Konji, kobile in vohuni ljubljanskega Dnevnika

Last Updated on: 21st december 2022, 12:22 dop

V ljubljanskem Dnevniku so me s Primožem Cirmanom počastili z nepodpisanim humorističnim zapisom, v katerem me označujejo za spečega agenta Janeza Janše in celo za konja. To je plemenita žival. Pravzprav so se s konjsko prispodobo najprej spravili na urednika portala Necenzurirano Primoža Cirmana, o katerem so v povezavi s premierom Robertom Golobom zapisali:

“Vsak cigan svojega konja hvali, pravi pregovor, in to vidimo tudi v odnosu slovenskih politikov do novinarstva. Predsednik vlade Robert Golob je pred časom izjavil: »Primož Cirman je eden najboljših, če ne celo najboljši raziskovalni novinar v Sloveniji. Če bo kdaj želel, ga vzamem v službo kamor koli.« Na neodvisnem portalu Necenzurirano so se mu poklonili z objavo raziskovalnega članka o tem, da je Robert Golob zdaj, ko se je ostrigel, veliko lepši kot prej.”

Pri Cirmanu so na Dnevniku zamolčali nekaj podrobnosti. Premier je, ko je govoril, kako dober novinar je Cirman in da ga vzame v službo kamorkoli, odgovarjal na vprašanje, ali ga bo postavil za odgovornega urednika Siola. Namesto mene, ki sem takrat to še bil. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bom predčasno odletel, ker zdaj je svoboda, ko oblast v medijih sme karkoli. Tudi mesariti. Siol je še malenkost. Celoten vrh RTVS bi nova oblast po postopku za vojne in naravne katastrofe zamenjala. Dnevnik to podpira. Pri Golobu. Janšo so že kakšen zelo oster tvit čez pisanje novinarjev pribijali na križ in vse skupaj z levico internacionalizirali.

Cirman ni postal odgovorni urednik Siola. Zdi se, da si položaja ni želel. So pa na Dnevniku, ko že govorijo o pomembnih konjih, javnosti zamolčali, da gre za nekoč njihovega novinarja. Ali konja, kot to prijazno opišejo. Ko sem bil v letih 2006 in 2007 odgovorni urednik Dela, s čemer je bilo Delo za krajši čas manj levo sredinski časopis, se je Cirman naglo preselil na tradicionalno najbolj levi dnevni časopis v državi: ljubljanski Dnevnik. Tja se je takrat in pozneje preselilo še veliko novinarjev, katerih skupna lastnost je bila in je, da so bili veliki bojevniki proti Janezu Janši. Dnevnik je zanje pravi hlev. Ima takšnega lastnika: Bojana Petana. Nekoč v vrhu LDS. Pred tem jih je obvladovala partija. Zveza komunistov. Kot vse medije v prejšnjem režimu. Le da njih bolj trdi del. Tudi partija je bila na koncu že notranje pluralna.

S prispodobo konja so se ob svojem nekdanjem novinarju Cirmanu, lotili tudi mene. Tako so zapisali:

“A tudi Janez Janša, prejšnji premier, ima svojega konja, neodvisnega novinarja Petra Jančiča. »So novinarji z veliko začetnico in so tisti drugi. Peter Jančič je novinar, ki rešuje čast tega poklica v Sloveniji,« se je na twitterju zapisalo vodji slovenske ekstremne desnice. Jančič za Janšo na provladnem Siolu ob redkih obiskih frizerja seveda ni mogel napisati, da je Janša zdaj lepši, saj pri frizuri nima toliko manevrskega prostora kot Golob. A tudi njegov stavek »obsodba Janše je sramota za državo in avtogol novinarjev«, ko so na sodišču v Celju Janšo obsodili zaradi zmerjanja novinark, da sta prostitutki, ni od muh. Vendar je tudi tako: novinarji, bolj ali manj neodvisni, se bodo počasi morali odločiti, ali so novinarji ali zgolj speči agenti posameznih strank. Razumemo pa, da so se nekateri že odločili.”

Tudi tukaj so na Dnevniku zamolčali nekaj zanimivih podrobnosti. V tem, da znajo zamolčati, se na Dnevniku odlikujejo. O sijajni Janševi frizuri v zahvalo na Siolu nisem mogel pisati, ker je bil zapis Janše odziv na to, da na Siolu nisem več urednik in da tam tudi nisem več v službi. Kako je z novinarstvom na Dnevniku pa pokaže že oznaka, ki so jo uporabili, da je Janša vodja ekstremne desnice. Ne presenečajo. Niti ne skrivajo, da so politični aktivisti levice. Niso konji. Ti so plemeniti. Tudi osli ne. Ti so bolj pametni. Da se norčujejo iz plešavosti nekdanjega premiera, pa je tudi razumljivo. Nizkotnosti pač. Je pa zanje vendarle presenetljivo, da so opazili mojo kritiko razpleta kazenskega postopka proti Janši, ki ga je sprožila danes političarka Svobode Mojca Pašek Šetinc, po katerem je sodišče zaradi žaljivih besed izreklo zaporno kazen. Za besede. Sicer pogojno. Janši.

Tu je Dnevnikov “humor” slaba izbira, ker zakon enako velja za Janšo in za Paškovo in Eugenijo Carl, ki sta stranki SDS v poročanju podtikali fašizem (kot Dnevnik vodenje ekstremne desnice). Janša pa jima je odgovoril, da sta Kučanovi prostitutki. Za žaljive besede so kazenski postopki nenavadni. Še posebej bi jim morali nasprotovati novinarji. Ker so običajno prvi žrtve. Pri nas jim ne nasprotujejo. Sami jih sprožajo. In potem o ljudeh, ki jih kazensko preganjajo, denimo o Janši in njegovi stranki, poročajo. Neodvisno. V mediju, ki ga plačujemo vsi. To je sramotno ravnanje. Za Dnevnik pa za vzgled.

Oblasti kazenske postopke za žalitve dopuščajo v diktaturah, iz katere smo določbe zakonov in sodstvo tudi podedovali. Kot smo podedovali ljubljanski Dnevnik. Da so kazenski postopki zaradi žaljivosti ali obrekovanja – ob nasilju nad novinarji – problematični z vidika spoštovanja temeljnih pravic in svoboščin ljudi, našo državo redno opozarjajo tudi mednarodne organizacije. Ameriško zunanje ministrstvo, denimo, tako:

Večina medijev ta opozorila javnosti vsakič zamolči. Podpira kratenje človekovih pravic. Vajeni so tega. Iz preteklosti. Še posebej številni na Dnevniku. Definicija pravilnega v novinarstvu in temelj človekovih pravic in svoboščin je za številne novinarje Bojana Petana pač, da si proti Janezu Janši. In v tem vidijo edino svobodo tiska. In edini zakon in pravico.

Sploh zdaj, ko Janša ne vlada in ga je celo Golob označil za temno silo in še vse mogoče. Notranjega sovražnika. In ko njihovi mesarijo po medijih kot Janša nikoli ni.

Drugače je le, če se lastniku Petanu dober odnos z Janšo splača.

Potem je pa za tovrstne novinarje Dnevnika tudi Janša dober.

Niso konji. Konji so plemenite živali.