Virant o Golobovih plačnih idejah: “Lepo je, samo od kod bo denar za to?”

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:36 pop

Glavno vprašanje je, kje bodo dobili denar za bistveno višje plače, ko se je tudi število zaposlenih v javnem sektorju povečalo, je v pogovoru z novinarko Radia Ognjišče Tanjo Dominko ocenil nekdanji minister in predsednik državnega zbora Gregor Virant, ki mu je v letih 2004 do 2008, ko je Janez Janša (SDS) vodil svojo prvo vlado, uspelo uveljaviti enotni plačni sistem, ki je nastal v času vlad Janeza Drnovška in Antona Ropa, v katerih je Virant tudi sodeloval.

O ideji vlade Roberta Goloba, da bi razmerje med najnižjo in najvišjo plačo iz ena proti štiri povišali na ena proti sedem, je Virant povedal, da tako majhnih razlik med najvišjo in najnižjo plačo kot so zdaj pri nas ni v skoraj nobeni drugi državi in nadaljeval: “To se je zgodilo predvsem zaradi tega, ker se je minimalna plača ves čas višala, ostale pa ne in posledica je slovenska specifika uravnilovke, skoraj bi že rekel, da malo diši po socializmu. Po tej plati čisto razumem, da želijo dvigniti razpon na 1:7. Ta uravnilovka je seveda še večja, če upoštevamo, da je slovenski dohodninski sistem zelo progresiven in se potem razmerje 1:4 še bolj splošči in so razlike med najnižjo plačo in plačo, če hočete predsednika države ali pa predsednika vlade, zelo majhne. Seveda, če hočeš pa ta razpon potegniti na 1:7, pa to pomeni višanje plač po celi lestvici in to bo imelo velike finančne posledice. Zame je ključno vprašanje, od kod denar, dodaten denar za to plačno reformo.”

Da so razmerja med najnižjo in najvišjo plačo nizka, o čemer govori Virant, je nekoliko netočno. To volja le, če primerjamo najnižje plače s plačami predsednika republike in podobnih funkcionarjev, ki nimajo “posebnih dodatkov”. Naši najvišji funkcionarji veljajo za slabo plačane v javnem sektorju. Dejanska izplačila najboljše plačanim v zdravstvu, šolstvu od drugod so krepko višja od najvišjih plač državnim funkcionarjem.

O enotnem plačnem sistemu, ki ga je pomagal uveljaviti pred desetletji, je Virant opozoril, da ni avtor tega plačnega sistema, zakon je bil sprejet leta 2003, v času vlade Antona Ropa (LDS), o tem sistemu pa je Virant povedal, da je predvsem zagotovil enotnost, centralno koordinacijo, da nobena poteza ni bilo parcialna, ampak se je na vsako gledalo celovito, ker vsak dvig plač v delu javnega sektorja sproži zahteve v drugih delih. Virant je povzel, da je ta sistem dobro deloval na začetku, ko so sindikati vedeli, da vlada nikomur ne bo nič dala pod mizo. A je po letu 2014 začel plačni sistem razpadati s parcialnimi rešitvami. Zdaj tukaj, zdaj tam. Pri sedanji vladi se to nadaljuje, je opozoril, in kot primer navedel obljubo premiera Roberta Goloba sodnikom in tožilcem, da jim bodo kar počez dvignili plačo za 600 evrov. “Taki parcialni posegi vedno sprožijo apetite pri drugih sindikatih, tako da ta trenutek se mi zdi, da je na sindikalni strani nek občutek, da je lov odprt, to je pa izjemno slaba popotnica za resno plačno reformo,” je v pogovoru za Radio Ognjišče ocenil Virant.

Golobova obljuba o povišanju plač sodnikom in tožilcem doslej ni bila uresničena. Koalicija dodatka po postopku za naravne katastrofe, za katerega se je v parlamentu že odločila, ni uzakonila. Po ostrih kritikah zakonodajno pravne službe državnega zbora je vlada zakon tik pred glasovanjem parlamenta umaknila. Znova ga (še) ni predlagala.

O tem, da je breme plač za proračun vse večje, ker je zaradi dodatnih zaposlitev javni sektor tudi vse večji, pa je Virant povedal: “Število zaposlenih je bilo pod nadzorom ali pa se je celo zniževalo v času Zujfa, torej leta 2012. Po tistem se leta 2013, 2014 še ni povečevalo. Po tem pa je začelo pa število zaposlenih v javnem sektorju rasti in to vpliva na maso za plače. Masa za plače je rezultat dveh faktorjev. Števila zaposlenih in višine plač. Če število zaposlenih raste, s plačno reformo pa bi zvišali plače vsem, vemo, kam to pelje.”

Gregor Virant je bil med leti 1995 in 1999 svetovalec ustavnega sodišča. V času vlade Andreja Bajuka leta 2000 je bil imenovan za sekretarja na notranjem ministrstvu, na položaju državnega sekretarja pa je ostal tudi, ko je vlado konec tistega leta spet prevzel Janez Drnovšek in leta 2003 Anton Rop. Na volitvah leta 2004 je kandidiral za SDS, čeprav ni bil član stranke, po volitvah je postal minister za javno upravo in izvedel številne reforme. Po padcu prve vlade Janeza Janše je bil dalj časa brez pomembnejšega položaja, na volitve 2011 pa je šel s svojo stranko Državljanska lista, bil predsednik državnega zbora in notranji minister. A je njegova stranka po turbulencah menjav vlad, v katerih je sodelovala, razpadla in propadla.