Prvi jo je skupil Maduro
Last Updated on: 8th januar 2026, 11:20 dop
Pa smo dočakali prvo menjavo režima s strani trenutne ameriške administracije pod vodstvom Donalda J. Trumpa. Prvi jih je skupil Nicolás Maduro, venezuelski diktator, ki po zadnjih volitvah ni priznal zmage demokratično izvoljene predsednice in ostal na oblasti. Razvpiti socialistični levi ekstremist in narko terorist je bil aretiran v spektakularni akciji ameriške vojske, ki je ponižala rusko. Američani so svojo akcijo izvedli v roku treh ur. Najprej so nevtralizirali rusko zračno obrambo v Venezueli in nato s helikopterji izvedli desant na Madurovo zgradbo. Rusom so demonstrirali, kako se obglavi vodjo režima, ki ti ni všeč, ne da bi ob tem bilo potrebno demontirati pol države. In to je tudi ključna razlika, zakaj akcija v Venezueli ni niti podobna Putinovi specialni vojaški operaciji v Ukrajini.
Nadaljevanje vojne proti Putinu drugje
Prvič, kot sem povedal že zgoraj, je Maduro navaden kriminalec, ki je zgubil demokratične volitve, na katerih je sodelovala vsa država. Njegovega predsedništva niso priznavale ne samo ZDA, ampak tudi večina Evrope. Maduro je falirani naslednik Huga Chaveza, ki je s socialistično boleznijo okužil in potopil prej izjemno hitro razvijajočo se Venezuelo. Ta je še 30 let nazaj bila bogatejša od mnogih držav, ki so se ravno osvobodile socializma. Volodimir Zelenski je bil demokratično izvoljen in je resnični heroj, ki je uspel mobilizirati Ukrajino in mednarodno skupnost v boju proti surovi in tiranski Rusiji, ki ji več kot očitno ne gre za drugo kot za izbris ukrajinske identitete.
To pa je tudi druga ključna razlika med ZDA in Rusijo. Po odstranitvi Madura bo Venezuela še vedno ostala Venezuelcem, cela in ohranjena. Medtem ko je zapisan in javno izrečen cilj Putina uničenje Ukrajine in priključitev njenih ozemelj Rusiji. Američani, za razliko od Rusov, še vedno delujejo neskončno bolj civilizirano. Čeprav so za dosego ciljev pripravljeni narediti marsikaj, pa niso pripravljeni radirati celih mest in uničevati kultur. Ključen dokaz tega je nenazadnje sama Kuba. Ko jim je propadla akcija v Zalivu prašičev Američani niso zravnali Havane in ostalih Kubanskih mest z zemljo, sprijaznili so se z obstojem komunistične države in Sovjetske vojske na svojem pragu. In enako se dogaja sedaj. Nobene možnosti ni, da bi Amerika ravnala Caracas z zemljo, kot to počnejo Rusi s Kijevom in mnogimi drugimi ukrajinskimi mesti. Izpričan cilj Američanov celo ni menjava režima v Venezueli. Nenazadnje so Maduru pred nekaj meseci celo ponudili sodelovanje, če prilagodi svoje vedenje. To pa je pomenilo, da vrne ameriškim podjetjem pravico do sodelovanja pri črpanju Venezuelskih naftnih zalog in da neha iz Venezuele delati Kitajsko in Rusko vazalno državo in vojaško bazo, ki jima omogoča širjenje vpliva v regiji.
Oba razloga sta povsem normalna. Predvsem Kitajci so imeli dostop do nafte, zato je razlog levih ekstremistov, da podjetja ZDA pomenijo krajo Venezuelskega naravnega bogastva, ki pripada Venezuelcem, neumen, ker prisotnost Kitajcev v Venezueli prav tako potem pomeni krajo Venezuelskega bogastva. Hkrati pa je jasno, da samo sodelovanje tujih ali zasebnih podjetji pri izkoriščanju bogastev še ne pomeni nujno kraje le-tega. Pravzaprav je nujno in sedaj si bomo pogledali zakaj. Prvič, države imajo še vedno na voljo vzvode davčne politike, ki lahko dobičke od naravnih bogastev prelivajo iz zasebnih podjetji v državno blagajno. To je pravzaprav tako večna “igra” med državo in zasebniki, ki so pri svojem delovanju mnogo bolj učinkovitejši kot pa državna administracija. Dokaz tega pa je pravzaprav sama Venezuela, ki je zabredla v kompletno socialistično bedo in revščino takoj po tem, ko je začela staviti na to bolano in neznanstveno socialistično doktrino, da naj ima pravico izkoriščati naravna bogastva samo država oziroma državna podjetja. Seveda je zgodovina ponovno dokazala to, kar je dokazala že mnogo krat, Venezuelska državna podjetja niso bila sposobna izkoriščati neverjetnih zalog nafte. Venezuelska administracija ni imela tehnologije, znanja in organizacijskih sposobnosti, da bi kaj takega izvedla. Če bodo hoteli to izvesti bodo potrebovali vse to in vse to lahko dostavijo samo zahodne naftne družbe in mogoče Kitajska, ne glede ali bo v Venezueli nadaljevala “spametovana” ekstremno leva administracija ali pa nova demokratična. Ob tem pa je jasno, da to ne bo zastonj, ampak, da bo seveda ob tem moro priti do celostnih dogovorov o tem koliko tega bogastva se bo prelilo v državno blagajno in koliko ga bo za izvedene servise ostalo zasebnim podjetjem. Nihče namreč ne more pričakovati, da bo kdorkoli delal zastonj, ker to fizikalno-kemijsko ni mogoče.
Moralne dileme nemoralnega časa
Seveda se ob tem porajajo lahko moralna vprašanja o takem početju. Predvsem Zahod je zelo občutljiv na ta vprašanja in ekstremno levi pol jih vedno znova izkorišča za dokazovanje, kako Zahod ni nič boljši od Rusije in Kitajske. Vendar so to ponovno samo ideološki spini ekstremnih levičarjev, ki sovražijo prosto-tržno ureditev zahoda. Za Zahod je pomembno, da ostaja svoboden in demokratičen znotraj svojih okvirjev. Argument, da zahodni politik, ki v tujini deluje nedemokratično in avtoritarno, ni sposoben delovati demokratično in liberalno doma je prazen. Dobro znano dejstvo je, da smo ljudje v različnih okoliščinah sposobni zavzeti povsem drugačen način obnašanja in razmišljanja. Vzpostavitev enačaja med “avtoritarno delovanje zunaj” = “avtoritarno delovanje znotraj” je bedast, prazen in je namenjen znotraj političnemu obračunavanju s političnimi nasprotniki. Ljudje so se recimo v službah sposobni obnašati povsem drugače kot pa doma pri družini. In enako je s politiki. Vsi, levi in desni, politiki se obnašajo demokratično izključno in samo zaradi zakonskih in družbenih pritiskov doma, ne glede na to, kakšno politiko širijo v tujini.
Drugi razlog, zakaj mora Zahod skrbeti za svobodni in demokratični ustroj samo znotraj Zahoda in ne celotnega sveta pa je ta, da je neumno pričakovati, da bo dobro in pravično (svoboda in demokracija) zmagalo povsod po svetu. Poskus doseči to, bo povzročil samo to, da se bo Zahod popolnoma izčrpal. Dokaz za zgrešenost takega razmišljanja pa je bila administracija Georga Busha mlajšega, ki je širila demokracijo po Bližnjem vzhodu in za to namenila bilijone dolarjev ter s tem povzročila neverjeten dolg zahodnega sveta, s katerim se bavimo sedaj. Za to, da dobro zmaga, za to, da človeštvo napreduje, ni potrebno, da se to zgodi povsod po svetu. Dovolj je že to, da dobro preživi v nekaterih delih človeštva, ki ga bodo porinili naprej, pa naj ostali deli človeštva živijo še v tako neverjetni bedi. Tak način je mnogo bolj učinkovit, ker se lahko energija skoncentrira v te civilizirane dele človeštva, ki porivajo človeštvo naprej, ne pa, da se jo razprši vsepovsod po malo, kjer se nato izgubi. Nenazadnje zgodovina in znanost pričajo točno o tem, da je tak način dela edini, ki omogoča napredek človeštva. Nenazadnje tudi tistih delov, ki bi sicer živeli v nenehni bedi. Prav tako kot zgodovina in znanost pričajo o tem, da je “napredovanje vseh enako”, kot to promovirajo levi ekstremisti in socialisti, obsojeno na propad, ker blokira tiste, ki bi lahko napredovali.
Se bomo kastrirali in prodali brez boja?
Iz vsega skupaj tako lahko zaključimo, da je akcija ZDA v Venezueli bila enostranska in da lahko seveda razpravljamo o njeni legalnosti. Vendar pa lahko enako razpravljamo tudi o sami legalnosti predsedništva Madura in njegove trenutne klike. Te debate pa so same po sebi nesmiselne in služijo samo širjenju proti zahodne propagande, kastraciji Zahoda, da bi se predal brez boja. Kitajska, Rusija in ostale zavržne avtokratske države sveta so začele naskakovati primat Zahoda in Zahod se je začel boriti za svoj obstoj, to pa pomeni obstoj družbe utemeljene na svobodi posameznika. Kar je v tem boju za Zahod ključno, je to, da ohrani svobodnost in demokratičnost svojega notranjega ustroja. Ključno pa je tudi to, da so glavni voditelji Zahoda nehali sanjati o tem, da je Zahod vsemogočen in da lahko doseže karkoli. Izjave Marca Rubia, na provokacijo novinarke o tem, zakaj niso potem “pospravili” še ostalih pripadnikov Madurovega režima, so izražale prav to. Povedal je, da je bila že aretacija Madura samega dovolj zahtevna. To pa izraža točno to, da ima Zahod omejena sredstva, ampak, da se Zahod hkrati tudi ne bo pustil provocirati z vprašanji “zakaj pa ne potem vsi diktatorji”. Boj Zahoda in njegovih politikov za preživetje Zahoda še ne pomeni avtokratsko obnašanje Zahoda znotraj svojih meja. Pomeni razpoznavanje naših omejitev, da nimamo dovolj resursov, da bi lahko uredili vse. Pomeni razpoznavanje, da so drugi deli sveta odgovorni zato, da bo v njih vladala svoboda in demokracija. Vendar pa ne pomeni to, da se moramo kar predati, samo zato, ker ne moremo narediti vsega. Narediti vsaj nekaj in ohraniti svobodo in demokratičnost vsaj za košček človeštva je še vedno neskončno bolje in moralno, kot pa totalna predaja. Enako kot bi bilo povsem nemoralno ne rešiti vsaj nekaj ljudi iz potapljajočega TItanika samo zato, ker ne moreš rešiti vseh.
In to je tudi sporočilo Slovencem in Slovenkam za volitve, ki prihajajo. Ne se pustiti demoralizirati in manipulirati z argumentacijami, da nima smisla nič, če ne moremo narediti vsega in da so vsi enaki. Če hočemo na bolje moramo vedno izbrati manj slabšo, oziroma boljšo opcijo. 80% je še vedno bolje od 30%, čeprav tistih 30% s prstom kaže na 20% zgrešenega. Ampak o tem v naslednjem pismu.
Discover more from Spletni časopis
Subscribe to get the latest posts sent to your email.
Related Posts
About The Author
Vid Mlakar
Vid Mlakar je raziskovalec na Medicinski fakulteti v Ženevi
Komentarji (0)
Disqus Comments (0)