Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

Kakšno ozadje posilstev študentk prikriva Pogačnikovo sodišče

(Last Updated On: 26/12/2019)

Proti odločbi, da kot novinar ne smem ničesar izvedeti o sodbi za rop migrantu, ki je po prihodu iz zapora osumljen posilstva dveh študentk, sem na ljubljansko sodišču, ki ga vodi Marjan Pogačnik, ta teden uradno vložil pritožbo. Že pred tem sem pri predsedniku sodišča Pogačniku protestiral zaradi žaljivega odnosa do javnosti. Tako namreč razumem odgovor, da medij in javnost ne smemo nič vedeti, kakšna je bila vsebina sodbe zaradi nasilnega ropa migranta iz Maroka. Še tega ne, ali so sodili in kdo od sodnikov mu je sodil. Po odzivu bi lahko sklepali, da imamo spet tajna politična sodišča, ki strogo zaupno sodijo v imenu diktature proletariata.

Sodila je nekdanja Zalarjeva soproga

Da razkrijem, kaj so prikrivali: seveda so sodili na tem sodišču. Na večletno zaporno kazen je nekdanja soproga pravosodnega ministra Aleša Zalarja (LDS) Mojca Kocijančič obsodila migranta iz Maroka Alija Safiniju. Safini je osumljen, da je po prihodu iz zapora, kamor ga je poslala Kocijančičeva, potem posili dve študentki v Ljubljani. Obe po srečanju na Metelkovi v centru mesta. Kdo je sodil in komu, sem neuradno izvedel po škandalozni odločitvi na sodišču, da nam bodo prikrili celo to, ali so Safiniju sodili in kdo je.

Imena sodnikov, ki sodijo, so prikrivali v prejšnjem totalitarnem sistemu, ko so sodniki veljali za nepomembne. Odločal je nekdo drug. Komunistična stranka namreč, katere člani so načeloma morali biti vsi sodniki.

To je zgodovina politične nepristranskosti naših sodnikov.

Tradicija se je deloma ohranila in donedavno je bilo novinarjem celo strogo prepovedano slikati sodnike. To je zdaj nekoliko že liberalizirano, a je še daleč od normalnega.

Fotografijo sodnice Kocijančičeve boste težko našli.

Na sodišču se vsi s totalitarnim odnosom do medijev in javnosti, da se prikriva sodbe in celo ime sodnika, ki je sodil, ne strinjajo in zato sem prišel do neuradnih informacij vsaj o tem, kdo je sodil in komu.

Na posnetku so novi sodniki in sodnice, ki so v državnem zboru prisegli prejšnji mesec, tam jih brez težav fotoreporterji posnamejo, ker še niso del sramotne preteklosti:

Prisega sodnika in petih sodnic Foto: DZ/Matija Sušnik

Celotno odločbo, da novinarji nimamo pravice vedeti in preverjati dejstev, ko pišemo o delu sodišča in sodnikov v Ljubljani, lahko preberete tukaj:

Skrivanje vseh podatkov o sodbi osumljenemu posilstva
Skrivanje vseh podatkov o sodbi osumljenemu posilstva

Zavrnitev dostopa do informacij nikakor ni slučajen dogodek ali spodrsljaj. Gre za sistematično prikrivanje pomembnih dogodkov javnosti zaradi političnih razlogov: poročanje bi lahko vplivalo na javno mnenje. V ozadju je pritisk politike in vlade.

Posilstvo študentk je javnosti že prej prikrila policija, kjer je bil šef ljubljanskega sodišča Pogačnik v preteklosti tudi že zaposlen. Na vrhu. So pa, ko je zgodbo o dogodku po drugem posilstvu objavili novinarji Dnevnika, iz policije priznali, da je iz zapora pred tem ravno izpuščeni migrant osumljen posilstva dveh študentk zapored.

Ko sem preverjal, zakaj so medijem prej zamolčali dogodek, so pojasnili, da o posilstvih nikoli ne obveščajo javnosti zaradi varovanja interesa žrtev posilstev.

Še v Indiji ne prikrijejo vsega

Si predstavljate, da bi pred leti v Kölnu policija zavrnila vse informacije novinarjem o migrantih, ki so nadlegovali ženske, češ da morajo varovati interese žensk? Ali, da bi policija zavrnila informacije o množičnih posiljevalcih dekleta v Indiji, sodišče pa bi sporočilo, da javnost zaradi varovanja zasebnosti posiljevalcev nima pravice do nobenih informacij?

Ker je to, da je policija posilstvo na Metelkovi, ki je javen kraj, poskusila prikriti javnosti, nenavaden dogodek, sem dogajanje in razloge prikrivanja podrobneje preveril.

Na policiji (in MNZ) so mi povedali, da mi imena migranta in sodbe, zaradi katere je bil v zaporu, ne smejo razkriti, ker so jim to prepovedali. To je storila informacijska pooblaščenka. Funkcijo zadnja leta opravlja nekdanja generalna sekretarka DZ Mojca Prelesnik. Moč in vpliv ji daje zakon, ki ga je sprejela večina poslancev v državnem zboru.

K tej moči sodi tudi, da denarno kaznuje uradnike, ki razkrivajo podatke ali novinarjem omogočajo dostop do informacij, ki bi morale biti dostopne javnosti. Zaradi tega jih ti skrivajo.

Prošnjo za vsebino sodbe sem, ker na policiji in notranjem ministrstvu niso smeli nič povedati, poslal na sodišče. Tam je bilo že spet kot v romanih Franca Kafke. Prosili so me, če lahko povem ime obsojenega, jaz pa sem jih opozoril, da ga zaradi cenzure informacijske pooblaščenke, ki policiji prepoveduje razkritje imena, tega ne morem izvedeti. Če bi pa vedel, bi bil pa to v nadaljevanju lahko razlog, da mi sodišče, že spet na zahtevo Prelesnikove, zavrne dostop do sodbe zaradi varovanja osebnih podatkov, ker ime, ki ga morajo javnosti prikriti, že poznam.

Predlagali so, da jim posredujem opravilno številko sodbe, do katere medijem seveda tudi ni mogoče priti zaradi varovanja osebnih podatkov. Iste Prelesnikove.

Vse skupaj je odličen način, kako se znebiti večine novinarjev. Celo v prejšnjem sistemu tega niso tako učinkovito uredili.

So zahtevali iz vlade?

Ali so prikrivanje iz vlade neposredno zahtevali, je težko dokazati. Pisanje o kriminalu in posilstvih “prebežnikov” delu vladajočih politikov zanesljivo ni všeč: tistim, ki se zavzemajo za podiranje ograj na meji, odprta vrata in čim večjo pomoč prebežnikom, ki nezakonito prihajajo čez mejo. Ljubljansko sodišče, kot sicer sodstvo v Sloveniji, nikakor ni politično nevtralno in neodvisno. Kot za vrhovno sodišče je tudi za to sodišče značilno, da so sodniki v preteklosti pogosto “migrirali” v vlado in tam delali za običajno “liberalne” politike ali bili drugače povezani z izvršno oblastjo.

Pozneje pa se vrnili na sodišče in so tam zdaj nenadoma politično povsem neodvisni. Šef sodišča Marjan Pogačnik je bil, denimo, na začetku svoje sodne kariere tak značilen funkcionar v vladah LDS: tudi šef kriminalistov in namestnik direktorja policije. Nekdanji notranji minister Mirko Bandelj (LDS), ki je Pogačnik skadroval na vrh policije, je to pojasnil tako:

“Nobenega človeka nisem pripeljal v policijo iz drugih vrst, če odmislim gospod Pogačnika, ki pa zanesljivo ni strankarsko opredeljen in ima zanesljivo tudi ustrezne kadrovske in strokovne karakteristike za opravljanje te funkcije. Bil je konec koncev državni podsekretar na pravosodnem ministrstvu, deloval je kot preiskovalni sodnik v pravosodju. Skratka, poznal je kazenske postopke in poznal delovanje kriminalistične službe.”

Sodnica, ki je sodila, kar na sodišču zdaj prikrivajo javnosti kot so to počeli v časih najtršega komunizma po vojni, ko so za sodnike nastavljali proletarce, je bila celo soproga pravosodnega ministra nekoč.

Prikrivanje sodbe sovpada z zahtevami vrha sodstva in tožilstva ustavnemu sodišču, naj onemogočijo poslanski nadzor njihovega dela v primeru Franca Kanglerja, kjer so povezave podobne.

Tam naletimo na sodnika Janeza Žirovnika, ki je odrejal večino prisluškovanj in podobnega, ki so bila temelj za javna diskreditiranja Kanglerja in njegove takratne stranke SLS, v prejšnjem sistemu pa je bil zaposlen v tajni politični policiji (SDV), vodilni je bil v Sovi v času vladanja LDS, najdemo ga pa nedavno tudi na proslavi zmage novega župana Saša Arsenoviča (SMC) nad Kanglerjem. Podobne povezave najdemo tudi pri tožilcih.

Ustavno sodišče je zadržalo poslansko preverjanja dela sodnikov in tožilcev, dokler ne presodijo.

Odločitev je bila veliko presenečenje, pravico poslancev do preiskovanja namreč določa ustava sama, ki, kar se je zamolčalo, določa tudi pravico sodnikov do imunitete, ki pa je povsem enaka poslanski. Nič večja. Celo odloča o dodelitvi imunitete sodnikom pred kazenskimi postopki državni zbor. Za tožilce podobnih določb ni opaziti.

Takšna je določba ustave:

93. člen
(parlamentarna preiskava)


Državni zbor lahko odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki ima v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi.”

V ustavi ni nobene omejitve, česa poslanci ne smejo raziskovati, razen, da mora biti to “stvar javnega pomena”. Morebitne politične zlorabe pravosodja to zanesljivo so.

Sodniki v tem primeru niso zahtevali imunitete, jim je pa ustavno sodišče z zadržanjem dalo več kot to že pred postopkom, ki ga niti še ni.

Kot da bi pri kakšnem politiku prepovedali že kriminalistično preiskavo, češ da že preverjanje ravnanja krši načelo neodvisnosti politike od sodstva.

Celotno pritožbo čez sklep sodišča, da nič ne smemo vedeti o sodbi migrantu, ki je posiljeval, lahko preberete na povezavi:

Pritožba čez odločitev, da javnost ne sme izvedeti, zakaj je bil migrant obsojen za nasilen rop
Pritožba čez odločitev, da javnost ne sme izvedeti, zakaj je bil migrant obsojen za nasilen rop
Digiprove sealCopyright secured by Digiprove © 2019 Peter Jančič Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Vsebine Spletnega časopisa v letu 2019 deloma sofinancira ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov.
image_pdfimage_print
(Visited 6.213 times, 1 visits today)

Komentarji (4)

Disqus Comments (8)

https-spletnicasopis-eu