Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

Slovenske luciferke: vrh slovenskega feminizma

Print Friendly, PDF & Email

Last Updated on: 15th februar 2024, 07:27 pop

Prešernove, Cankarjeve in sodobne junakinje, npr. Svetlana Makarovič

1.

Pesnica, igralka in pevka Svetlana Makarovič je pred kratkim objavila kontroverzno avtobiografsko knjigo Luciferka. Seveda v njej – predvsem v prvem delu – govori v svojem imenu, pozneje pa zase in svoje somišljenike/ce uporablja prvo osebo množine:

”Katoliška cerkev med jugoslovanskim socializmom sicer ni bila zatirana, bila pa je potisnjena v kot, kamor spada…

S slovensko samostojnostjo se okoliščine korenito spremenijo. Cerkev v Sloveniji postane vsemogočna, mi pa smo potisnjeni v kot…”

Svetlana Makarovič je uspešna umetnica, večkrat tudi pravi, da ima dovolj denarja in da je finančno neodvisna. Proslavila se je z nastopi in izjavami, s katerimi je v slovensko nebo izstrelila množico rdečih zvezd, ki naj bi jih z njega sklatili nesramni ljudje, stremuhi in spreobrnjenci. Da bi bila ona s svojimi privrženci potisnjena v kot, kamor je bila nekoč potisnjena Cerkev, je vsekakor drzna trditev. Kdo spada v množico, ki jo zastopa Svetlana Makarovič?

O Luciferki bi lahko rekli, da predstavlja zgovorno, tupatam duhovito, vendar vseskozi hudobno apologijo ženske emancipacije, kar bi pomenilo, da Makarovičeva – morda skupaj s Spomenko Hribar, Niko Kovač in Mojco Pišek – predstavlja vrh, tako rekoč izvršni biro slovenskega feminizma. Kdor bi želel dokazati, da je slovenski feminizem v dobi državne neodvisnosti postavljen v kot, kot je bila nekoč postavljena Katoliška Cerkev, ki naj bi danes postala vsemogočna, bi se moral resno potruditi, uspeh pa ni vnaprej zagotovljen. Tukajšnji spis je namenjen stopnjevanju resnosti pri morebitnem dokazovanju, da je kolektiv Svetlane Makarovič potisnjen v kot.  

2.

Nekaj mesecev pred izidom prve številke Nove revije, tam enkrat leta 1981 ali 1982, me je Josip Vidmar, pogreznjen v enega usnjenih naslanjačev Društva slovenskih pisateljev nagovoril z besedami:

-Ognjenosec, kako daleč ste z revijo?

Nagovor in vprašanje sem razumel kot oznako pobude, ki smo jo poleti leta 1980, skratka tik po Titovi smrti, podpisali Niko Grafenauer, Tine Hribar, Andrej Inkret, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak in jaz; obenem pa tudi kot napoved, da bo vnetljivi načrt navsezadnje uresničen. Vidmar ni bil kdorsibodi, ampak zaprisežen nasprotnik moderne ali – kot se je takrat reklo – avantgardne literature. Kaj je mislil z besedo “ognjenosec”, nisem dobro razumel. Ugibal sem, ali misli požigalca ali nemara prinašalca ognja ali – še lepše – luči. Šele pozneje sem se domislil razlage, da je pravzaprav mislil Luciferja, torej samega vraga. Svetlana Makarovič je avtorica knjige Luciferka, in izid oz. branje te knjige sem v teh dneh povezal z nagovorom pokojnega predsednika OF in Akademije znanosti in umetnosti, ki je bil kakšnih štirideset let glavni dirigent slovenske kulture. Pesnica Makarovičeva se je v svojem življenju večkrat spreobrnila, nikoli pa se ni premislila glede svojega nagnjenja glede mačk. Ko sem jo ob trideseti obletnici izida 57. številke povabil k sodelovanju na simpoziju, ki ga je pripravila SAZU, mi je po kratkem telefonskem pogovoru rekla:

“Meni Nova revija dol visi!”

V svoji knjigi Luciferka Makarovičeva priznava, da jo je v skupino podpisnikov pobude za Novo revijo pripeljal Niko Grafenauer. Ostali četverici je svojo potezo razložil, da moramo v skupini “imeti tudi kakšno žensko”. Takšna je bila “ženska kvota” videti v Jugoslaviji leta 1980. Kot se lahko prepriča vsak bralec Luciferke, Makarovičeva poleg mačk ljubi Jugoslavijo in komunistične simbole, med njimi najbolj rdečo zvezdo; sovraži pa Cerkev, duhovnike in vse, ki ji ugovarjajo. Med drugim posmehljivo piše o uredniku založbe, ki je izdala njeno knjigo. Luciferka je biblija slovenskega feminizma. Za naslov “mati naroda” si konkurirata Svetlana Makarovič in Spomenka Hribar.

Med letošnjimi Prešernovimi nagrajenci (oz. nagrajenci Prešernovega sklada) je bilo troje moških in pet žensk, med katerimi sta dve pesnici, ena pevka, ena filmska režiserka in ena igralka. Tudi lanska proslava (seveda v času Golobove vlade) je vsebovala ženski poudarek: v obliki nepredvidenega nastopa Svetlane Makarovič – v kontekstu javne razprave o izplačilu Prešernove nagrade, ki jo je bila odklonila leta 2000 zaradi (po njenem mnenju nezaslužene) nagrade vatikanskemu umetniku patru Marku Rupniku. Makarovičeva je v spremstvu voditelja zdaj že pozabljenih “petkovih protestov” (zoper vlado Janeza Janše) Jaše Jenulla in pesnika Borisa A. Novaka stopila na oder Cankarjevega doma, demonstrativno razkazovala veliko rdečo zvezdo in povedala nekaj svojih verzov. Protest Makarovičeve je bil – kljub negativni odločitvi vodstva proslave – odlično organiziran in je izzval stoječe ovacije med navzočimi člani državnega vodstva.

V aktualni (15.) vladi Republike Slovenije je 14 moških in 7 žensk, formalno najvišja položaja v državi (predsednik republike in predsednik državnega zbora) pa zasedata dve ženski. Posebej vplivna naj bi bila tudi zaročenka predsednika vlade (Tina Gaber).

Pri nagrajevanju z najvišjimi nagradami (za klasične umetniške kategorije) in najvišjimi državnimi položaji se Slovenija nagiba k ureditvi z žensko večino. V tem pogledu je Slovenija med najbolj naprednimi državami. Če se spomnimo prvih prodorov sufražetk, feministk in bojev za “equal rights”, smo Slovenci presegli mnoge tradicionalne demokracije in dosegli tako rekoč maksimum. 

Kot za večino evropskih družb je bila za slovensko družbo do nedavna – kljub vlogi, ki jo je v svoji literaturi materi namenil Ivan Cankar in ki jo slovenska Cerkev namenja devici Mariji – značilna bolj ali manj patriarhalna ureditev. (Prva dama Cankarjevega opusa je bila pisateljeva mati Neža Cankar /1843–1897/.) Odnos slovenskih komunistov do žensk je ambivalenten: po eni strani so jim dodeljevali najvišje, po drugi strani najbolj nevarne in osovražene naloge: Zdenki Kidrič likvidacije, Lidiji Šentjurc cenzuro, Vidi Tomšič pravosodne mahinacije, neuvrščeno diplomacijo in feminizem. V novejšem času sta se pri disciplinskih ukrepih in represivnih poslih najbolj odlikovali Katarina  Kresal in Asta Vrečko

3.

V Cankarjevem romanu Na klancu (1902) beremo:

“Veliko prenese človek, to vem sam; par konj bi ne zvleklo tovora, ki ga nosi na plečih že otrok. Ali da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdesetkrat. Če bi bil rekel svoji materi, da naj mi za ped odmakne Ljubljanski vrh, zato ker preveč tišči na Močilnik, bi ga bila najbrž zares odmaknila. Bog daje materam čudne uganke. Na primer: kako bi se pripravilo kosilo za osmero ljudi, če ni groša v hiši in če ne da štacunar niti soli na upanje? Kosilo je na mizi. Skrivnostno gre življenje dalje od dne do dne in se ne ustavi. Strma in grapava je pot, težek je voz; na vozu sede otroci, osmero jih je; jedo in pijo, smejo se in kriče; mati je vprežena; če bi se odpočila, če bi stopila prepočasi, bi ji švrknilo preko sključenih pleč: ”Hej, potegni!” Tam kje pod visokim klancem omahne. Omahne in umrje. In še umreti jo je sram; zdi se ji, da je storila krivico tistim, ki so živeli od njenega življenja. – Dolgo v noč nisem zaspal. Oče in mati sta bedela. Oče je šival mojo obleko, mati je gladila in spravljala moje perilo. Vroče in zatohlo je bilo v izbi. ”Naj bi šel rajši za hlapca!” je rekel oče. Mati je molčala. Ko sta upihnila luč, je žarko zasvetil mesec skozi okno; tako bela in sijajna je bila mesečina, da bi bil lahko bral ob nji. Vedel sem, da bo treba zgodaj vstati, zato sem zatisnil oči, da bi zaspal. Kadar jih nisem klical, so potrkale sanje same na trepalnice in toliko jih je bilo, da sem izbiral med najslajšimi; ali kadar sem jih vabil in prosil, ni bilo glasu od nikoder. Pusto in težko mi je bilo srce. Okrenil sem se, da bi zastrl okno, ker mi je sijala rezka mesečina še skozi trepalnice. Ugledal sem mater, ki je klečala ob svoji postelji. V mesečini je bil njen obraz bel in čist, kakor od kamna. Tudi ona se je ozrla name. ”Kaj ne spiš?” ”Ne morem!” Vstala je, stopila k meni ter me pokrižala; koj nato sem zaspal. Ko sem se ob rani zori vzdramil, sem imel lica vsa mokra od solz. (1.)”

Na drugem mestu beremo:

“Najbolj nenavadno je bilo Cankarjevo razmerje z Albino Löffler, šiviljo na Dunaju, in njeno hčerjo Štefko. V njun dom je prišel kot najemnik, zapustil pa ga je kot nezvesti ljubimec, gledano z očmi matere, in kot nesojeni ženin njene hčerke. Pod streho družine Löffler je nastalo veliko, če ne kar večina pisateljevih del, saj je tu s krajšimi ali daljšimi presledki živel enajst let in imel razmerje najprej z materjo, nato pa še s hčerko. S Štefko sta bila tik pred tem, da se poročita, a ker nista imela denarja, se je vrnil v Ljubljano. Poseben prijateljski odnos je vzpostavil z drugo Albinino hčerko invalidko Malči. Med drugim je poskrbel, da so jo sprejeli v bolnišnico za neozdravljive otroke. Njeno zgodbo spoznamo v romanu Hiša Marije Pomočnice. (2.)” 

Znano je, da so bile Cankarju ženske naklonjene, a bi težko našli katero, ki bi se v tem lahko merila z Mileno Rohrmann. Bila je učiteljica iz dokaj premožne ljubljanske meščanske družine. Izrazito željo, da bi pomagala pisatelju, je izkazovala v obliki denarne pomoči, z občasno nastanitvijo na svojem domu ali s tem, da mu je priskrbela stalno službo. Zadnje je sicer padlo v vodo. Od njenih prizadevanj je niso odvrnile niti včasih grobe zavrnitve njenega oboževanega pisatelja niti prijazna opozorila staršev. V načrtu je bila tudi poroka, do katere pa – tako kot na Dunaju – tudi tu ni prišlo. Sebe bi najraje videla kot Hanco, ki namesto moškega sama nosi križ na hrbtu, kot je to rahločutno opisano v povesti Križ na gori, če bi ji Cankar to le dovolil. Imela se je za njegovo nevesto in pisatelj je ob smrti našel prostor v grobnici Rohrmannovih, kasneje pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v skupno grobnico slovenske moderne na ljubljanskih Žalah.

Vzporedno z zgodbo Milene Rohrmann se je na Rožniku odvijala še druga romanca. Pisatelj, ki je v tamkajšnji gostilni živel sedem let, se je zapletel z gostilničarko Marijo Pfeifer. Ta ga je na Vrhu, kot so imenovali Rožnik, zadrževala zaradi dolgov, Milena pa ga je z denarjem želela prepričati, da ne bi hodil tja…

4.

Prešernove junakinje vse po vrsti zbujajo sočutje, celo zgražanje: Bogomila si je namesto narodnega junaka izbrala samostan, Julija se je namesto z največjim slovenskim pesnikom poročila s predsednikom okrožnega sodišča Scheuchenstuelom, ki je zaničeval Slovence in ga je cesar nagradil z viteškim stanom; Urško je ugrabil oligarh iz južnih/turških krajev okrog sotočja Save in Donave; lepo Vido je s slovenske domačije (resda s priletnim gospodarjem) na španski dvor zvabil “črn zamorc”. Pesnik pripoveduje o zmotah in krivičnih usodah, ki imajo za slovensko družbo tudi širše kulturne, mentalne in nacionalne razsežnosti oz. posledice.

Kot je znano, so se slovenska narodno-osvobodilna gibanja od sredine devetnajstega do osemdesetih let dvajsetega stoletja tako rekoč praviloma sklicevala na Prešerna in Cankarja. Neodvisno in demokratično Slovenijo naj bi dosegli tudi z izbranimi programskimi elementi v njunih tekstih in izjavah, med katerimi naj bi bila tudi vprašanja spolne enakopravnosti. Socializem je v zvezi z ženskimi pravicami dosegel nekatere simbolične in formalne izboljšave; toda glavni problem socializma niso bile ženske pravice, ampak državljanske svoboščine in človekove pravice, pri katerih so bili enako prizadeti ženske in moški.

5.

Formulacija, da je bila v Jugoslaviji Katoliška Cerkev postavljena v kot, je seveda skrajno vljudna in globoko zgrešena; da pa bi bile umetnice in rdeče zvezde postavljene v kot v slovenski državi, je seveda notorna neresnica. V demokraciji in v evropski Sloveniji so ženske povsem enakopravne, vsemogočne pa so postale ustanove in kolektivi, ki kujejo v nebo rdeče zvezde.  

(1). Miha Naglič, “Cankarjeve ženske od matere Neže do nesojene žene Milene”, Gorenjski glas, 14. december 2018.

(2). M.Š. “Ženske v življenju Ivana Cankarja”, Zgodbe – Vzajemnost, mar. 2018.

--------------------------------------------------------- Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.

Komentarji (1)

Disqus Comments (6)

https-spletnicasopis-eu