Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

INTEGRIRATI ALI NE INTEGRIRATI MIGRANTE – TU JE TO VPRAŠANJE

Print Friendly, PDF & Email

Last Updated on: 8th december 2023, 03:22 pop

Vid Mlakar je raziskovalec na Medicinski fakulteti v Ženevi

“Bernard, ali veš kaj se zgodi, če oblasti ne dobijo pravi ljudje???!!!”

“Dobijo jo napačni ljudje!”

Sir Humphrey Appelbee

Vojna med Izraelom in Hamasom in z njo povezane antisemitske demonstracije po Evropi so ponovno na površje prinesle temo migracij. Kot zahoden svet je tudi Slovenija razdeljena. Ekstremno levi pol bi najraje podrl vse meje in nacionalne države z razlago, da je človeštvo enotno. Vsakega, ki se ne podredi njihovemu pogledu na svet, takoj ožigosajo za rasista. Desni pol deloma poganja nacionalizem in njegov skrajni del tudi občutki večvrednosti in celo rasizem. Večinsko sredinski (levo in desno sredinski) del populacije pa razume, da meja in nacionalnih držav nimamo zato, ker bi mislili, da smo genetsko (rasno) boljši od preostanka človeštva, ampak zato, ker se večina človeštva utaplja v tiraniji in korupciji. Za ohranitev naše organiziranosti in našega načina življenja (kulture) so zaradi tega meje nujne. Razumejo tudi, da je delavske pravice mogoče ščititi edino na način, da je količina delovne sile omejena, saj le omejenost delovne sile zagotavlja primerno vrednost (ceno) dela. In kam bi prišli, če bi na široko odprli meje? Odgovor je jasen. Pol Afriške in Azijske populacije bi v nekaj letih migriralo v Evropo in Severno Ameriko. Posledice takega dejanja, ki nimajo čisto nič z genetiko (raso) ljudi, pa si lahko nazorno predstavljamo. Kolaps nepremičninskega trga in uničevanje okolja z nadaljnjo pozidavo. Brezposelnost, mizerne plače in z njo povezani socialni problemi. In tako dalje. Zato je prav neverjetno videti, da se prav leve stranke zavzemajo za odprte meje. Prav od teh strank bi, za zaščito delavskih pravic, pričakoval zavzemanje za omejene migracije. Kar je recimo primer na Zahodu, Danskem in vedno bolj v Nemčiji, Švedskem in Norveškem.

Ne pa tudi v Sloveniji, kjer levičarjem gre za socialistično revolucijo in ne za socialne korektive siceršnjemu prosto-tržnemu kapitalističnemu sistemu. Da je temu tako priča tudi stanje v Švici. Prav delodajalske in podjetniške organizacije so največji nasprotnik zapiranja mej, za kar se zavzema stranka demokratične unije (UDC). Delodajalske organizacije in delodajalci namreč razumejo, da lahko ceno delovne sile zmanjšaš samo s povečano ponudbo delovne sile. In prav Švica je pri migracijah in integraciji migrantov modelna država. Država, katere 20% do 25% populacije predstavljajo tujci, od katerih neizprosno zahteva integracijo, znanje jezika, poznavanja osnov lokalne kulture in seveda delo, ustvarjanje ter primerno obnašanje.

In prav tukaj se v velikih Evropskih državah zadeva zatakne. Skrajna levičarska ideologija in samouničevala histerija, ki žigosa vsakogar z rasistom in nacistom onemogoča avtohtonemu prebivalstvu, da bi sodelovalo pri integraciji in asimilaciji tujcev. Žrtve takega ideološkega pogroma pa so prav vsi. Migranti, ker ne razumejo, kako naj se obnašajo za to, da bodo sprejeti, ker jim lokalno prebivalstvo tega ne upa razložiti. In seveda tudi samo lokalno prebivalstvo, ker vidijo prišleke kot neprilagojene vsiljivce. Ljudi, ki jim jih vsiljuje centralna oblast brez, da bi pri tem imeli kakršnokoli vlogo, čeprav gre za njihove skupnosti.

Švica bo zagotovo lahko služila kot modelna država. Stare Evropske države domnevno umazane od kolonializma so namreč preveč prestrašene karkoli narediti. Mnogi prišleki pa to še dodatno izkoriščajo za to, da iščejo izgovore, da se ne rabijo integrirati. Integracija je namreč zahteven proces in ljudje običajno ne delajo zahtevnih procesov, če jim to ni nujno potrebno. Švica je prav zaradi tega tako uspešna, ker ni obremenjena s svojo preteklostjo in ker integracijo migrantov prepušča lokalnim skupnostim, ki so za njo najbolj zainteresirane, saj samo uspešna integracija zagotavlja kvaliteto lokalnega življenja. To pa se na terenu kaže v tri stopenjskem postopku naturalizacije, katerega vodi pravzaprav lokalna skupnost, ki je njegova prva in temeljna stopnička. Kanton in federalne oblasti izvajajo izključno birokratsko preverjanje kot je preverjanje nekaznovanosti, finančnih problemov in formalno znanje jezika in zgodovine. Komisija za naturalizacijo, ki dejansko vidi kandidata in njegovo stanje v skupnosti, je lokalna in izreče odločujoče mnenje ne glede na vse ostalo.

Vsa ta vprašanja glede pravilnega načina integracije prišlekov v novo kulturo pa so težavnejša še posebej zaradi vedno večje povezanosti sveta. Mnogi jemljejo integracijo za samoumevno, ker jemljejo kot vzorčen primer migracije v 19 in 20 stoletje. Pozabljajo pa, da večina ljudi, ki je migrirala takrat, ni imela možnosti stika z lastno domovino običajno tudi po več let. Že same tehnološke in fizične prepreke so na migrante izvedle pritisk za integracijo. Hkrati pa se tudi pozablja, da so se migracije takrat dogajale v okviru kultur, ki so si bile zelo podobne. Ljudje namreč nimajo neskončne sposobnosti prilagajanja.

Tako lahko vidimo, da migracije same po sebi niso nič slabega. Migracije so dokaz tega, da so nekatere kulture atraktivnejše za življenje ljudi kot druge. Države, ki so cilj migracij, so lahko ponosne, ker to priča o njihovi zaželenosti in vitalnosti, saj si tudi drugi ljudje želijo takega načina življenja. Prav zato bi države morale zavzeti osnovno stališče, da je nekdo prišel v državo, ker hoče prevzeti njeno kulturo. Zavzeti stališče, da se prišlek strinja z lastno spremembo. Zato držav ne bi smelo biti strah odločno izvajati proces integracije oziroma v primeru ne integracije tako osebo izločiti. Kakšna je namreč logika tega, da si zapustil svojo kulturo, nato pa želiš nadaljevati z življenjem po enaki logiki nekje drugje? Potem si pot delal zastonj in je bolje, da bi si jo prihranil. Prav zato mislim, da so glavni krivec napetosti, ki izvirajo zaradi migracij, prav levi ekstremisti, ki zahtevo po integraciji in asimilaciji prišlekov označuje kot rasistično. Kar je seveda globoka manipulacija in medvedja usluga avtohtoni populaciji, kot tudi migrantom, saj je jasno, da kvaliteto bivanja ustvarja prav enotna kultura skupnosti. Šele nato pa predstavlja problem preostali del populacije (zmerno levi in desni pol). Ti ljudje so po večini sočutni in razumejo prišleke. Kako jih ne bi, njihov prihod namreč priča o tem, kako je zunanji svet neurejen in kako je avtohtono kultura boljša, saj njeno prebivalstvo živi v urejeni in svobodni skupnosti.

V zaključku lahko tako vidimo, da se ekstremni del desnice moti, ko misli, da genetika pri sposobnosti integracije ljudi igra neko zelo pomembno vlogo. Vendar pa se levi ekstremisti motijo še bolj, kar se tiče samega družbenega odnosa in urejanja migracij. Naravoslovno znanstveno spoznanje o človekovi sposobnosti integracije še ne pomeni, da lahko neznanstveno ignoriramo vsa ostala znanstvena (ekonomska, sociološka, itd.) dejstva. Na primer dejstvo, da zahod nima prostora za vse, ki bi želeli priti. Ali pa dejstvo, da nekatere kulture (religije) preprosto niso kompatibilne z moderno zahodno kulturo. Zato ostaja dejstvo, da, če odpremo meje na široko, ne bomo vsi na boljšem, ampak bomo vsi na slabšem. Neodvisno od genetike prišlekov bomo uničili še tisto malo človeštva, ki deluje zgledno

--------------------------------------------------------- Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.

Komentarji (0)

Disqus Comments (4)

https-spletnicasopis-eu