Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

Sramota novinarjev: “Ubi Janšo”

(Last Updated On: 01/03/2020)

Sredi Ljubljane smo ob vpitju o izdajalcih, plakatih s sporočilom o Smrti janšizmu in svobodi narodu, ta teden slišali celo javne pozive k umoru zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev Janeza Janše (SDS), ki ravno sestavlja vlado. Možakarja, ki je dalj časa najbolj glasno vpil “Ubi Janšo”, so sčasoma umirili policisti, ki ga pred tem nekaj časa niso resno jemali.

Vsi “največji” mediji pa so to dogajanje v celoti in povsem zamolčali svoji publiki.

Se sme pozivati k umoru voditelja?

V anketi Spletnega časopisa je velikanska večina od 2127 bralcev v enem dnevu ocenila, da je razlog za to prikrivanje za skupnost pomembnega dogajanja politični aktivizem novinarjev in medijev za levico. Tako:

Iz protestov s sporočili “Ubi Janšo”, “Smrt janšizmu, svoboda narodu” in “poslanci izdajalci”, so veliki pretežno državni mediji prenašali sporočila, kako hudo nam bo, ko nam bo zavladala “koalicija sovraštva”. Torej stranke SDS, SMC, NSi in DeSUS, ki imajo večino v državnem zboru in so legitimnost za vladanje dobile na volitvah leta 2018.

Te legitimnosti vlada Marjana Šarca, ki je vladala manj kot 15 mesecev in je bila manjšinska, ni imela. Vladali so z goljufijo. Imeli so tihi dogovor, da bo Levica Luke Meseca opozicija, ki pa jim bo hkrati zagotavljala večino.

Nekaj časa je to delovalo, dokler se ta stranka ni odločila, da bo zares opozicija. Šarec pa je potem sčasoma odstopil. Zdaj so pa vsi skupaj jezni drug na drugega in na nekdanje “partnerje”, ker jim z Janšo prevzemajo oblast.

Jezni pa bi morali biti predvsem ljudje. Ker nam vladajo povsem neodgovorni otroci.

Zaradi vpitja “Ubi Janšo” je bilo nekaj nelagodja med nekaj protestniki samimi. A veliko ne. Nič pa ga ni bilo opaziti v velikih medijih, ki so sramotno, za skupnost pa tudi nevarno dimenzijo protestov povsem zamolčali.

Tisto, kar je res zastrašujoče, ni bil poziv k umoru Janše. Zastrašujoč je molk največjih medijev. Vsi so molčali in še molčijo. To pa je popolna sramota za slovensko novinarstvo. Dno.

Pazite: to lahko pomeni, da se strinjajo.

Nekaj protestnikov je sčasoma le ugotovilo, da je stvar šla predaleč. Pozneje so trdili, da je to zagrešil podtaknjenec z desne. Ko so posnetki pokazali, da je ta trditev divja, ker desničarji ne zmerjajo tako dobro v vsem znanem tujem jeziku, pa so to nadomestili s tem, da bi naj šlo za provokatorja.

Vpitje “Ubi Janšo” je bilo le provokacija, nič takega, je bila logika. Na spletnih omrežjih me je nekaj ljudi celo zmerjalo, kako si drznem o tem pisati, saj je šlo le za provokacijo in provokatorja. Nedolžna stvar, torej.

Vrnimo se na zemljo: pozivi k umoru enega od voditeljev skupnosti, ki ima za seboj daleč največ volivcev, so stvar, ki je čez vsako mejo in česar tudi resni mediji ne morejo in ne smejo spregledati. V normalni državi tudi ne bi.

Najmanj, če je se to dogajanja na protestih, ki se deklarirajo kot protest proti nekakšnemu sovraštvu koalicije, ki prevzema oblast. Hkrati pa ga množično obeležujejo pozivi k smrti in celo umoru politika, ki je ravno dobil mandat za sestavo vlade.

Množice reporterjev in novinarjev največjih medijev so morda oslepele, a bi dogodek sčasoma celo v tem primeru morali opaziti. Denimo, ko je posnetek na spletnih omrežjih objavil novinar Luka Svetina. Ta novinar je bil na kraju dogodka. Pokazal nam je, zakaj je pluralnost v medijskem prostoru pomembna. Tudi malo zadošča, da se izve, kaj se ljudem prikriva v velikih medijih. Tole:

So pa bili pozneje objavljeni še veliko podrobnejši in daljši posnetki vpitja.

Vpitje “Ubi Janšo” je imelo dve dimenziji. Zgodilo se je na shodu pristašev strank Levice Luke Meseca, LMŠ Marjana Šarca, SD Dejana Židana in SAB Alenke Bratušek, ki so nesrečni, ker izgubljajo oblast. Hkrati pa so besni tudi, ker so se v SMC in DeSUS odločili, da bodo s SDS Janeza Janše in NSi Mateja Tonina prevzeli vlado po nenadnem odstopu Marjana Šarca (LMŠ). Šarec je tisti, ki je povzročil politično krizo in odprl vrata na oblast Janši. Levica in ostali pa so k temu s prepirljivostjo v zadnjem letu precej prispevali.

Uradno nobena od strank, ki izgubljajo oblast, ni bila organizator prireditve. Celo zanikali so, da bi bili. So se pa posamezni akterji teh strank protestov udeležili. Denimo, poslanec Miha Kordiš iz Levice. Za kar nekaj protestnikov pa je znano, da so povezani z levico in da se pojavljajo na večini njihovih shodov.

Druga dimenzija je bila nacionalna. Vpitje je bilo v tujem jeziku, ki je imel pomembno vlogo v času socialistične Jugoslavije. Janši so nekoč sodili v tem tujem jeziku sredi Ljubljane na montiranem političnem procesu in na vojaškem sodišču. Kar je takrat sprožilo precej revolta med ljudmi in vplivalo tudi na poznejše procese osamosvajanja in nastanka slovenske države. Slovenija ni kot socialistična SFRJ utemeljena na drastičnih kršitvah pravic in svoboščin ljudi. V Sloveniji ljudje smejo protestirati in vpiti vse mogoče.

A so tudi meje. Pozivati k umoru politika, ki po zmagi na volitvah prevzema oblast, je preko te meje. Je nevarno za državo. Prav je, da se o tem govori.

Janša je bil obrambni minister Demosove vlade Lojzeta Peterleta (SKD), ki je državo osamosvojila in dobila kratko vojno z jugoslovansko vojsko, čeprav je bila ta neprimerno močnejša od slovenskih teritorialcev in policistov. Tisto JLA, ki je Janši sodila v tujem jeziku, v zapor pa je pozneje moral kar slovenski. Kazen z montiranega političnega procesa, enega zadnjih v vzhodni Evropi, so sodniki, kot je to pri Janši običajno, pozneje razveljavili.

Tudi v času afere JBTZ pred osamosvojitvijo, ko je tajna politična policija (SDV), ki je bila podrejena Zvezi komunistov Milana Kučana, aretirala Janšo in druge, je bilo veliko urednikov in novinarjev največjih medijev zmedenih in si niso upali niti poročati o dogajanju. Celo potem ne, ko so se začeli veliki protesti.

Nekatere je bilo strah. Napačen odziv bi lahko pomenil konec medijske kariere.

Niso se bali ljudi. Oblasti so se bali.

Njihove kariere niso bile nič odvisne od ljudi.

Časi se niso veliko spremenili.

A številni se takrat in danes niso odločali zaradi strahu. Nič jih ni bilo strah, vodilo jih je močno politično prepričanje. Kot je 571 novinarjev, da so nekoč podpisalo peticijo proti Janši, ko je levici v času svoje prve vlade nekoliko ogrozil skoraj popolni monopol levih strank v medijih.

Do podpisovanja peticije so novinarji imeli vso pravico. Težavo pa imajo, ko nam danes po tem podpisu trdijo, da so nepristranski, ko gre za Janšo. In v teh dneh množično podpisujejo novinarske članke, ki so praviloma propaganda proti Janši. Zaradi njih se tudi kaj ne objavi. Denimo, “Ubi Janšo”.

Levi “podtaknjenec” med novinarji

Povezave so tudi povsem direktne. Aktivisti, ki so bili zadnji teden del levičarskega zborovanja z vpitjem “Ubi Janšo”, so bili v preteklosti že del novinarskih protestov proti Janši. “Vstajnik” Igor Bricelj, ki je eden bolj znanih levičarskih aktivistov, ki ima rad rdeče zvezde, se je nekoč z velikim napisom “Smrt janšizmu, svobodo narodu”, pojavil kar na vrhu stavbe javne RTV med protestirajočimi novinarji na seji programskega sveta. Protesti novinarjev so bili, ker je programski svet nameraval razpravljati o pritožbah čez delo urednice Mojce Pašek Šetinc in novinarke Evgenije Carl. Šlo je za novinarsko poročanje, na katerega se je Janša odzval z znamenitim tvitom o “prostitutkah”.

Protestirajoči novinarji so pozneje pojasnjevali, da Bricelj in njegov napis “Smrt Janšizmu, svoboda narodu” nista bila del njihovega protesta in bi se naj med protestnike “infiltriral”. Kot se je med miroljubne Briclje ta teden infiltriral mož, ki se je potem kot jesihar drl “Ubi Janšo”.

In mu je kdo tam tudi pritegnil.

Med novinarji se Bricelj ne bi mogel pojaviti, če ga ne bi obvestili, kaj pripravljajo. Če ne bi torej sodeloval z novinarji, ki so pripravljali proteste. Nikoli prej in nikoli pozneje se ni zgodilo, da bi kak podoben aktivist prišel na vrh stavbe javne RTV, kjer se sestaja programski svet RTVS. In to ravno pravi trenutek, da se pomeša med novinarje, ki so tam protestirali. Kar se tudi zgodi izjemno redko. Skoraj nikoli.

Prišel je tik preden so se začeli protesti in se pripravil, da je nekaj minut pozneje, ko so prišli še novinarski protestniki, pravi trenutek vskočil.

To sem sam opazoval. In naredil kup posnetkov. Kako deluje programski svet vem zaradi tega, ker sem bil desetletje član tega organa.

Tako sem videl in posnel “neodvisno” novinarstvo z Bricljem:

Napis: “Smrt janšizmu, svoboda narodu”, novinarji, protesti, RTV Foto: Peter Jančič

O ravnanju Mojce Pašek in Evgenije Carl resne razprave takrat v nobenem primeru ne bi bilo, ker so svetniki imeli veliko resnejše težave z generalnim direktorjem zavoda RTV. Bi bila pa zanimiva, ker se zdi, da je šlo za znamenito ravnanje, ko novinarji opozicijsko SDS in Janeza Janšo obtožujejo vsega mogočega, nič pa ne dokažejo. Pogosto se potem izkaže, da ni blizu novinarstva, da gre bolj za umazano politično propagando, ki jo novinarji proti opoziciji izvajajo za stranke na oblasti.

Več o najbolj razvpitem takšnem propagandnem laganju in razlogih zanj, lahko preberete tukaj: JANŠA MIMO 571 ŠARCEV

Da je razlaga o pristranskosti novinarjev javne televizije, ki so protestirali z Bricljem, mogoča, pa so dodatno pokazali ti novinarji, ko pozneje, ko je programski svet na predlog generalnega direktorja Igorja Kadunca odstavljal direktorico Ljerko Bizilj, ker ta ni bila pripravljena pomagati odstaviti odgovorne urednice Jadranko Rebernik, niso nič protestirali. Čeprav je takrat res šlo za povsem očiten in grob poseg politike v avtonomijo novinarstva.

Razlog odstavljanja je bil, ker je novinar Igor Pirkovič hrvaškemu pevcu Marku Perkoviću Thompsonu v pogovoru omogočil, da je odgovoril na očitke, da je fašist in ustaš. Da novinarji, če objavijo ostre obtožbe, denimo o fašizmu, morajo poskusiti pridobiti odziv, zahteva novinarski kodeks, ki pravi: “Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče.”

Večini novinarjev kaj takega še na misel ne pride.

Pirkovič je bil v javnem zavodu edini, ki je spoštoval kodeks. Mojca Pašek pa ga je na spletnem omrežju takoj javno napadla, da je to sramota, če sme obtoženi kaj reči v svojo obrambo.

Vlado, ki jo je vodil še Miro Cerar, je zmotilo, ker so Thompsonu ravno prepovedovali koncert v Mariboru. S kršitvijo zakona kot je pozneje ugotovilo sodišče. Pirkovičeva novinarska korektnost pa jim je podirala scenarij, da se vsi povsem strinjajo, da gre za fašista in ustaša, ki ga mora levo sredinska vlada onemogočiti in nima nobene pravice karkoli reči.

Vrsta novinarjev je bila takrat zaradi profesionalno pravilnega ravnanje pod hudim pritiskom oblasti in bili so kaznovani. Večina pa je bila tiho in niso niti najmanj protestirali kot so pri Paškovi in Carlovi, ki sta udarjali čez opozicijsko stranko SDS in Janšo in se jima ni dogajalo nič hudega. Nista izgubljali pozicij v službi, denimo.

Tudi pozneje ob intervjuju Jožeta Možine z Jožetom Dežmanom, ko je predsednik zveze borcev Tit Turnšek dvakrat v pismu zahteval, da je treba Možini onemogočiti novinarsko delo, čeprav je kot novinar Možina ravnal profesionalno pravilno, so bili novinarji tiho kot miške. Ni jih zmotilo niti pismo poslanca SD Marka Koprivca, sina nekdanjega partijskega funkcionarja Jaka Koprivca, ki je zaslovel kot trojni funkcionar, ker bil v partiji zadolžen za propagando v medijih, hkrati pa je bil predsednik skupščine Dela in še šef društva novinarjev. Koprivc mlajši je svoj protest podobne vsebine kot so bili Turnškovi, generalnemu direktorju Igorju Kaduncu končal s stavkom: Smrt fašizmu, svoboda vsem narodom.

Ko se padle vlade bojijo zdravniki

S pozdravom torej, ki ga je prilagojenega uporabil tudi aktivist Bricelj na protestih ta teden. Bricelj pa je pred stavbo RTV strašil tudi Možino, ko so ga kot Zvezo Borcev in Koprivca razjezile ocene Jožeta Dežmana o zločinih, ki jih je zagrešila partizanska vojska po vojni. Tam se je neodvisnost javne televizije in novinarjev pokazala v še bolj jasni luči.

Svojega novinarja Možino niso zaščitili, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev, ki je popisnica peticije 571 novinarjev proti Janezu Janši, Ilinka Todorovska, ga je celo obsodila s strokovno trapastim mnenjem, kako se po njenem mnenju na javni televiziji delajo intervjuji z Dežmanom.

Pozivi “Ubi Janšo” na levičarskih protestih sredi Ljubljane, ob podobno sovražni ikonografiji, pa so del še širšega dogajanja, ki vzbuja skrb.

Janša ga je pri predsedniku republike Borutu Pahorju, ko ga je ta predlagal za mandatarja, opisal z besedami:

“Kdorkoli izraža mnenja, bodisi v obliki strinjanja ali nestrinjanja in to argumentira s političnim razlogi, lahko zaradi mene tudi brez dlake na jeziku, je to v demokraciji, kot je povedal predsednik države, legitimen pritisk. Meja je pa prekoračena takrat, ko gre za grožnje. Z obžalovanjem moram reči, da so, ko smo po potrditvi koalicijske pogodbe na organih strank to pogodbo podpisovali, nekateri dobivali grožnje. Grobe grožnje, resne grožnje. Ne samo na njim osebno. Ne govorim le o podpisnikih koalicijske pogodbe, tudi o njihovih svojcih in družinah. To za mene ni legitimen pritisk.”

Ko po tem opozorilu mediji spregledajo javno vpitje, da je treba Janšo umoriti, nas mora biti strah. Tudi teh medijev.

Kot je bilo strah zdravnike, od katerih je odhajajoča vlada zahtevala, skupaj z nacionalnim inštitutom za javno zdravje, da morajo sprejemati okužene s koronavirusom brez ustreznih zaščitnih sredstev in med drugimi bolnimi.

Ljudi, ki sumijo, da so okuženi, so celo pozivali, naj gredo v katerokoli bolnišnico okužit zdravnike in druge bolne ljudi, čeprav so vedeli, da tam ni zaščitnih sredstev in da niso pripravljeni.

Mediji pa so to nepremišljenost, kljub izkušnjam iz Kitajske in od drugod, podprli in zdravnike celo obtoževali, da sejejo paniko in da nočejo opravljati svojega dela, ko so se upirali bedasti odločitvi.

Povejmo naravnost: zdravniki niso bili pripravljeni zboleti in umreti zaradi povsem neumne panične odločitve že odstopljene vlade in njenega premiera Šarca in ogroziti tudi drugih bolnikov.

Nazadnje je odstopajoča vlada s Šarcem vred popustila in z NIJZ popravila povsem napačen pristop, za katerega se je odločila v začetni paniki.

Na srečo primerov okužba v času te zmede ni bilo. Vsaj uradno ne.

Koliko je protestnikom s slogani o smrti, izdajah in vpitju “Ubi Janšo” uspelo prestrašiti poslance SMC in DeSUS, pa bomo videli v torek, ko bo državni zbor glasoval o mandatarstvu Janše.

Kaj menite o nenavadni slepoti velikih medijev, ko gre za javne pozive k umoru Janše, lahko še vedno odgovorite v anketi:

Zakaj mediji niso poročali o pozivih k umoru janeza Janše na protestih v Ljubljani

View Results

Loading ... Loading ...
Digiprove sealCopyright secured by Digiprove © 2020 Peter Jančič Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Vsebine Spletnega časopisa v letu 2019 deloma sofinancira ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov.
image_pdfimage_print
(Visited 11.696 times, 1 visits today)

Komentarji (1)

Disqus Comments (12)

https-spletnicasopis-eu