Knjižno priporočilo: Gospod, ki je srečal Hitlerja, Tita in preživel medije

Last Updated on: 22nd avgust 2017, 12:36 dop

Koliko ljudi poznate, ki so v življenju osebno srečali Adolfa Hitlerja, Josipa Broza in razstavljali v stavbi nemškega parlamenta, ko je nastala slovenska država? Pa da imajo hkrati še hudo slabo mnenje o slovenskih medijih in komunistih, ki so tu vladali? Eden je. In napisal je knjigo.

Ko srečam Zupanovega založnika

[wp_ad_camp_2]

Na avtobiografijo, ki jo je napisal Andrej Ajdič, sem naletel nekoliko slučajno. Podaril mi jo je Anton Koščak. Ne tisti Anton Koščak, ki je bil varnostnik Janeza Drnovška. Na majhnem otočku na Hrvaškem, kjer je poleti dva tedna nastajal ta spletni časopis, je Koščak bival v sosednji hiši. Pravzaprav je bil tam že leto prej. Hiška je njegova. Le da nisem vedel. Šele letos sem izvedel, da malo naprej po ulici prebiva založnik, ki je imel prste vmes pri Igri s Hudičevim repom Vitomila Zupana in drugih Zupanovih knjigah.

Takšne ljudi spoštujem in imam rad.

Že pokojni France Bučar je o Ajdičevi knjigi zapisal, da ima neposredno aktualno nalogo: treba je razkrinkati “staro gardo v novi garderobi”, ki je majhnost, sebičnost in zavist poskušala uveljaviti kot konstitutivne antivrednote naše družbene strukture.

Del te stare garde je seveda tudi medijska “garda”, o kateri piše v knjigi kar veliko.

„Časopis Mladina je objavil nenaklonjen članek izpod peresa nekega ne omembe vrednega gospoda. Zanimivo pa je omeniti, da je ta isti članek izšel tudi v Srbiji; podpisala ga je žena neomenjenega gospoda,“

To v avtobiografiji, ki je sicer izšla že pred desetletjem, Andrej Ajdič zapiše o dveh slovenskih novinarjih.

Mediji kot navadna trobila

[wp_ad_camp_3]

Prizanesljiv ni tudi, ko piše z imeni in priimki. O Tonetu Fornezziju Tofu pravi, da je bil „aktiven sodelavec Udbe, kjer so sodelovali samo nekarakterni ljudje“. Nič bolj prijazen ni do Mitje Meršola, Petra Kolška…

Je pa, ko govori o novinarjih. tudi nekaj izjem, ki niso bili del sistema ali kritični do Ajdiča, ko za to ni bilo razlogov. Tudi v Srbiji jih najde.

O medijih v Sloveniji na splošno pove, da so navadna trobila. Ve se koga. Precej grobi opisi iz časov, ko je bil tisk v tej državi veliko močnejši kot je danes.

Ko sem od Koščka slišal, da je Ajdič kulturnik in da ima knjiga podnaslov Izbrisan iz slovenske kulture, sem bil prepričan, da tega nikoli ne bom prebral. Kulturnike poznam. Ko pišejo, je to povečini velik dolgčas in praviloma nakladanje, ki ga financira država.

A je tako: če se knjiga valja okoli mene, jo prej ali slej malo poskusim. Zaneslo me je. Najprej sem poskusil malo in ugotovil, da Ajdič ni slab pisec. Potem sem prebral čisto vse. Težko ocenim, kak slikar ali kipar je, za to nisem velik poznavalec. O knjigah pa nekaj vem. Če primerjam z drugimi podobnimi slovenskimi avtobiografijami je presenetljivo dober. Ne zanese ga denimo v dolgovezenje kot Zdenka Rotarja v Padlih maskah, ko govori o času partizanstva. Podobno kot Rotarja v pretirane podrobnosti, ko piše o bolj daljni preteklosti in o svojem očetu, zanese tudi Danila Slivnika v Potnikovem poročilu, čeprav je sicer odličen pisec. A do bralcev mora biti pisatelj kdaj tudi usmiljen. Ok, saj tisto, kar je res očitno preveč podrobno, bralci lahko tudi preskočimo.

Med Kučanom in Ruplom

[wp_ad_camp_1]

Pri Ajdiču ni treba izpuščati. Kratek je, kjer je treba. Smrt mame je hitra in grozna v bolnišnici po tumorju. Kako pobruha Hitlerja, je skoraj že nadrealistično nenavadno. Piše o Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Švici. Krajih, ki so nam blizu. O bizarnostih socializma, s samoupravljanjem z utvaro, da lahko vsak odloča o vsem. O preprosto dobrih ljudeh, ki niso le tam, kjer smo doma. Ajdič tudi zelo stvarno in preprosto oriše zgodovino, ki so nam jo ponarejali v šolah: z opisom predvojnih, medvojnih in tudi povojnih časov. Povojni so se v Laškem začeli s poboji, tudi v Hudi jami, ki je v tistem delu države.

Ne izpusti udbe in strogo kontroliranih kulturnikov in medijev, ki so nam ostali.

Na razumen način prikaže tudi grozo vojne, ko je razpadla Jugoslavija in Srbijo, v kateri je razstavljal takoj po razpadu te nekoč skupne države. Ne izpusti pogovorov z Milanom Kučanom ali precej konfliktnega odnosa, a ne zelo osebne vrste, z Dimitrijem Ruplom.

V resnici knjigo toplo priporočam, ker se, čeprav je na trenutke tudi zmedena – kot je zmeden svet v katerem živimo – preprosto dobro bere in vsebuje tisto nekaj več.

Koliko ljudi pa poznate, ki so v življenju osebno srečali Adolfa Hitlerja, Josipa Broza Tita, razstavljali v stavbi nemškega parlamenta, ko je nastala slovenska država, ki so iz časopisnih strani naredili bika za založniškega mogotca Alfreda Newena DuMonta, kipec borečega se bika pa za nagrado za mir za Svetovno organizacijo časopisnih založnikov in novinarjev (FIEJ).

Gospod Anton Koščak, se opravičujem za sumničavost.