Rupel: Kaj se je zgodilo za našim hrbtom

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:36 pop

Najprej “mir v našem času”, nato izključitev

Januarja 1994, leto po izvolitvi, je ameriški predsednik Bill Clinton obiskal češko Prago, tamkajšnjega znamenitega predsednika Václava Havla in se sestal z višegrajsko četverico (Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška). Tistikrat se je zanimivi družbi želel pridružiti slovenski predsednik Milan Kučan, vendar načrt ni uspel. Pozneje se je predsednik Kučan na pobudo češkega predsednika Havla večkrat udeležil srečanj srednjeevropskih predsednikov, eno od njih pa je sam pripravil poleti 1997 v Piranu.

Nekaj dni nazaj (februarja 2023) se je najprej v Kijevu, nato pa v Varšavi pojavil (spet demokratski) ameriški predsednik Joe Biden. Sestal se je z Volodimirjem Zelenskim in Mateuszom Morawieckim, poseben sestanek pa je imel z Bukareštansko deveterico (Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija in Višegrajska skupina). Postavlja se vprašanje, zakaj Slovenija ne sodeluje na takšnih srednjeevropskih sestankih?

V vsakem primeru Slovenija v zadnjem času ni dajala pretirano navdušenih signalov za druženje s Srednjeevropejci, rajši je kritizirala Madžarsko in Poljsko, da ne upoštevata pravne države in evropske vladavine prava in da sta proti liberalno (neliberalno) usmerjeni, kar naj bi zaustavilo izplačila precejšnjih vsot denarja iz blagajne Evropske unije. Aktualna vladna ekipa se je že v času pred vladanjem zelo angažirala proti Srednji Evropi, predvsem zato, ker je želela osramotiti svojo opozicijo oziroma Janeza Janšo. Vsa njena igra je bila večinoma uperjena v demoniziranje slovenske desnosredinske vlade. Desnosredinsko usmerjene pa so usmerjene tudi nekatere druge srednjeevropske, jugovzhodne evropske in vzhodnoevropske države. Kot je znano, imamo celo predsednico evropske komisije iz krščanske demokracije.

Leta 1994 je Clinton s svojo očarljivostjo zapeljeval srednjeevropske države, ki pa niti niso potrebovale veliko njegovega šarma. Bile so na začetku poti v Nato in v EU. Američani so jih sprejeli v Nato leta 1997, dolgo pred Evropsko unijo, ki je vse od leta 1994 (Schäuble-Lamers) do danes mencala z odločitvami o širitvi. Evropa je mencala in mečkala ne glede na to, da se je končala hladna vojna. Prvi veliki ognjemet nove dobe je bila nemška združitev (1990), drugi razpad Sovjetske zveze (1991). Ognjemetom konca hladne vojne je sledila slovenska osamosvojitev, ki je pomenila majhen korak za človeštvo in velik korak za Slovence.

Mimogrede, države, ki so nastale z osamosvojitvijo, tega nikoli ne pozabijo omeniti. Ameriški predsedniki ob vsaki pomembnejši priložnosti omenjajo leto 1776 in “founding fathers”, tj. osamosvojitelje. Po njih imenujejo države in mesta, ulice in trge. Tako ravnajo še mnogi, npr. Izraelci, večina baltskih držav, Hrvati, celo Francozi… Poleg teh obstajajo še drugačne države, ki imajo težave s proslavljanjem dneva ustanovitve oz. osamosvojitve, npr. Rusija in Slovenija. Vladimir Putin nikoli ne omenja, da je njegova država nastala po zaslugi Mihaila Gorbačova in Borisa Jelcina, ampak stalno govori o tem nastanku (o razpadu Sovjetske zveze) kot največji tragediji in zmoti. Putin in mnogi Slovenci namesto svoje slavijo državo, ki je obstajala pred njo.

Ko Clinton Drnovšku pove, da še ni vse zamujeno

Zdaj je Rusija, ki je maja 1991 zavrnila prošnje jugoslovanskih generalov in ki je podprla samostojnost Slovenije, ker se je njen položaj ujemal z našim, že eno leto v vojni z Ukrajino. Putin se vede približno tako, kot se je vedla srbska soldateska v vojni s Slovenijo, le da se je navsezadnje pravočasno umaknila iz nje. Po eni strani nas mora na pravo stran zgodovine postaviti podobnost usod Ukrajine in Slovenije; po drugi strani ne smemo pozabiti nekaterih zgodovinskih lekcij iz leta 1938. In tu se vračam k Milanu Kučanu, ki je leta 1991 sodeloval z Demosom in bil deležen slovenske zmagovitosti; ki pa zdaj, v času rusko-ukrajinske vojne piše odprta pisma, ki spravljajo v slabo voljo vse, ki so ponosni na osamosvojitev, in spravljajo v dobro voljo kvečjemu Vladimirja Putina.

“Mirovniško” pismo, ki so ga – nekaj dni nazaj – podpisali ljudje z zvenečimi imeni kot Kučan, Danilo Türk, Zoran Janković in Miroslav Cerar, spominja na Nevilla Chamberlaina in na München 1938. Kaj je takrat, ko se je vrnil od Hitlerja, rekel Chamberlain? Dosegel naj bi bil “mir s častjo”. “Verjamem, da je to mir za naš čas.” Njegove besede je takoj spodbil Winston Churchill rekoč: “Imeli ste izbiro med vojno in nečastjo. Izbrali ste nečast in imeli boste vojno.”

Dejansko se je Chamberlainova politika osramotila naslednje leto, ko je Hitler v marcu anektiral ostanek Češkoslovaške in nato sprožil drugo svetovno vojno s tem, da je septembra napadel Poljsko.

Po vsem videzu so se Američani in Evropejci zavedeli konteksta, ki ga predstavlja zgodba o Češkoslovaški leta 1938. Za Slovence korak na pravo stran zgodovine – kljub vojaškim in finančnim prispevkom v korist Ukrajine – pravzaprav ne sme biti problem: saj smo se Slovenci leta 1991 uprli okupatorjem z vzhoda, s tem pa smo si odprli vrata v Evropsko unijo in Nato kot suverena, samostojna in uspešna država.

Seveda me ob vsem tem zanima, kaj se je zgodilo za našim/mojim hrbtom leta 1997, da Slovenija ni bila vključena v skupino držav, ki so vstopile v Nato. Dejstvo je, da je bil takrat Janez Drnovšek ob prihodu v Madrid presenečen zaradi negativnega rezultata, res pa je tudi, da je tik pred Madridom nemški kancler Helmut Kohl na sestanku v Haagu Kučanu postavil zvijačno vprašanje: “Bi šli rajši v EU ali v Nato?”, nakar je Kučan odgovoril “V EU!”

Leto po Madridu je Clinton Drnovšku v Beli hiši rekel, da še ni vse zamujeno, in da je Slovenija najboljša kandidatka za Nato. To je bilo potem, ko je Drnovšek v New Yorku opravil mučen pogovor z veleposlanikom Türkom, ki je bil Slovenijo včlanil v proti natovsko druščino New Agenda Coalition. Drnovšek je takrat naročil, da Slovenija nemudoma izstopi iz proti natovskega kluba.

Seveda ne gre samo za Kučana in Türka, ki sta se pred dnevi spominjala starih dobrih časov. V Sloveniji primanjkuje podatkov in razprav o koristih in zgodovinskih prednostih slovenske osamosvojitve.