Enih od njih potem ne rabimo.

Seveda se ob tem takoj zastavi s strani levičarjev argument, da ni vseeno, ali je državna ali zasebna, ker, če je državna, dobički ostanejo v javnem sistemu in se vrnejo k bolnikom in ne potujejo v zasebne žepe. In tako pridemo do bistva problema ne samo slovenskega zdravstvenega sistema, ampak pravzaprav vseh zdravstvenih sistemov nasploh. Bistvo problema ni to, kako zmanjšati privatno, povečati državno in zmanjšati dobičke, ampak, kako dobičke preusmeriti nazaj k bolniku. Levičarska mantra zadnjih približno 150 let je, da to lahko garantira samo državno lastništvo proizvodnih sredstev, kapitala. Dejstva pa so jih postavila na laž. Državno lastništvo absolutno ni noben garant, da se bodo dobički vračali nazaj k bolnikom. Prej nasprotno, primerov tega, ko je država okrutni “kapitalist” je toliko, da se ti lahko zvrti v glavi. Najbolj očiten primer tega v Slovenskem zdravstvu so recimo lekarne. Prav vse občine (država) si izplačujejo v svoje proračune enormne dobičke iz lekarn in prav nič se pri tem ne sekirajo, da se to dogaja na račun bolnikov. Lekarne dobesedno služijo samo kot zvodniki, ki pretakajo denar iz ZZZS v občinske blagajne tako, da prodajajo delo farmacevtov za minimalen denar in tako maksimirajo dobiček. Mnogi ljudje, ki nasedejo socialističnim krilaticam o tem, da državno hkrati pomeni tudi nedobičkonosno in za skupnost (javno) pozabljajo, da državni birokrati (zasebni ljudje) tudi stanejo. Njihovo delo ni poceni, saj ima prav vsako živo bitje, vključno s človekom, rado čim več za čim manjši trud. Razlika je samo v tem, da imajo državni uslužbenci za razliko od delavcev na prostem trgu, za sabo še moč zakona, sodstva, policije in vojske, da si vzamejo to kar mislijo, da jim pripada ne glede na to ali v zameno kaj dajo ali pa ne. Tako iz celotne zgodbe postaja jasno samo to, da državna lastnina podjetji ali zavodov teh ne naredi nič bolj neprofitnih, ampak kvečjemu še bolj neusmiljenih kot so to kapitalisti zasebniki, ki jih tako radi obkladajo z žaljivkami kot so dvoživke, paraziti, itd. Za zdravstvenim sistemom stoji namreč celoten birokratski aparat, ki je nenasitno lačen in ima ogromno moč. Je že res, da se dobički iz državnega zdravstva mogoče ne preselijo v zasebni sektor tako transparentno kot se to zgodi na prostem tržišču. Ampak dobički iz zdravstva se v končni fazi vseeno prelijejo v zasebne žepe, vendar po majhnih koščkih na dobesedno deset tisoče tekočih računov denarja lačnih birokratov, ki so zasebni ljudje. Ti so sistem povsem zbirokratizirali zato, da upravičijo svoj obstoj.

Kaj se bo zgodilo, če bo Slovenija prešla v socializem kot si ga predstavljajo slovenski ekstremni levičarji tokrat zbrani v strankah svoboda, SD in levica je tako zelo jasno. Ko postane vse državno seveda ljudje ne bodo imeli več motiva za delo. Zakaj pa bi, če vsi zaslužijo enako slabo. Začela se bo predvidljiva spirala navzdol in znotraj sistemski kanibalizem. Ker ni dovoljeno tekmovati po tem, kdo bo zaslužil več. Bodo ljudje začeli tekmovati po tem, kdo bo za isto plačo naredil manj. Kajti hotenje po maksimumu za minimalni vložek je še vedno osnovni zakon fizike. Dokler ne bo vse skupaj propadlo in bodo prišli novi socialisti, ki bodo ljudem prodajali zgodbice, da so oni tokrat le našli pravi recept za socializem, ker oni tokrat ne bodo naredili enakih napak kot njihovi predhodniki. Cikel pa se bo ponavljal tako dolgo, dokler večinski del družbe ne bo socialističnim ravnozemljašem končno povedal, da naj nehajo prodajati socialistični perpetum mobile in bo socialistom povedal, da so navadni družboslovni šarlatani.

Končen sklep zgodbe je tako naslednji. Ko končno sprejmemo dejstvo, da ljudje hočejo čim več za čim manj truda, kar je tako rekoč osnovni zakon fizike in kemije, postane jasno, da je najbolj logičen sistem samo prosto-tržni sistem. Edino tak sistem je sposoben optimizirati človeško delovanje, ker ga ni sram človeške narave in je tako sposoben transparentno pokazati koliko je dejansko dobičkov. Razpravljanje pred uvedbo takega sistema pa je samo zapravljanje časa (denarja) in služi točno dokazovanju tega, da so učinkovite državne inštitucije socialistični oksimoron.