Evidenca Luke Meseca, kdaj gremo lulat

Last Updated on: 2nd december 2023, 08:42 pop

“Zakon je žal napisan tako, da ni izvedljiv.” Tako nam je ta teden minister za gospodarstvo Matjaž Han (SD) priznal, da sprememb ureditve evidentiranja delovnega časa vladajoči niso najbolje premislili. V podjetjih in institucijah so težave. Predlagal je, da zakon, ki bo začel veljati jutri, ignoriramo, da bi v vladi poiskali rešitve za težave, ki so jih povzročili. Najbolj je težave povzročil minister za delo Luka Mesec (Levica), ki je novosti predlagal in poslanci vladajočih strank Svobode, SD in Levice, ki niso premislili, kaj uzakonjajo. Razumeti je bilo, da bi Han novosti najraje kar ukinil.

Nezaslišano, a pravzaprav pametno

To bi bil že drugi tak primer v kratkem času. Ravnokar so poslanci po postopku za vojne ukinili posebni solidarnostni prispevek, ki je bil že uzakonjen in bi ga morali plačevati vsi ljudje in vsa podjetja, tudi tisti, ki so jih najbolj prizadele poplave. Nov obvezni prispevek so uzakonili po postopku za vojne. Brez resnega premisleka.

Pri evidencah delovnega časa pa postopek odločanja ni bil napačen. Da je minister Han pozval k nespoštovanju in ignoriranju zakona, je sicer precej nezaslišano. Ministri morajo spoštovati in izvajati zakone. Celo prisežejo, da jih bodo. Tako: “Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.” Spoštovanje zakonov sodi k pravnemu redu. A Han ima tudi prav, ko predlaga kršenje zakona, če ga ni mogoče izvajati niti, če se vsi v državi zelo potrudimo in nam ni mar stroškov. V tem primeru pravno državo rušijo tisti, ki takšne zakone sprejemajo. In težavo, če obstaja, je pametno priznati. In ne ignorirati.

Kakšne so novosti, sem sam izvedel od podjetja, ki mi skrbi za računovodstvo. Direktorji in računovodstva moramo spremenjeni ureditvi prilagoditi poslovanje, da nas ne doletijo kazni za kršenje zakona. Tako so me opozorili, kaj po novem država zahteva od mene in drugih:

Iz vrste podjetij in državnih ustanov (tudi zdravstva) sem zadnje dni slišal, da mrzlično iščejo rešitve, kako zagotoviti dodatne evidence in nadzor nad zaposlenimi, kar zahteva država. To ni preprosto in tudi poceni ne. Tudi državo, ki mora to uveljaviti za svoje zaposlene, bo stalo. A denarja tej vladi, ki je ustanovila pet dodatnih ministrstev za iskanje rud in izgubljanje časa, ne manjka.

Dodatno sem ostrmel, ko so me na družabnih omrežjih napadali aktivisti Levice in vlade, ko sem kritiziral novosti, in to s trditvami, kako zakon ne zahteva elektronskega beleženja delovnega časa in da so kritike zaradi tega neupravičene. Elektronsko beleženje res zahteva le izjemoma. A kako pa je v podjetjih mogoče zagotoviti vse to beleženje in izpise za delavce, če ne elektronsko in s pomočjo računalnikov?

A bo treba zaposliti množice novih uradnikov, da bodo vse to delali ročno in prepisovali?

Kje ljudje, ki mislijo, da je to mogoče vse ročno, živijo? In ti nam vladajo.

A pot, ki jo je ponudil Han, da naj zakona ne spoštujemo, je sporna. Pravno je, če zakona ni mogoče izvajati, edina čista rešitev, da izvajanje zadrži ustavno sodišče. Kar je mogoče, če bo kdo sprožil spor po uveljavitvi zakona. Šele jutri bo mogoče. Težava na ustavnem sodišču pa bo, ker tam presojajo kršitve ustave in ne neumnosti. Neumnost načeloma, če ni res huda, ni kršitev ustave. Lahko pa podjetja in državo neumnost seveda veliko stane.

Mesec po poti “kapitalista” Stojana Petriča

Minister Luka Mesec, ki zaradi operacije kile šefu vlade Robertu Golobu v teh dneh začasno vodi vlado, se s Hanom ne strinja. Vztraja, da zakon velja in ga mora vsa država izvajati. Namerava pa zaradi izraženega nezaupanja tri mesece zbirati pripombe na posebnem elektronskem naslovu, potem pa bo predlagal, če oceni, da je to potrebno, spremembo zakona. Kar kaže, da vendarle tudi elektronsko poslujejo.

In zdaj lahko napišete elektronsko pismo, kako boste potratili denar za nove sisteme nadzora, pravilnike in izpisovanja.

Iz SDS so Mesca prehiteli. Niso čakali tri mesece. Takoj so predlagali črtanje vseh Meščevih novosti, da bi podjetja in drugi lahko delali brez teh dodatnih birokratskih ovir. Predlog je takšen:

Sam sem bil, ko sem prebiral navodila, kaj vse bi moral kot direktor dodatno evidentirati in izpisovati sam zase kot urednika in novinarja in morda še za kakšnega sodelavca, šokiran še iz dodatnega razloga. Kot urednik in novinar se že vse življenje borim proti neumnim idejam, da bi za novinarje in urednike uveljavili plačevanje po urah. V novinarstvu šteje izdelek. V ozadju dela po urah je posledica: če pade vlada izven delovnega časa, nam o tem ni treba obveščati ljudi in če se v delovnem času ne dogaja nič, dobro plačani gledamo v zrak. Če nisi državna uprava, se to dolgoročno ne izide. S tem si zaupanja ljudi, ki je glavni temelj medijev, ni mogoče pridobiti.

Na Delu je štempljanje in delovni čas novinarjem poskušal uvesti Stojan Petrič, ko je s Kolektorjem prevzel največje podjetje na področju tiska v državi. Medije so razumeli po idrijsko. Po poti “kapitalista” iz Idrije gre zdaj levičar Mesec. Ujamejo se. Že prej ob osamosvojitvi so tudi na Večeru direktorji poskušali, a tudi takrat je propadlo. Tovarniška logika, ki je Petriču, dokler sem bil še na Delu, ni uspelo uvesti, pa je v delu medijev medtem prevladala. In so vse bolj tovarne preurejanja informacij STA.

Sam se še nikoli nisem štempljal. In pogosto delam več kot osem ur. Brez nadur. Kot odgovorni urednik to občasno moram, ker zakon zahteva hitre reakcije, ko gre za popravke in odgovore. Sicer te država kaznuje. Plača pa država nič za to dodatno delo in ne upošteva nobenih dopustov in omejitev delovnega časa.

Kdaj dan pa kot urednik in novinar nič ne delam. Del svobode tega poklica.

Zdaj pa bi mi kar država naložila, da se moram štempljati in to tudi, če grem s kakšno zanimivo osebo na malico, kosilo ali daljšo kavo. Kar je pomemben del novinarskega in uredniškega dela. Ki mora biti občasno tudi prikrit.

Ni vsaka malica počitek. Tiste prave malice pa je v tovarnah mogoče izvesti brez vsakega štempljanja. Že desetletja nam to povsod uspeva. In tudi v Nemčiji, kjer sem nekoč davno še kot študent delal, jim je to uspevalo brez štempljanja in evidenc. In brez težav.

To vse naši vladajoči politiki tudi dobro vedo. Han in Mesec.

Zato sami zase tudi niso uzakonili obveznosti štempljanja za kosila in “odmore”, ki si jih plačujejo v dragih restavracijah s službenimi kreditnimi karticami.

Samo za navadno rajo je to še dodatno iskanje rud in tratenje časa.