Mesija Golob v slogu Berlusconija in o Titu pri papežu

Last Updated on: 4th oktober 2023, 08:12 dop

“Ko je šel Tito k papežu Pavlu 6., so eni partijci izstopili iz partije. So rekli, za to se pa nismo borili.” Tako se je duhovnik, teolog in pisatelj Branko Cestnik sinoči v pogovoru z Jožetom Možino na TVS odzval na kritiko, da šefi levosredinskih vlad pri nas redno romajo v Vatikan, doma pa, kot so to storili prejšnji teden, potem njihove stranke znižajo sofinanciranje prispevkov duhovnikom, cerkvi pa odvzemajo status splošno koristne organizacije. Opisal pa je tudi novega premiera, ki ga je po zmagi na volitvah po njegovi oceni nekoliko zaneslo v mesijanstvo, podoben pa je tudi Berlusconiju.

Mesija s prvinami Berlusconija

V intervjuju je Cestnik premiera Roberta Goloba opisal tako: “Predsednika vlade v živo še nisem videl. Ampak… On je on. Moramo se zavedat, da mi imamo zdaj na vrhu države ljudi, ki so prišli iz bolj ko ne iz tajkunskih krogov. Ali pa iz paradržavnih gospodarstev. Bodisi predsednica države, bodisi predsednik vlade. In to je zanimivo, da je ta silni kolesariat, ki se je zdel skorajda kot neki leninistični pojav, revolucionaren, na koncu porodil buržoazijo. Klasično bogato buržoazijo na vrhu države. Vključno tudi z ljubljanskim županom. To je zanimivo. Po drugi strani je pa to, štiristo tisoč glasov, treba spoštovati. In premier Golob gotovo zdaj živi neki mesijanski trenutek v sebi. Jaz sem bil izbran. In je bil. Nihče tako. Včasih smo rekli, da ti ne sme slava v glavo udariti. Ne smeš… Lahko je tudi ta moment, da mu je to malo udarilo. Sem jaz mesija ali kaj… In druga stvar je, da se je zdaj počasi začel učiti, da je mogoče slovenski narod tudi predelat, da sprejme malo bolj trdega in samovoljnega… Lahko tudi malo tako… V kakšnih potezah bi rekel, kot Berlusconi, tako malo uživaškega predsednika. In se mu to odpušča.”

Glede obiskov pri papežu je Možnina vprašal tako: “Bode v oči, sploh med vernim prebivalstvom, to dejstvo, da se vsaka nova levičarska garnitura, ko se vzpostavi, predsednik države in predsednik vlade, cerkev poskrbi, da so prvi obiski v Vatikanu. Da so pri papežu s temi tančicami in to že po prvih tednih, po prvih mesecih. Pustiva zdaj premierja Mira Cerarja, premierja Boruta Pahorja. A tudi Marjan Šarec, Alenka Bratuškova, Golob, vsi so pa najprej pri papežu. Hočem reči, da se to klečeplazenje cerkveno pravzaprav ni obrestovalo.”

To bi škodovalo vernikom

Cestnik se je strinjal, da ljudje zaradi tega pravijo, da je cerkev premalo bojevita in opisal, da te obiske urejata nunciatura (diplomatsko predstavništvo Vatikana) v Ljubljani in državni protokol in nadaljeval, da je to, da se gre državnik k papežu pokloniti, sicer zelo pozitivno. Ko je Možina pripomni, da je pozitivno, če ima kakšen učinek, pa je Cestnik nadaljeval: “To je nekako tudi Tito pokazal. Ko je šel k papežu Pavlu VI., so eni partijci izstopili iz partije. So rekli, za to se pa nismo borili. Ampak, Tito je bil buržuj v bistvu. On je pretehtal stvari, mednarodne zadeve je stehtal, videl, kako se da voziti slalom in je šel. Eden prvih teh komunističnih liderjev, ki je šel k papežu.” Na pripombo Možine, da se je takrat obrestovalo, danes pa ne, je nadaljeval: “Mi bi potem tudi pričakovali, da bi jim potem papež navil ušesa. Če so že tam, pa jim nekakšno pove. Ampak, običajno so potem vse v diplomatskih rokavicah obdela, pa še neki prijazni posnetki nastanejo iz tega, ki jih seveda oblast lepo uporabi, da pomiri sredinsko volilno telo, ki se pa vendarle drži katoliška tradicije. Sem duhovnik in vem, da sedemdeset odstotkov ljudi je, da celo osemdeset odstotkov ljudi je velikonočni žegen, poudarek je na žegnu, blagoslovljeno hrano. Ne kar tako neke šunke. In to sporočilo mora tudi leva politika dati, da ni proti katolištvu kot takemu. Seveda je pa v ozadju stara drža Vatikana do vzhodnoevropskih držav, ki ji rečemo ost politik. Ta drža se je oblikovala v petdesetih in šestdesetih letih z namenom, da ublaži pritisk komunističnih režimov na kristjane v vzhodnoevropskih državah. V Sovjetski zvezi, v Litvi…”

Na pripombo Možine, da je ta politika ostala kljub spremembam, je Cestnik nadaljeval: “Ja. In so včasih potem zelo diplomatsko delali s komunističnimi režimi, čeprav so škofje, recimo, nekateri poljski škofje, zahtevali odločno obsodbo komunizma, tega Vatikan ni storil. Niti na drugem vatikanskem koncilu ne, ko se je pričakovalo, da bo odločno obsodil komunizem. Recimo, nacizem je bil obsojen kot ideologija že leta 1937 s papeško okrožnico “Mit brennender Sorge”. Z veliko skrbjo. Pri komunizmu pa take odločne obsodbe ni bilo. Zakaj? Zaradi diplomacije in strahu, da bi potem to škodilo vernikom v teh deželah. Da bi preganjanje pospešilo.”

O odločitvi vladne večine v parlamentu, ki je udarila po vseh verskih skupnostih, je Cestnik še povedal, da ostaja občutek, da v Vatikanu ni podpornika, ko ti gre za nohte in nadaljeval “V tem trenutku smo simbolno ponižani. Simbolno smo ponižani kristjani in duhovniki. Ne gre tu za ta denar, gre za definicijo človeka. Je koristen, ni koristen. Si član te družbe. Jaz se vedno veselim, če je v tej družbi čim več koristnih ljudi. Smisel migracij je, da so ti ljudje na koncu koristni naši družbi, mi pa njim, da se integrirajo. Tako je tudi v teh družbenih procesih lepo videti da mi je umetnik koristen, da mi je rudar koristen, da se zavedamo te koristnosti drug drugega. Ampak mi smo zdaj izgubili ta status in to je en trenutek neke žalosti, neke … bi rekel potrtosti. Spet pa imam občutek, da nas ne bojo kaj slišali v Vatikanu.”

Pa še o “uspehu” v Mariboru

O vtisu, da pa vlada Roberta Goloba ni najbolj uspešna, pa je povedal: “Odprlo mi je oči vprašanje infekcijske klinike v Mariboru. To pa zato, ker sem jo obiskal, ker je bil je naš duhovnik hospitaliziran in so me oblekli v vesoljca, da sem ga lahko obiskal. Pri stranskem vhodu sem zvonil, napačno, ampak so bili tako dobri, da so odprli. In potem sem si to infekcijsko kliniko lahko pogledal. Lahko rečem, da če vzamemo tam ven računalnike, imamo muzej zdravstva. To je tako stara stavba. Stvari, tudi pisarniške, se delajo na hodniku. Osebje je svetniško tam notri. Zdravstveno osebje. Če se hočeš naučit spoštovati zdravstveno osebje, moraš iti v take kritične situacije in se ga naučiš spoštovati. Ampak šest poslancev Svobode se ni bilo sposobno zavzeti za novo Infekcijsko kliniko v Mariboru… Evropski denar naj bi prišel. In potem se vprašaš, če so to sploh poslanci Maribora, ali so to samo poslanci neke garniture, enega režima, ki je nekako centralistično voden in si ne upajo po svoje dvigniti roke ali pa po svoje zastaviti glasu…”