Sramota za Mariborsko Pohorje in župana Arsenoviča

Last Updated on: 13th januar 2026, 04:39 pop

Kaj takega že desetletja nisem videl. Vrsta pred vzpenjačo na Pohorje se je vila skoraj do parkirišč. Dlje celo od tam, kjer je bila pred desetletji, ko sem bil še otrok, telefonska govorilnica. Tako dolge vrste niso bile niti, ko so na Pohorje vozile veliko manjše gondole in smo mladi prihajali navsezgodaj zjutraj, tudi pred sedmo uro, da bi prehiteli te vrste. V času socializma. Ob bistveno slabši tehnologiji. Najprej sem pogledal, ali je vzpenjača crknila. To bi pojasnilo, zakaj tako velikanska vrsta, ko so pa danes gondole velike in je povsem neverjetno, da bi morali ljudje čakati. A so gondole normalno šle navzgor in navzdol. Takšna je bila vrsta navzdol proti parkiriščem:

Tako je ta vrsta šla naprej mimo stavbe, ki je bila nekoč vhod v staro vzpenjačo, danes je nov vhod še nekaj deset metrov v novi stavbi nekoliko višje naprej. Vrsta je bila povsem rekordna. Takšne pod Pohorjem še nisem videl.

Šele, ko sem prišel bliže, sem ugotovil, da to ni vrsta za vstop na vzpenjačo. Za pot navzgor ni bilo nobene gneče. Vse prazno. Vrsta je bila pred okenci, kjer je mogoče kupiti karte, ki omogočijo, da se lahko pelješ navzgor. Ko sem prišel še bliže, sem opazil, da je delala ena sama postaja, kjer so prodajali karte. Sčasoma potem dve. Vsaj uro, če ne več, čakanja, sem ocenil. Zdelo se mi je povsem neverjetno. Nemogoče. Pozneje sem izvedel, da so ljudje čakali dve uri. In to bi moral celo plačati.

Dogodek kaže, da imajo na Pohorju resne težave z vodenjem. Ko je končno sneg, pokažejo, da niso sposobni organizirati najosnovnejšega servisa. In da jim ni mar za tiste, od katerih živijo. Med njimi so bili tudi turisti od daleč. Ki jih drugič ne bo. Če bi bili pametni, bi, denimo, izvajali prevoze z gondolo na vrh brez kart, da rešijo težavo, ki so jo sami povzročili. Smučarji pa bi karte kupili zgoraj, kjer je tudi mogoče ali pač pozneje, ko bi Marprom našel samega sebe. Namesto tega so mučili ljudi.

Že dan se je začel grozno. Prehlajen in precej slaboten, po premalo spanja, sem si zjutraj nekako skuhal kavo, ker sem sinu obljubil, da greva še smučat na Pohorje, ko bo mogoče tudi v dolino in ko bom imel palice, ki sem jih polomil za novo leto. In besedo držim. Tudi, ko je težko. Ko sem pogledal ven, je padal sneg. “Rekel si, da je napovedano sonce,” sem zbesnel na otroka. Odgovoril mi je, da je res takšna vremenska napoved. Bila je in je še vedno. V Mariboru. Kamor gremo. Ljubljane ni gledal. Zaradi tega sem moral še čistiti zaledenel in dodatno zasnežen avto. Da sem lahko vanj strpal vso opremo. Do Trojan je potem padalo in nekaj časa je šlo za plugi na avtocesti tudi počasi. Na Štajerskem pa res sonce. Kot običajno. Tudi ob strahoviti vrsti proti edini blagajni, ki je delala:

A težave so se v Mariboru začele že prej. Že nekaj kilometrov pred krajem te velike gneče sva z avtomobilom obstal v vrsti navzgor. Velika gneča. Nekoliko navzgor je še šlo, potem sem pa parkiral ob lokalnih blokih, kar ni bilo čisto po pravilih, a znakov, ki bi prepovedovali, ni bilo. Opazil sem še, da sem pomotoma iz Ljubljane zase vzel dva različna smučarska čevlja in po vrhu oba leva. Sin pa, da ni nikjer njegovih očal, ki mu jih je mama nedavno ravno kupila. Kot zakleto. Čevlje si je mogoče izposoditi, očala pa v sončnem vremenu niso nuja. Pa sva šla. Do velikanske vrste. Ker sem pod Pohorjem rojen, me neverjetna vrsta, čista sramota za Marprom, ki upravlja tudi mestne avtobuse, ni vrgla povsem iz tira. Šel sem nekaj sto metrov peš do snežnega stadiona, kjer je mogoče v tem času, bogatem s snegom do doline, navzgor tudi z vlečnicami. Danes že sedežnicami. Spomnil sem se namreč, da je bilo nekoč tam mogoče kupiti karte. Morda je vrsta tam manj noro dolga. In res. Ni bila. Sploh ni bilo nobene vrste. Bila je pa blagajna. Zaprta. Če ni cest, ni zastojev. Če blagajna ne dela, ni vrste. Vsaj ne tu. Tako:

Na smučišču, najboljše vrste, v dolino, nobene gneče. Kar ni bilo nenavadno. Ljudje preprosto niso mogli kupiti kart in smučati. Maribor. Bil sem tako besen, pa ne edini, da sem se odločil, da se tega ne grem. Sicer so odprli celo še tretjo blagajno. A vrste niti to ni močno skrajšalo. In sva odšla s sinom navzdol do avtomobila in nazaj proti Ljubljani. No. Ne čisto. Pri Slovenski Bistrici sva zavila z avtoceste na Pohorje, tja, kjer je bil dan prej šef Svobode Robert Golob, ki je nabiral politične točke na Osankarici. Malo pred Osankarico je smučišče Trije Kralji.

Romanje Roberta Goloba k partizanski vardi

Slabost tega smučišča je, da je treba peljati visoko navzgor po ovinkasti in ozki cesti, ki je bila pa dobro splužena in posipana. Morda še bolj kot običajno, ker je bil dan prej tam šef vlade. Zgoraj je bilo tudi veliko število avtomobilov in nekaj časa sem iskal parkirni prostor. A se je našel. Z nakupom kart in izposojo smučarskih čevljev ni bilo nobenih težav. Kupiš lahko karte na recepciji hotela ali kar na smučišču. Nikjer pa ni bilo nobene vrste. Eni pač znajo. Prog je pa manj. Ena vlečnica na sidra in ob njej dve progi in še ena relativno moderna štirisedežnica in ob njej dve nekoliko bolj zahtevni smučišči. A nič prehudega. No, na desno stran od sedežnice je še najhujša, ki so jo poimenovali Huda Urška. Ni po predsednici državnega zbora. Sem šel po njej. A zgoraj zelo, zelo počasi, ker je strmo in ledeno, moje smuči pa za to niso. Imam kup otrok in sem kupil kup cenenih smuči, da so se učili. In sem te podedoval, da jih uničim. Pa tudi sicer z leti grem vse bolj počasi, ker berem zgodbe o pogumnih vrstnikih, ki so se poškodovali.

A smučanje je bilo sijajno. Lep sneg in to veliko snega. Nobene gneče na napravah in tudi na smučiščih ne preveč. Je pa bilo hladno. Minus. Popoldan vse bolj. In ko sem zvečer prišel do avtomobila, je bilo že minus deset. Vsaj. Ko sem pritisnil gumb, da bi avtomobil pognal, je začel vrteti z zelo nizkimi obrati, ki se kar niso povišali in potem se je ustavil. In drugič isto. Le da je bil še znak za predgretje. Prvič niti to ne. Čudno. Očitno baterija zmrznila. Ena tistih, ki skrbijo tudi, da motor ugasne, ko stojiš in se požene, ko spelješ. Z leti izgubijo kapaciteto. Ni več nova. Lahko bi poklical AMZS. Sem član. Še vsakič so me rešili. A na Tri Kralje zvečer tudi za njih ne bi bilo preprosto. Na srečo sem na cesti parkiral obrnjen navzdol, parkirani pred menoj pa so že odpeljali.

Poskusil sem z zvijačo, ki je delovala v nekoč v jugotu. Zagon s porivanjem. Ali gravitacijo. Avtomatična zavoro je bilo mogoče sprostiti. Vsaj to. Volan pa je bil trd in ko sem prvič poskusil v drugi, se je avtomobil ustavil. Potem sem se spomnil, da je morda modro pritisniti še tisto tipko, s katero motor poženeš. Ko sem to storil in takoj za tem spustil sklopko, je pomagalo. Vrtljaji so poskočili in motor je oživel in celo zahrumel kot se spodobi. In je šlo v dolino. Spodaj, kjer je bilo bolj toplo, je zagon delal normalno. Sem preveril. Baterijo bo treba menjati. Da naslednjič ne obstanem v hladnih hribih, ko me razjezi Mariborsko Pohorje. Vse pa ni šlo čisto narobe. Ko sva prišla nazaj in je sin mami pojasnil, da so na dan, ko je šlo skoraj vse narobe, izginila tudi njegova povsem nova očala, ki mu jih je ravno kupila, mu je pokazala omaro, v katero jih je po prejšnjem smučanju pospravil. In bila so tam. To srečo je podedoval po meni. Zanesljivo. Dva leva čevlja.

Pohorje 1. januarja: pravljica, čeprav sem zlomil palice in zgrešil pot

Upravljavci smučarskih središč, iz katerih poročam, ne oglašujejo v Spletnem časopisu. Za vso opremo, plačila kart in podobno je poskrbel avtor članka po običajnih cenah. Članki so lahko deloma pristranski, ker je avtor rojen v Mariboru tik pod Pohorjem in se je tam naučil alpskega smučanja in zato verjame, da je Pohorje odlična izbira za smučanje. Če je sneg.

Karti za štiri ure smučanj za odraslega in otroka sta skupaj stali 48,8 evrov. Plačati je bilo za karti treba še deset evrov kavcije, ki so jo pa na koncu vrnili. Dva hot doga in dva čaja pa sta Pri Jakcu, to je pri spodnji postaji sedežnice, stala 13,2 evrov. Vsa plačila je bilo mogoče opraviti s kartico. Z izjemo kavcije.

---------------------------------------------------------Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:

Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.