Čigav obraz bo Marjan Šarec

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:46 pop

Dva presenečenjema sta se zgodila v tednu, kar je znan še nedokončen rezultat volitev, po katerem je SDS Janeza Janše zbrala več glasov kot vse tri stranke vladne koalicije (SMC, SD in DeSUS) skupaj in krepko prehitela LMŠ Marjana Šarca. Presenetile so žolčne reakcije, ko je predsednik republike Borut Pahor napovedal, da bo mandat za sestavo vlade podeliti relativnemu zmagovalcu, torej  Janši, kar so predsedniki republike doslej storili še vsakič v zgodovini države. Drugo presenečenje je bilo, da je Šarec začel  javno zbirati koalicijo, da bi si izboril 46 glasov za mandatarski položaj, še preden so bili prešteti vsi glasovi. Če bi kaj takega napovedal pred letom, bi naletel na vsesplošni posmeh. A zdaj ga – kot kaže – stranke na levi in na sredini jemljejo resno zaradi strahu pred tem, da bi oblast prevzel  Janša.

Avtoritarni režim je, če ne vladamo mi

Šarec seveda ne bo premier večine državljanov, niti premier največ državljanov. A imamo tak sistem, da ga mimo volje volivcev lahko za šefa vlade postavijo na volitvah poražene stranke, ki lahko le z njegovimi glasovi ohranijo del moči in oblasti zadnjih let. Bo skratka rešitev za že znane obraze, ki bi brez njega izgubili oblast, kar ni ravno v skladu s tem, kar je napovedoval. A, saj veste kaj je politika.

Preobrat razpoloženja, ki Šarcu daje možnosti, čeprav je bil njegov rezultat na volitvah klavrn proti tistemu, kar se je zdelo, da bo dosegel še mesec prej, je sprožilo, ker so vse levo sredinske stranke hudo na cedilu pustili volivci, zaradi česar po volitvah ni povsem gotovo, ali bodo ohranili oblast. Pred volitvami so imeli dvotretjinsko večino, ki jim je omogočala celo spreminjanje ustave.  Zdaj pa pride  predsednik Pahor in možnost, da sestavi vlado, ponudil Janši.  To je za levico povsem nezaslišano, ker Janša pač ni njihov in so Pahorjevo ravnanje zato takoj razglasili za skoraj začetek avtoritarnega režima. Čeprav je to že smešno neumno nakladanje. Skoraj tako kot ideja, da Šarec, ko skuša obiti zmagovalca volitev, z množico strank iz poražene dosedanje vlade in vseh njenih satelitov sestavlja koalicijo za razvoj.

A panika je očitno precejšnja, razlog pa preprost. Med, po še nedokončnih podatkih, 219.935 glasovi za SDS in 111.598 glasovi za LMŠ, je precej razlike. Da ne omenjam 216.986 glasov, kolikor so skupaj zbrale SMC, SD in DeSUS.

A vse še ni izgubljeno, možnost zbrati 46 glasov zadnja leta vladajoča elita še ima, nujno pa za to ob Šarcu rabijo vsaj še Levico Luke Meseca ali pa skupaj NSi Mateja Tonina in SAB Alenke Bratušek. Le ena od teh dveh strank ne zadošča. Dobili bomo – skratka – namesto razpadle koalicije treh, koalicijo petih, šestih ali celo sedmih strank, ki so zadnja leta že vladale in ki – drugače kot volivci – menijo, da je Šarec najboljši za njihovega  premiera. Za začetek bo to zadoščalo. Zbrati morajo 46 glasov. Potem pa sestaviti še ministrsko ekipo in koalicijsko pogodbo. Pa bo lahko Šarec začel vladati. S to druščino strank, ki so stavile nanj.

Po Jankoviću in Bratuškovi tretji iz PS

Janša lahko vlado sestavi s tremi ali štirimi strankami. Ker bi to bile večje in resne stranke z izkušnjami, denimo SDS, SD, SMC, NSi, Janša pa je izkušen politik, bi država s tem dobila resno stabilno vlado, a težava je, da so z leve in s sredine s skrajno brezobzirno propagandno vojno in celo z zlorabo oblasti (odvzemanje mandata, onemogočanje zastopanosti stranke, kjer bi morala biti) zadnja leta poskušali uničiti SDS in Janšo in je zdaj težko vzpostaviti sodelovanje celo, ko bi to bilo za državo koristno in bolje od eksperimentiranja s Šarcem.

Zdi se, da si boljše rešitve na levi in na sredini celo ne želijo, kljub tveganjem za državo s popolnim novincem, kar je Šarec. Takšne, ki so povsem brez izkušenj pri vladanju na državni ravni stari mački praviloma hitro obrnejo, a kakšne bodo zares posledice ne ve nihče.

Sicer pa so podobni eksperimenti nekoč že bili, ko sta državi vladala Andrej Bajuk ali Alenka Bratušek. Nobeden od njiju na volitvah sam ni dobil večine in oba sta bila v državni politiki neizkušena začetnika. Bratuškova je bila, ko je vladala, celo v isti stranki kot Šarec in ob razkolu med Bratuškovo in Zoranom Jankovićem je šel Šarec pozneje svojo tretjo pot, ki ga je pripeljala do položaja, v katerem je in v katerem smo.

To je v položaj, ko Šarec javno snubi možne koalicijske partnerje iz dosedanje vlade, ki bodo še premalo. Relativni zmagovalec Janša pa čaka, kako se bo to združevanje nasprotnikov končalo.

Ko se bo, bo jasno, čigav obraz bo imel naš premier.