Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

O pljunku Eugenije Carl predsedniku Pahorju v obraz

Last Updated on: 3rd januar 2021, 11:02 dop

Pljunka, ki ga je na Facebooku novinarka Eugenija Carl vrgla v obraz predsedniku Borutu Pahorju (e-Maribor, 19. 7. 2020), »da je namreč selfi hlapec fašistom«, pa da »je kolaborant zgodovinskega revizionizma«, in da je njegov poklon pred bazoviško fojbo »še nikoli videna sramota«, ne bom posebej komentiral, ker že sam po sebi veliko pove o avtorici.

EUGENIJI CARL V RAZMISLEK

Sicer pa zadnje čase od slovenske levice skoraj ni mogoče pričakovati česa drugega kot žolčnost in agresivnost proti Janševi koaliciji, Borutu Pahorju, Cerkvi in drugim različno mislečim ljudem. S čemer pa nehote utrjuje in povezuje predvsem pomladno stran, si odtujuje politično sredino (SMC, DESUS), žali celotno versko občestvo, ter si odbija zmerne razumniške kroge in celo predsedstvo republike, vključno s širokim slojem javnosti, ki ga podpira. Zaradi česar si levica sama zapravlja možnost priti na oblast in, očitno zaradi tega tudi besni.

Če odmislim pljunek in preidem k bistvu problema oz. k argumentom obravnavane teme, bi dejal, da se Borut Pahor v Bazovici ni priklonil nobenim fašistom, ampak okrog 3.000 žrtvam, ki so jih po skoraj soglasnih ugotovitvah zgodovinarjev jugoslovanske oblasti takoj po vojni ugrabile na prostoru bivše Julijske Krajine (Trst, Gorica, Istra, Kvarner), jih izvensodno pobile, neznano kje zagreble ali pa pometale v kraška brezna širom Krasa in Istre. In tem nesrečnikom, ki so ostali brez groba, in s tem bili še po smrti oropani slehernega človeškega dostojanstva, so italijanske oblasti postavile skupen spomenik ob bazoviški fojbi, ki je mesto bolečine za svojce, ki tam objokujejo svoje drage.

Ni sramota, je pieteta

Pahorjeva prisotnost pred bazoviško fojbo tako ni nobena sramota, ampak pietetno dejanje in gesta sprave. Bil je namreč skrajni čas, da Slovenija prizna ta zločin, in se tem žrtvam pokloni. Kot je bil skrajni čas, da se tudi Italija pokloni žrtvam fašističnega nasilja ter s tem opraviči za zločine in neizmerno gorje, ki ga je fašizem povzročil Slovencem, zlasti Primorcem. In zraven tega še vrne Narodni dom v Trstu slovenski skupnosti. Predsednika sta s to gesto reševala čast svojih držav in odprla novo stran v medsebojnih odnosih. Večina sredstev javnega obveščanja na Primorskem, v osrednji Sloveniji, Italiji in tudi drugod po Evropi je to sprano dejanje pozdravila in tega priznanja ne morejo zmanjšati prav nobeni pljunki.


Pahorjev poklon v Bazovici tudi ni noben zgodovinski revizionizem v slabšalnem pomenu besede, kot ga želi prikazati Carlova. Dr. Janko Kos je nekje zapisal (Demokracija, 22. 10. 2009), da je revizija zgodovine, v njenem pozitivnem smislu, neizogibna in to iz sledečih razlogov.

Prvič, ker lahko zgodovinarji zaradi zunanjih pritiskov ali lastnega ideološkega prepričanja pristransko prikazujejo ali interpretirajo posamezne dejstva in dogodke.

Drugič, ker prihajajo zgodovinska dejstva na dan v daljšem časovnem obdobju in novi podatki, kot so npr. tisti o medvojnem in povojnem revolucionarnem nasilju, lahko pomembno spremenijo prvotno prikazano podobo zgodovine nekega obdobja.

Tretjič, ker na presojo zgodovine vpliva tudi duh časa oz. uveljavljena ali vsiljena lestvica vrednot vsakokratnih nosilcev družbene moči.

Medvojni in povojni revolucionarni poboji nasprotnikov revolucije, razlastitve premoženja ipd. so bili npr. za vernike revolucije neizogibna dejanja. Če pa gledamo nanje z današnjega zornega kota, ko smo na vrh lestvice družbenih vrednot znova postavili nedotakljivost življenja, lastnine, človekove pravice ipd., pa so bili navedeni ukrepi zavržena dejanja in smo jih, kolikor se je dalo, odpravili. Poleg tega se zgodovina presoja tudi z vidika izida oz. rezultata nekega dogajanja, kar v primeru revolucije pomeni, da je šlo za zablodo, ki se je danes sramujejo tudi njeni nosilci.

Vsi so namreč samo še borci za svobodo, nihče je ne omenja več, nihče si je ne zapisuje več na svoje grob, ne postavljamo ji več spomenikov itn. Tako so predvsem nosilci revolucije revizionisti lastne zgodovine in to v njenem negativnem pomenu besede, ker kar naprej poskušajo prikriti neprijetna dejstva. In na koncu začenjajo zgodovino zapisovati zmagovalci, ki jo prilagajajo lastnim potrebam, skrivajo svoja umazana dejanja ipd.

Ko zločinov ni mogoče skriti


Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z našo novejšo zgodovino. Narodno osvobodilni boj je in ostaja veliko dejanje slovenskega naroda. Vendar je komunistično vodstvo ta boj zlorabilo za izvedbo revolucije, ki si je umazala roke z nepojmljivimi zločini, ki jih je poskrila po vsakršnih kraških breznih, odsluženih rudniških rovih ali zagrebla v protitankovske in druge jarke. Z demokratizacijo in ustanovitvijo slovenske države pa so ti zločini izbruhnili na dan z vso silovitostjo.

Omenjenih 3.000 žrtev v bivši Julijski krajini je le neznaten del te velike tragedije. V dneh, ko se zgražamo nad genocidom okrog 8.000 muslimanov v Srebrnici, bi morali javno objaviti tudi referat Aleksandra Rankovića v zvezni skupščini v Beogradu, januarja 1951. V njem je namreč poročal (Reporter, 24. 10. 2016), da je bilo v Jugoslaviji v povojnem času, od leta 1945 do leta 1951, pobitih, pretežno izvensodno, 568.000 ljudi, to je nič manj kot za 60 Srebrnic, ali kar največji genocid v zgodovini jugoslovanskih narodov. 3,777.776 pa naj bi bilo zaprtih ali interniranih v nekaj sto jugoslovanskih gulagih. Po podatkih dr. Milka Mikole, zbranih na podlagi arhivskih gradiv, pa naj bi bilo na slovenskih tleh izvensodno pobitih okrog 14.000 Slovencev in več kot 100.000 pripadnikov ostalih jugoslovanskih narodov, pa 25. političnih zapornikov, 60.000 nasilnih razlastitev premoženja itn. In, končno, so krvniki v Srebrnici (Milošević, Karadžić, Mladić idr.) izšli iz iste šole kot povojni eksekutorji in so to počeli večinoma z rdečo zvezdo na glavi. O zločinski naravi jugoslovanskega komunizma govori tudi seznam dvajsetih največjih množičnih morilcev, ki ga je objavil nemški časopis Bild.

V njem se je namreč z enim milijonom ocenjenih žrtev znašel tudi Tito, čeprav je bil uspešen vodja jugoslovanske partizanske vojske in zmagovalec druge svetovne vojne. Zasedel je deseto mesto, kmalu za drugimi velikimi vzorniki, kot so bili Mao Tse Tung (60 milijonov žrtev), Stalin (40 milijonov), Hitler (20 milijonov), Čang Kai Šek (10 milijonov), Lenin (4 milijone), rdeči krvnik Pol Pot (2 milijona) idr. (gl. knjigo Cirila Mraka Gre za Slovenijo, samozaložba, Ljubljana, 2018).

Če Eugeniji Carl vsa ta dejstva ne povedo ničesar, potem ji pač ni pomoči.


Koper, 20. 7. 2020. Milan Gregorič

Milan Gregorič

Milan Gregorič je prejemnik Peterlinove nagrade (2012), ki jo podeljuje Slovenska prosveta iz Trsta in Častnega priznanja Boruta Meška (2014), ki ga podeljuje Društvo novinarjev in publicistov, Ljubljana.

---------------------------------------------------------Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.

Komentarji (0)

Disqus Comments (3)

https-spletnicasopis-eu