Vojaški naborniki kot v Švici

Last Updated on: 12th oktober 2024, 11:39 dop

S povečevanjem konfliktov v svetu mnoge države razmišljajo o ponovnem uvajanju rednega služenja vojske. Države, ki so razmišljale o opustitvi naborništva in uvajanju profesionalne vojske, pa te projekte ustavljajo zaradi nestabilnega okolja povezanega z večno agresivno Rusijo in nikoli končanimi bližnjevzhodnimi konflikti.

Švica vzdržuje svoj vojaški sistem, ki temelji na nabornikih, že stoletja in nič ne kaže, da bi ga bila pripravljena zamenjati. Najprej je vojska bila zelo decentralizirana in za obrambo je skrbelo vsako mesto in kanton posebej. Po letu 1815 pa je Švica vzpostavila enotno vojsko. Poglejmo si, kako služenje vojaškega roka poteka v Švici.

Švica je izjemno decentralizirana država. Sestavljena je iz 26 kartonov, vsak ima izjemno široko avtonomijo. Deluje podobno kot Evropska unija, kjer se na federalnem nivoju sprejemajo krovni zakoni, nato pa ima vsak karton pravico te zakone udejanjati tako kot sam misli, da je to primerno. Zraven federalnih oblasti je v Švici skupna še centralna banka, zunanja politika in seveda vojska.

Vojaška obveznost je samo za moške, ki so dopolnili 18 let. Za ženske je služenje prostovoljno in lahko zasedajo katerekoli položaje. Po zadnjih podatkih je v švicarski vojski odstotek žensk, predstavljale pa naj bi kar 25 odstotkov oficirskega kadra. Služenje vojaškega roka je urejeno drugače kot po drugih državah. Švicarski možje morajo namreč od svojega 18 pa vse do 30 leta starosti odslužiti 36 tednov vojaškega roka. V praksi je to tako, da fantje odslužijo 18 tednov osnovnega urjenja, nato pa v naslednjih šestih letih še vsako leto po tri tedne vojaških vaj do skupno 36 tednov. 18 tedensko osnovno urjenje mora rekrut opraviti do svojega 25 leta. Če temu dodamo še šest dodatnih let možje končajo svojo vojaško obveznost do svojega 31 leta, v kolikor so navadni vojaki. Za oficirje se služenje podaljša in vsako leto imajo več (v odvisnosti od čina) obveznosti kot navadni vojaki. Za oficirje služenje traja do deset let po tem, ko so bili imenovani na pozicijo. Imenovanje na svojo pozicijo in napredovanje pa vzdržujejo (plačujejo) z opravljanjem svojih vojaških obveznosti.

Zanimivo je, da je vsak nabornik po odsluženem 18 tedenskem osnovnem urjenju dolžan skrbeti za svoje orožje. Tega lahko hrani doma ali v arzenalu. Če se odloči za slednje, ga lahko brez kakršnekoli omejitve ali vprašanj kadarkoli prevzame.

Švica ponuja tudi civilno služenje vojaškega roka, ampak je daljše kot vojaško. Rekrut, ki ne opravi osnovnega urjenja do 25 leta, nima več obveze služiti vojske, ga pa država dodatno obdavči s tremi odstotki. Švica ima okoli 9.500 profesionalnih vojakov in okoli 120.000 aktivnih vojakov. Trenutno vlagajo v vojsko okoli 0.7 odstotka BDP, kar pa želijo do leta 2030 povečati na en odstotek.

Pri tem je pomembno poudariti, da država plača nadomestilo za izostanek od dela, v kolikor je vojak že v službi. Hkrati krajše začetno štiri mesečno služenje omogoča, da fantje, ki želijo študirati, ne izgubijo celega leta samo zato, da bodo opravili vojaško obveznost kot je to bilo v Sloveniji.

Ko pogledam nazaj na bivši naborniški sistem v Sloveniji lahko rečem, da me je ravno ta aspekt polletnega služenja vojske najbolj motil. Služiš pol leta zato, da potem izgubiš celo leto. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj ravno pol leta, kako so prišli do tega.

Če to primerjamo z osnovnim urjenjem rekrutov v eni od najboljših vojsk na svetu, recimo ameriški marinci, postane še toliko bolj nelogično. Tam osnovno urjenje namreč traja 15 tednov. Torej v dobrih treh mesecih so Američani sposobni narediti iz naivnih fantov ene izmed najbolj učinkovitih vojakov. In v Švici je podobno.

Problem naborništva je to, da v modernem času, ko morajo fantje za zgraditev statusa v družbi ogromno vlagati v svojo izobrazbo in kariero, dolgotrajno služenje vojaščine vidijo kot nadležno opravilo, ki jih ustavlja pri njihovih ciljih. Mnogi, ki služenju vojske niso apriori nenaklonjeni, si tega prav zaradi tega ne želijo. V Švici država pride vojaško obveznim fantom mnogo bolj nasproti. Najprej 18 tedensko služenja ne uniči celega šolskega leta. Drugič vojska ponuja tudi obilo možnosti za dodatno izobraževanje kot je, recimo, delanje izpitov za voznika kamionov, sanitetna enote omogočajo urjenje bolničarjev, gorska pehotna izobraževanja v alpinizmu, visokogorstvu, izobraževanja v informatiki, telekomunikacijah, itd, itn. Dodatna prednost je seveda širjenje socialnega kroga in mešanje ljudi, kar razbija zaprtost družbenih skupin. Hkrati pa vsakoletne orožne vaje nato to koherentnost ohranjajo.

V zaključku, uvedba naborništva najverjetneje ne bi bila slaba poteza, če bi ga uredili po švicarsko. Na zadnjem referendumu v Švici je naborništvo še vedno podpiralo okoli 75 odstotkov volivcev. Ta odstotek pa zgodovinsko ni nikoli bil manjši kot 65 odstotkov. Seveda pa je ključno vprašanje izvedbe. Vsekakor dolgotrajno služenje nima smisla, ker bo pri fantih povzročilo odpor. Služenje tri od štiri mesece med 18 in 25 letom z dodatnimi letnimi orožnimi vajami, kot je to v Švici, pa bi moralo biti sprejemljivo. Še posebej, če bi ponujalo dodatna izobraževanja, kar pa je skoraj nujno, glede na to, da so vojne postale visoko tehnološke operacije.